ISIS – Iztok Tomazin: Leta 1997 se je zgodila največja tragedija slovenskega gorskega reševanja
ISIS, avgust-september 2007
glasilo Zdravniške zbornice Slovenije; strani 55-58
OBLETNICE
10 let po tragediji v Turski gori
10. junija leta 1997 seje zgodila največja tragedija v zgodovini
slovenskega gorskega reševanja.
Iztok Tomazin
Med vajo reševanja s helikopterjem v severni steni Turske gore nad Okrešljem se je smrtno ponesrečilo pet odličnih gorskih reševalcev: Mitja Brajnik, Luka Karničar, dr. Jani Kokalj, Rado Markič in Boris Mlekuž. Nesreča je pretresla slovensko in mednarodno javnost, saj je bila to ena najhujših nesreč pri gorskem reševanju tudi v svetovnem merilu. Pustila je neizbrisno sled in zarezala nezaceljivo rano svojcem in prijateljem ponesrečenih. Slovenskim gorskim reševalcem in vsem, ki so z njimi kakorkoli povezani, pa je še vedno vir bolečih spominov, razmišljanj, analiz in neštetih vprašanj.
Vseh skrivnosti usodnega sosledja dogodkov.ki so povzročili tragedijo, kljub številnim analizam in rekonstrukcijam ne bomo nikoli v celoti pojasnili. Vednost o tem je odšla s preminulimi v globino. Verjetno zaradi hitrosti in usodnosti dogajanja tik pred nesrečo in med njo niti oni niso mogli dojeti vsega, le grozljivo dejstvo nemočnega padanja v smrt.
Tistega usodnega dne bi bil lahko umrl skoraj kdor koli od več kot petdesetih aktivnih udeležencev vaje na Okrešlju. Umrlo jih je pet. Če se posadki helikopterja ne bi uspelo izvleči iz skoraj brezupnega položaja, pa bi strmoglavil tudi helikopter s posadko in reševalci v njem. Mrtvih bi bilo štirinajst ljudi, med njimi trije zdravniki.
Množica popisanega papirja in spregovorjenih besed po tragediji je večinoma utonila v pozabo. Ostala so boleča dejstva in ostali so občutki in spomini udeležencev vaje nad Okrešljem in vseh drugih, ki jih je dogodek prizadel in zaznamoval. Dejstev kljub željam in hotenjem ne moremo spremeniti. Z Borisom, Janijem, Luko, Mitjo in Radom se telesno več ne srečujemo na reševanjih ali na prijetnejših poteh v gorah in drugje, ki nam toliko pomenijo. Smo le še sopotniki v spominih.
Ob tragičnem dejstvu, da je brez očetov ostalo kar trinajst otrok iz šestih družin, so se že kmalu po nesreči pojavila razmišljanja in ideje, da bi si morala Gorska reševalna zveza Slovenije prizadevati tudi materialno čim bolj dostojno poskrbeti za prizadete, večinoma še šoloobvezne otroke pokojnih reševalcev. Zato smo ustanovili humanitarno ustanovo Sklad Okrešelj, katerega osnovni namen je denarno pomagati otrokom ponesrečenih reševalcev pri šolanju. Spomin na ponesrečene in njihovo vlogo oživljajo tudi različne prireditve.
Gorska reševalna zveza Slovenije je v desetletju po »Okrešlju« doživela več sprememb, večinoma na bolje. Sodobno, učinkovito reševanje v gorah in drugih težko dostopnih krajih pač ne more potekati brez sodelovanja helikopterja. Z uredbo o uporabi državnih zrakoplovov za namene reševanja, torej policijskih in vojaških helikopterjev, se je zakonsko za silo uredil tudi letalski del gorskega reševanja. Predvsem v smislu večje varnosti, žal pa manj v smislu večje učinkovitosti. Togi, neživljenjski postopki, ki omejujejo in upočasnjujejo aktivacijo reševalnega helikopterja, so še vedno prisotni davek na obstoj birokracije in različnih interesov.
Država, torej Policija in Slovenska vojska, sta gorskim reševalcem omogočili večje število ur usposabljanja s helikopterji. Tudi kakovost usposabljanj se je izboljšala, čeprav še ni optimalna. Med drugim so bili sprejeti koristni sklepi o omejitvi števila udeležencev posamezne vaje s helikopterjem, o obveznih zdravniških pregledih reševalcev in zdravnikov letalcev po kriterijih za letalsko osebje in o tem, da na vajah ne smejo delati skupaj tisti, ki se učijo. Npr. če vadi operater vitla, ki je začetnik, ne sme delati z gorskimi reševalci začetniki. Prav to se je dogajalo na »Okrešlju«. Ti sklepi so seveda pomenili tudi posredno priznanje nekaterih preteklih pomanjkljivosti.
Deloma se je izboljšala tudi učinkovitost gorskega reševanja shelikopterjem, predvsem zaradi dežurstev celotnega reševalnega moštva (zdravnik, reševalec letalec, policist letalec) na Brniku ob helikopterju, sprva samo med vikendi med glavno planinsko sezono, kasneje pa so bila razširjena na več dni. Realizirana so bila predvsem zaradi prizadevanj zdravnikov in ob podpori Ministrstva za zdravje.
Ne glede na vse njene temne plati je bila tragedija v Turski gori tudi priložnost za prenovo, napredek in prečiščenje Gorske reševalne zveze Slovenije ter v širšem smislu letalskega reševanja v Sloveniji nasploh. Vplivala je na pozitivne premike, prispevala je zagon za nekatere pre-potrebne spremembe v delovanju, razmišljanju, organizaciji. To se je potrdilo v desetletju po nesreči in se potrjuje tudi v sedanjosti, ko se soočamo z vedno večjim številom nesrečnih dogodkov v gorah in drugih težko dostopnih krajih, ki zahtevajo posredovanje in pomoč vse bolj usposobljenih in specializiranih reševalcev. Obremenjenost slovenskih gorskih reševalcev je vse večja. Gorski reševalci, med njimi smo tudi zdravniki in zdravstveni tehniki, zaradi svoje usposobljenosti, opremljenosti, organiziranosti in seveda pripravljenosti pomagati kjerkoli in kadarkoli, razširjamo svoje delovanje tudi v kraje izven gora, kjer ni drugih organizacij in posameznikov, ki bi znali in mogli pomagati tako hitro in učinkovito.
Ko visiš na jeklenki pod helikopterjem ali s težkim nahrbtnikom hodiš in plezaš do ponesrečenca, samo medicinsko znanje ni zadosti. Na reševalni akciji moraš biti poleg zdravnika ali medicinskega tehnika še marsikaj: alpinist, plezalec, nosač, radioamater... Nekaterih stvari pa se ne da priučiti. V gorah si doma ali pa ne. Seveda so tudi na tem področju med člani gorske reševalne službe razlike.
Delo gorskih reševalcev, predvsem tisto pri reševalnih intervencijah, je zahtevno, pogosto tudi nevarno. Zelo stresno. Obremenitve pri gorskem reševanju so tako telesne kot duševne in socialne. Zdi se, da je najlaže prenašati telesne obremenitve, tega je večina gorskih reševalcev tudi najbolj vajena. Večina gorskih reševalcev, v manjši meri pa tudi zdravnikov, ki se ukvarjamo z gorskim reševanjem, je alpinistov z izkušnjami vzponov v domačih in tujih gorah. Težje in bolj zapleteno je z duševnimi in tudi socialnimi obremenitvami.
Pri izpolnjevanju poslanstva, kar pomoč ljudem v gorah in drugih težko dostopnih krajih vsekakor je, pa se žal dogaja, da nekateri, včasih mnogi, presegajo prag svojih zmogljivosti. Nehote in pogosto nezavedno, z najboljšimi nameni. Seveda do tega ne prihaja samo pri članih gorske reševalne službe, pač pa je znan pojav tudi pri drugih organizacijah, katerih člani se pogosto soočajo s človeško stisko in nesrečo v zahtevnih okoliščinah, npr. člani služb nujne medicinske pomoči, gasilci in policisti. Razlika pri reševanju v gorah je, da je poleg stresa zaradi človeške stiske, nesreče, nemoči in drugih negativnosti prisoten še dodaten stres - pogosto je potrebno v najkrajšem možnem času pustiti vse, kar si dotlej počel, ne glede na to, kako pomembno je bilo, in oditi reševat v objektivno zelo zahtevnih in nevarnih okoliščinah gorskega sveta in drugih težko dostopnih krajev.
Nalog in izzivov nam seveda ne bo nikoli zmanjkalo - zaradi družbenih sprememb, napredka v strokah, zlasti v medicini, ki se vpletajo v dejavnost gorskih reševalcev, zaradi napredka sorodnih organizacij v tujini, zaradi vedno večjih potreb, pričakovanj in zahtev ponesrečencev, bolnikov, njihovih svojcev in celotne družbe. V vse hitreje spreminjajoči in razvijajoči se družbi ostati na mestu pomeni nazadovati, še posebej na področjih, ki so povezana z zdravjem in preživetjem.
Eden temeljev našega delaje tudi dobro sodelovanje z drugimi reševalnimi službami in službami nujne medicinske pomoči. Ponesrečenca ali bolnika ne zanima, ali ga rešuje profesionalec ali amater, kakšne barve je helikopter, iz katere organizacije so reševalci in podobno. Potrebuje in želi si samo čim hitrejšo, čim kakovostnejšo in čim varnejšo pomoč.
Gorski reševalci, med njimi še posebej zdravniki, se tako soočamo z vedno večjimi zahtevami in obremenitvami med svojim poklicnim in tudi med prostovoljnim delom, kar nas postavlja pred dodatne, včasih zelo težko rešljive izzive. Časi, ko so bili delodajalci razumevajoči ali celo ponosni na to, da imajo med zaposlenimi prostovoljne gorske reševalce, so večinoma minili.
Razmišljanja o vsaj delni profesionalizaciji predvsem letalskega dela gorskega reševanj a so zato vse pogostejša. Vsaka pomembna organizacij -ska sprememba na prostovolj stvu temelječe gorske reševalne službe, organizacije s 95-letno zgodovino, pa mora biti skrbno pretehtana. Potrebno bi bilo zagotoviti konstruktivno sožitje med ozkim profesionalnim jedrom in prostovoljno, amatersko organizirano večino gorskih reševalcev, ki bi še naprej predstavljali temelj gorskega reševanja v državi. To sožitje bi bilo zahtevno in občutljivo, saj bi imeli na eni strani amaterizem, prostovoljstvo z vsemi dobrimi in slabimi platmi, z velikim moralnim nabojem in hkrati z nekaterimi organizacijskimi in strokovnimi omejitvami ter pomanjkljivostmi. Prostovoljstvo oziroma tako imenovani amaterizem ne more biti opravičilo za pomanjkanje odgovornosti, za slabo organiziranost, površnost, improvizacije in napake. Na drugi strani ima profesionalizem zakonitosti, ki so večinoma dobre za kakovost in učinkovitost reševalnega dela, kaj hitro pa se lahko izgubi zelo pomemben moralni »kapital« nesebičnega prostovoljstva.
Zahtevno in občutljivo je že sedanje sožitje amatersko organiziranih slovenskih gorskih reševalcev in njihovih profesionalnih sodelavcev, pa tudi profesionalnih zahtev reševalnega dela. Med neposrednimi udeleženci gorskega reševanja so profesionalci piloti helikopterjev, operaterji vitla, policisti in zdravniki. Vsi ti poleg gorskega reševanja v ožjem smislu opravljamo predvsem delo, za katero smo usposobljeni v okviru svojih poklicev. Predvsem zdravniki smo pravzaprav nekje vmes - ostalim reševalcem enakovredni, prostovoljni člani amatersko organizirane Gorske reševalne zveze Slovenije, hkrati pa z vso strokovno, poklicno in drugo odgovornostjo ter zahtevami, ki izvirajo iz našega osnovnega poklica. Odgovornost in zahteve so ves čas našega bivanja in delovanja enako prisotne, naj bo to med rednim poklicnim delom v zdravstvenih ustanovah, med prostovoljnim delom v okviru gorske ali katere koli druge reševalne službe, ali pa v prostem času.
Tako kot večina drugih, ki so bili tistega usodnega 10. junija leta 1997 na reševalna vaji na Okrešlju in tam še zadnjič doživeli žlahtne trenutke prisotnosti in skupnega dela s ponesrečenimi kolegi, sodelavci in prijatelji ter preživeli senco smrti, ki nas je neusmiljeno oplazila, sem še dandanes, skoraj vsak dan, z mislimi v mračni steni Turske gore nad zelenimi livadami enega najlepših kotičkov Kamniško-Savinjskih Alp. V spominjanju lepih in težkih skupnih doživetij, v podoživljanju usodnih dogodkov in njihovih posledic ali v neopredeljivi, ne vedno ozaveščeni prisotnosti vsega, kar je »Okrešelj« pomenil in še vedno pomeni. V neizbrisni žalosti in z neodgovorjenimi vprašanji.
Nekaj primerov značilnih, s tragedijo povezanih razmišljanj zdravnikov in gorskih reševalcev:
»Še danes, po desetih letih, se prav vsak dan spomnim »Okrešlja«. Kot bi se zgodilo včeraj...«
»Čas je učinkovit analgetik, a zal se zdi, da deluje izredno počasi. Bolečino pretvarja v globoko sled, počasi topi njeno žgočo ostrino in jo na poseben način celo požlahtni. Toliko, kot so žlahtni spomini na preminule.«
»Ko med reševalno akcijo visim nad prepadom, v težkem nahrbtniku nosim celo svojo družino.«
Bremena tragedije v Turski gori slovenski gorski reševalci še nismo odložili, ostaja skupaj s spomini na ponesrečene prijatelje. Zato sem se odločil, da bom spomine, lepa in tragična doživetja in še marsikaj, kar je povezano s tragedijo in njenimi posledicami, poskušal ohraniti in predstaviti z besedo in fotografijo, ob pomoči sodelavcev, udeležencev tragičnih dogodkov in drugih, ki so z njimi kakorkoli povezani.
Ob 10. obletnici nesreče junija 2007 smo tako v zbirki »Med gorskimi reševalci« izdali knjigo »Tragedija v Turski gori«. Z njo želimo počastiti spomin preminulih prijateljev in sodelavcev, predstaviti poslanstvo slovenskih gorskih reševalcev s poudarkom na helikopterskem reševanju in prikazati dramatične dogodke pred nesrečo, med njo in po njej. Značilnost knjige so iskrene in pretresljive pripovedi ter razmišljanja vseh, ki smo sodelovali pri njenem nastanku.
Iz vsebine knjige:
oris zgodovine gorskega reševanja s helikopterjem v slovenskih gorah,
- pričevanja in razmišljanja očividcev, svojcev in udeležencev nesreče v Turski gori,
analize nesreče, dogajanje v Gorski reševalni zvezi Slovenije po nesreči, življenjepisi ponesrečenih reševalcev,
- priloga s članki o obremenitvah gorskih reševalcev, o najhujših nesrečah
pri gorskem reševanju v Sloveniji in v tujini,
bogato fotografsko gradivo o nesreči, o preminulih reševalcih in o gorskem reševanju.
Pri pisanju in urejanju te knjige sem imel dve temeljni vodili. Prvo, iz časovne razdalje enega desetletja predstaviti, osvetliti in z mislijo predvsem na izzive in upanja prihodnosti predstaviti največjo tragedijo v zgodovini slovenskega gorskega reševanja in mučno, boleče obdobje po njej, čas, ko so se odpirale stare in sveže rane, pa tudi čas, ko se je začelo marsikaj bistriti in spreminjati na bolje. Drugo, še pomembnejše vodilo mi je bila želja in potreba ustvariti knjigo kot dokument trajne vrednosti v spomin petim odličnim gorskim reševalcem, prijateljem, sodelavcem in znancem, katerih zemeljska pot se je nepričakovano, kruto in nedoumljivo iztekla pod steno Turske gore. V spomin ljudem, ki so s svojimi bogatimi življenji, pa tudi s tragičnim koncem pomembno zaznamovali zgodovino gorskega in letalskega reševanja v Sloveniji.
Ko sem se med pisanjem knjige pogovarjal s številnimi gorskimi reševalci, se je potrdilo, da nam »Okrešelj« še vedno težko leži na duši. Večina to dobro skriva, večina nas je svojo prizadetost globoko pokopala, a čas je ni izničil. Pri nastanku knjige je sodelovalo mnogo tistih, ki so bili posredno ali neposredno povezani s tragedijo v Turski gori. Med 40 sodelavci knjige so udeleženci in očividci nesreče, gorski reševalci, zdravniki, posadka helikopterja ter svojci ponesrečenih in drugi, ki so na razne načine povezani s tragedijo in z gorskim reševanjem. Verjamem, da je bil osnovni namen vseh ohraniti in utrditi žlahtne spomine na preminule prijatelje in pošteno ter iskreno opisati tisto, kar smo doživljali in kar vemo o dogajanju pred nesrečo, med njo in po njej.
Težko je bilo vedno znova podoživljati usodne dogodke in njihove posledice, soočati se z nemočjo ob dejstvih. Znova občutiti stisko, prizadetost, bolečino. Svojo in drugih. Se zaletavati v zid neodgovorjenih vprašanj. Težko in hkrati lepo se je bilo spominjati bogatih doživetij s pokojnimi.
Knjiga »Tragedija vTurski gori« je pomnik ponesrečenim in opomnik vsem, ki darujejo svoj čas, znanje in življenjsko moč, včasih tudi zdravje ali celo življenje, za pomoč ljudem v stiski v gorskem svetu in drugih težko dostopnih krajih.kjer gorski reševalci uresničujemo svoje poslanstvo - v svetu, ki je vabljiv, čarobno lep in privlačen, pa tudi zahteven in včasih nevaren. Hkrati želi biti knjiga tudi korektna informacija vsem, ki jih zanima poslanstvo slovenskih gorskih reševalcev in delovanje njihove organizacije.
Vsako poslanstvo je velika priložnost, ki nam osmišlja življenje. Ko ga sprejmemo in polno zaživimo, ga je težko opustiti. Lahko se kdaj odmaknemo od svoje poklicanosti zaradi strahov, prizadetosti, stisk in razočaranj. Lahko nadaljujemo na drugačen, manj obremenjujoč, manj nevaren način. To velja tudi za gorsko reševanje. Toda ko zaigra srce z občutki, da ti je bilo dano nekomu pomagati v stiski, da si prispeval vsaj majhen delček ali pomemben del k njegovi rešitvi, ozdravitvi, morda celo preživetju, je to izkušnja, ki te zaznamuje, znova in znova. Zbudi, ohranja in bogati naše bistvo, najsi je še tako prekrito in prežeto z vsakodnevno čemernostjo, zaskrbljenostjo, razočaranji, zamerami, morda celo z nasprotovanji, sovraštvom in vso drugo navlako, katere premagovanje in preseganje je eden naših temeljnih ciljev, pa če si to priznamo ali ne. Naše bistvo, ki je v osnovi dobro.
Poobjava je brez (iz knjige) vključenih fotografij; Foto: Marjan Ručigaj