Bojan Ambrožič: Cinque Torri, Tofana di Rozes, Grosser Falazaregoturm
Pretekli podaljšan vikend (od srede do sobote) sem s prijatelji iz Plezalnega društva Cempin preživel v Dolomitih v okolici Cortina d’Ampezzo.
V Dolomitih sem bil prej že kar nekajkrat. Pred leti smo s kolegi spoznavali geološko zgradbo in nastanek Dolomitov. Potem sem obiskal tri najlepše Dolomitske vrhove – Tre Cime di Lavaredo. Dve leti nazaj sem bil v Dolomitih (v Canaezeu) na enem najtežjih gorskih tekov v vertikalnem kilometru. Skratka Dolomiti so zelo obsežno in čudovito gorstvo, z neštetemi zelo vabljivimi stenami. Pa tudi kvaliteta skale je precej boljša kot pri nas. Kljub vsemu, plezal (razen ferat) tod še nisem. To je bil cilj tokratne “odprave”.
Prvi dan smo se odpravili proti skupini skalnih stolpov z imenom Cinque Torre. Stolpov v resnici ni samo pet, ampak jih je okrog deset. Kot da jih je pet, izgleda iz ceste na Passo Falzarego. Skorajda do njihovega vznožja z ene strani vodi cesta, z druge strani pa žičnica. Zato je dostop (z vso težko plezalno kramo) udoben in zelo kratek.Na skalne stolpe z vseh strani vodijo smeri vseh težavnosti. Večinoma so vse navrtane ali pa so izdelana vsaj sidrišča in urejeni spusti. Za ogrevanje smo si izbrali stolp Torre Quarta Bassa (2200 m) (60 m, 3+). Smer poteka po nagnjenem stolpu. Zato ponuja lahko in za ogrevanje zelo prijetno plezanje. Kljub temu da je smer lahka, je kvaliteta skale še vedno odlična.Naslednji plezalski cilj je bil stolp Torre Baranci (2300 m) (4+, 140 m). Nanj smo se povzpeli po širokem kaminu, ki stolp deli na dva dela. V tej smeri so bila navratana samo sidrišča. Zaradi vlage pa je bila smer ponekod mokra. Kaminsko plezanje ima svoje specifike, ki se jih je treba priučiti. Sama smer je spominjala na smeri v granitu. Plezanje po kaminu je bilo izredno izpostavljeno, s prepadom navzdol in še enim naravnost pred nami – skozi goro. Po petih raztežajih smo splezali prav na vrh stolpa.Tako kot večina gora v Dolomitih, ima tudi ta stolp navpične stene in povsem raven vrh. Na nek način so to mizaste gore, ki so bolj značilne za ZDA in Afriko. Razlog za obliko teh gora, leži v tem da so geološke plasti vodoravne in niso tektonsko pretrte. Zato erozija gore niža “po vrsti” – plast za plastjo. V resnici geologija slovenskih hribov ni tako zelo drugačna od Dolomitov. Težava je v tem da je naše gore veliko bolj prizadela tektonika. Zato so nastale bolj kompleksne in nepravilne oblike. V redkih slučajih je vseeno podobno mogoče videti tudi pri nas (npr. na Plesišču v Vrbanovih špicah).Ravni vrhovi stolpov so kot nalašč za samotno sončenje pod oblaki. Vmes pa smo lahko uživali v čudovitih razgledih na Tofane, Lagazuoi in druge vrhove. S stolpa smo sestopili s pomočjo spustov po vrvi (vrv 2 x 60 m) je tu v zelo veliko pomoč.Naslednji dan smo za spremembo šli na ferato. Odpravili smo se na goro Tofano di Rozes (3225 m) po ferati Giovanni Lipella. Tofana di Rozes je sicer po višini šele tretje po vrsti, v pogorju Tofan, ki leži severno od Cortine. 
S turo smo začeli pri koči Dibona (2083 m) do katere vodi cestica, ki si odcepi od ceste proti prelazu Falzarego.Pot najprej vodi na melišče pod mogočno južno steno Tofane. Vmes pa so se odpriali čudoviti razgledi proti najvišji gori Dolomitov Marmoladi. Njen bel led je prav v lepem kontrastu s dolgočasno sivino tukajšnjih gora. Prav gotovo pa bodo prav ledeniki, plačali najvišji davek letošnjega izjemno vročega poletja.
Po pol ure hoje smo prišli do vstopa v ferato. Tu se začne zelo dolg predor, ki so ga skopali vojaki med prvo svetovno vojno. Hoje skozi predor je kar za kakšnih 20 minut. Zato je lučka nujno potrebna. Hlad v tunelu pa je bil tudi prijeten.Predor nas iz južnih pobočij pripelje na zahodna pobočja gore. Tu je ležalo še eno srednje veliko snežišče. Prečili smo ga z uporabo cepinov. Lahko pa se ga tudi obide s spustom nekoliko navzdol po melišču. Pot se po sklanih policah še naprej pomika proti severu in zelo malo pridobiva na višincih. Na srečo smo bili tu ves čas v senci, da ni bilo vroče. Za dodatno hlajenje pa poskrbijo številni majhni potočki in slapovi, ki padajo čez celotno steno.Sama ferata tehnično ni pretirano zahtevna. Dal bi ji nekje avstrijsko oceno “C”. Težji deli so le na mestih, kjer pot strmo preide iz nižje na višjo sklano polico. Tudi skala je zelo razčlenjena. Tako da je oprimkov vseh vrst dovolj. Vendar je ferata zelo dolga in se začne proti koncu kar malo vleči. Zato je vsaj na koncu potrebno nekaj moči oz. bolje rečeno vzdržljivosti v rokah. Mi smo kar leteli čez ferato. Smo morali, ker smo vedeli da so popoldanske nevihte neizogibne.
Po daljšem prečenju proti levi oz. severu, se ferata po polici zasuka za 180 °. Sledi še zadnji strmejši del ferate po nekakšnem amfiteatru. Potem pa se ferata izteče na kopastem vršnem delu gore. Od tod je do vrha še 15 minut hoje po zopernem grušču.
Po formalnosti na vrhu (nekdo je bil prvič nad 3000 m in zato ustrezno krščen), smo hitro začeli s sestopom. Sestopili smo na severovzhod proti koči Giussani (2580 m), ki leži na sedlu med Tofano di Rozes in Tofano di Mezza. Sama pot je vse prej kot prijetna, saj ves čas poteka po potkah in skalah posutih z drobirjem, kjer je zelo nevarno za zdrs. Ponekod je treba tudi malce popelezati. Na najtežjem delu je urejen abzajl.
Od koče Giusasni do izhodišča pri koči Dibona pa poteka široka mulatjera, po kateri so se celo vozili z motorji. Vendar se samo pot da lepo posekati z dobrim meliščem, kar turo močno skrajša. Tura lepo obkroži celotno Tofano di Rozes. Mi smo hodili vse skupaj 6 ur. Ne dolgo po našem prihodu nazaj v kampu pa se je razbesnelo neurje, ki je divjalo še dobršen del noči.
Zadnji dan smo šli spet zares plezat. Tokrat v skalne stolpe severno od prelaza Falzarego, v bližini gore Col de Bois. Splezali smo smer v Grosser Falzaregturmu. Smer z izjemo sidrišč ni bila navratana. Je pa ponujala nepretežko in skorajda prvinsko plezanje. Po nevihti oprano nebo, pa je ponujalo razglede po vršacih v daljavo vse do pogorja Piz Boe.
Skratka za mano so štirje čudoviti dnevi Dolomitov. Hvala prijatelji za to prekrasno izkušnjo!
Lep hribovski pozdrav,
Bojan Ambrožič