Bojan Ambrožič: ... je 160 kilometrov dolg gorski maraton po istrskih hribih med Labinomin Umagom.
Med 200 udeleženci bo na startu tudi Marjan Zupančič. In ker se je želel kar se da najbolje pripraviti na samo tekmo, se je odločil da bo traso najprej pretekel za trening. Sam sem se mu pridružil na 43 km dolgemu odseku med Učko in Buzetom.
Tokrat sva bila na progi brez spremstva. Avsto sva pustila v Buzetu. Potem pa sva upala da bova z avtoštopom dobila prevoz do Lupoglava – od koder bi se povzpela na Učko. Pravzaprav je bil to moj prvi avtoštop in nisem pričakoval da nama bo kdo ustavil. Štopanja sva se kmalu naveličala. Zato sva se odločila da greva počasi peš po cesti proti Lupoglava v upanju da nama bo čim prej kdo ustavil.
Vendar štopanje nama ni šlo po načrtih, saj so vozniki samo odkimavali. Po dobri uri nama je ustavila nek avto iz Slovenj Gradca. Skoraj! Namreč v trenutku ko se je avto že skorajda ustavil, je Marjan čisto ponorel od navdušenja. Voznik pa se je očitno tega ustrašil in pritisnil na polno na plin. Minila je še ena nadaljnja ura dolgočasne hoje po cesti. Učka pa se je šele kazati kot meglena lisa na obzorju. Če ne dobiva prevoza, ne bova doma do noči. Potem pa se nama je končno nasmehnila sreča. Ustavil nama je kombi samih športnikov. In da bi bilo naključje še večje je bil med njimi kar sam direktor tekme 100 milj Istre. Zelo prijazno naju je zapeljal kar do sedla Poklon pod vrhom Učke.
Tako sva tu začela najin dolg trening po Istrskih hribih. Vreme je bilo super. Tako da je bil sam tek prava uživancija. Na profilu proga zgleda zelo gorata. Vendar se je kmalu izkazalo da je proga vse prej kot gorska. Višinske razlike so razmeroma majhne, vzponi pa položni. Na ultramaratonih tekači večinoma hodimo strme vzpone ter tečemo zgolj ravnine in spuste. Tu pa je bilo tudi navkreber ves čas tako položno da sva lahko neprestano tekla. Zato so se kilometri hitro nabirali.
Najprej sva se povzpela na hrib Veliki planink. Kako položno je bilo pove podatek da je bil vzpon dolg kar 8 km. V tem času pa sva povzpela le za slabih 500 višincev. Zatem je proga sledila gorskemu grebenu proti zahodu. Vendar je bilo spet drugače kot pri nas. V naših hribih se na grebenih višinci zelo hitro nabirajo. Tu pa gre res skorajda povsem naravnost oz. navzdol. Naslednji hrib Orljak – je bil na vrsti šele čez 10 km – sam vzpon nanj pa je zahteval le 20 min teka v položen klanec. Ostalo je bilo po moji definiciji ravninski tek. Sklep: tekmo bo dobil dober ravninski tekač, ker bo tu potrebno teči res hitro vseh 160 km. Kdor bo hodil, si bo hitro pridelal ogromen zaostanek.
Sicer pa tek poteka večinoma po udobnih mehkih stezah, ki večinoma niso tehnično zahtevne. Organizatorji jih bodo označili kar s 7000 zastavicami (to nama je prej zagotovil direktor tekme). Sama proga pa ves čas sledi označeni Istrski planinski poti. Pot je res lepa in jo priporočam vsem planincem, ki si želijo naužiti gorski lepot. Zato pa pravim da je gorski ultramaraton super stvar, ker v kratkem času lahko vidiš zelo veliko lepih hribov.
Na 23. kilometru sva se povzpela na gol vrh imenovan Gomila. Priznam tu sem bil že rahlo načet, kar je posledica da že dolgo nisem tekel takih razdalj. Cilj – Buzet – pa se s tod tudi videl še ni. Gora Učka, kjer sva zjutraj začela pa je bila komaj vidna nekje na obzorju. 6 km proti jugozahodu pa je bil najin naslednji vmesni cilj – hrib Žbevnica. Tudi ta hrib se je zdel še zelo daleč, ampak se je treba kar navaditi da so na tej progi razdalje povsod precejšnje. Spust v dolino do vasi Trstenik je bil najbolj tehnično zahteven na tej progi. Potem pa je sledi zelo dolg in še bolj položen vzpon na vrh Žbevnice. 31 km.
Za tem pa je sledil le še kar 12 km dolg spust v vas Buzet. Mogoče se tu velja zapomniti le to, da je na začetku spusta v gozdu edin izvir na celotni poti. Povsod drugod je površje izrazito kraško in do vode ni mogoče priti. Na koncu sva tako premagala 43 km poti, če vključimo še pešačenje na začetku pa prek 50 km. Res super izkoriščeno pomladansko vreme.