Večer, Potovanja - Jože Praprotnik: Vsak Slovenec bi se vsaj enkrat v življenju rad povzpel do Aljaževega stolpa vrh Triglava, a le malokdo ve, da se lahko preizkusi skorajda v središču naše dežele, če nismo pretirano natančni.
Vzpon na Triglav zahteva od nas telesno pripravljenost - kondicijo, kakor pravimo temu v žargonu, in seveda vzdržljivost in vztrajnost, da ne odnehamo po prvih sragah prelitega potu. To še vedno ni dovolj, saj nas ne sme biti strah pogledati v kak prepad, ne smemo trpeti za vrtoglavico in končno moramo imeti nekaj pod palcem, če ne želimo ture opraviti v enem samem dnevu. Toda če želimo preveriti svoj pogum, strah pred steno in gledanjem v prepad, pretirano spoštovanje skale, torej če hočemo ugotoviti, ali bomo zmogli pot s Kredarice ali s Planike na vrh, nam ni treba čakati, da skopni sneg, ki se zdaj še oklepa našega očaka, ampak se podamo na Šmarno goro nad Ljubljano. Ne ravno iz Spodnjih Pirnič čez Peske ali iz Tacna naravnost navzgor, pač pa z Vikrč po zelo zahtevni označeni Pogačnikovi poti. Plezarije same je pravzaprav za slabih petnajst minut, vendar je delček te poti - čeravno med zelenilom drevja - po mojem mnenju celo zahtevnejši od vzponov s Kredarice ali Planike na vrh, saj je pot speljana čez kratek previs.
Avto lahko pustimo nekje v Spodnjih Pirničah, a je s parkiranjem lahko kar nekaj težav, saj je ob začetku poti - zgoraj v bregu nad gostilno Kovač - le nekaj parkirišč, pa še ta so na zasebnem zemljišču. Do vstopa na goro Grmado (preko njenega hrbta pridemo na sedlo in z njega na Šmarno goro) je potem le slaba minutka hoje skozi gozd. Začetek je vstop v nekakšno ozko špranjo med goro in Turncem, kakor imenujejo špičasto skalo, po kateri vadijo plezanje alpinisti, a nas spremlja jeklenica, ki omogoča varno hojo tudi pozimi. Ko prilezemo iz te poči, opazimo na desni razgledno skalo s pravim gorskim sviščem, spodaj pa strehe hišk ter onkraj doline Polhograjsko hribovje, ki je višje od naše skale. Steza se zdaj vzpenja rahlo v desno preko skalovja, varovana je z jeklenico in mestoma z jeklenimi stopami, dokler se ne požene navpično navzgor ter na koncu za nameček še par metrov čez previs, ki pa ga zmoremo. Ni napak, če se varujemo s čelado in kompletom za osebno varovanje, da se pripenjamo na jeklenico, ki je napeljana preko stene. Kot rečeno, je tega adrenalinskega vzpona za kakšnih petnajst minut, da nas zgoraj kmalu pričaka klopca, do katere vodi z desne Westrova pot, po kateri lahko sestopimo, posebno če imamo za cilj le Grmado in njeno razgledišče, s katerega so nekdaj vzletali z zmaji. Do njega imamo zdaj tako le še kakšnih deset minutk po razdrapanem, a z bukovjem poraslem hrbtu, ki nam zakriva pogled na sosednjo Šmarno goro. Z Grmade se potem spustimo na sedlo ter od tam v naslednjih 15 minutah do zvonca želja ter na vrh Šmarne gore z gostiščem in cerkvijo. Za cel izlet ne potrebujemo kaj dosti več kot tri ure, da pa se prepričamo o svojih sposobnostih soočenja s prepadi in morebitno vrtoglavico, pa nam je dovolj manj kot pol ure. No, le preizkusite se!
Jože Praprotnik