Delo - Brane Maselj: ... v ostenju Gradiške Ture - Plezanje kar tako
Med neštetimi plezalnimi smermi nad Vipavo je tudi navadnim planincem dostopna odlično speljana Furlanova plezalna pot
Ob sobotah je tam že od jutra kot v mravljišču. Tudi v petek so bile številne vertikale v Gradiški Turi zasedene. Na levi so trije Čehi iskali prehod po gornji varianti Stebra, še malo bolj levo se je mlad par poskušal v smeri Ciklamen, mi smo jo ubrali navzgor po klasični zavarovani planinski poti, misleč, da plezamo ferato.
Vipavska dolina se je v prvih aprilskih dneh kopala v soncu, trdna skala, ponekod do gladkosti zlizana od vode, je bila že temu primerno topla. Gradiška Tura, skupaj s Podraško Turo tvori podstavek Nanosa, je s svojim prepadnim jugozahodnim ostenjem, ki ga tudi pozimi ogrejejo sončni žarki, izvrsten naravni poligon za športne plezalce. Ti so v kamniti obraz gore vrezali že 284 plezalnih smeri, najrazličnejših težavnostnih stopenj. Sredi med njimi se po markantnem stebru, ki kot kakšen trikotnik štrli iz široke stene, pne Furlanova planinska pot, ki je v nasprotju z drugimi potmi, vidnimi le s pomočjo plezalnih priročnikov, markirana ter nabita z masivnimi železnimi klini in ovita z jeklenicami. Primerna je torej tudi za pohodnike, ki si zaželijo zračen sprehod, da le nimajo vrtoglavice.
Pravilo treh točk
Alpinist Martin Česnik, ki je v skalah nad vasjo Gradišče kot doma, brezpogojno zahteva, da si njegovi varovanci nadenejo plezalni pas s samovarovalnim kompletom in čelado. Navsezadnje je Furlanova planinska pot v Sidartinem vodniku 50 zavarovanih planinskih poti označena kot zelo zahtevna plezalna pot na Gradiško Turo. In navsezadnje zahteva kar 160 metrov plezanja v sicer čvrsti, a zelo izpostavljeni skali. Tudi planinca, vajenega utrjenih poti čez skalovje, lahko brezno pod nogami posrka v svoje globine in Martin Česnik, gorski reševalec, noče ničesar tvegati. Čeprav bi sam verjetno kot gams stekel čez previsne skale, se kot vodnik tudi on odgovorno opaše. Preden zagrizemo v gozdnato melišče do vznožja vabljive stene, z roko nakaže smer poti: Najprej bomo plezali nekaj metrov prosto po strmi skali, nato bo pot ob jeklenici vodila po strmi zajedi, od koder bomo prestopili malce desno, v izpostavljeno strmino, kjer bo žičnata opora še kako dobrodošla, in nazaj v lažji svet. Tam dosežemo leseni balkon, priročno pritrjen kar v prepadno steno. Od tam gremo v grapo, iz katere izplezamo na raz, ki ekspresno popelje – seveda ob varni žičnati ograji – naravnost na vrh stebra, imenovanega Trikot.
Pomanemo si dlani in po četrt urice lahkotnega sopihanja končno zaplezamo v steno, v kateri se je leta 1952 smrtno ponesrečil velik ljubitelj gora Fric Furlan. Nekaj metrov do prvih jeklenic moramo splezati na prosto, kar se sicer sliši že skoraj alpinistično, a udobno globoki naravni oprimki v trdnem apnencu v resnici držijo bolje kot vsaka lestev. Preden zagrabimo za »zajlo«, vodnik pokaže, kako se nanjo pripenjamo z varnostnim kompletom. Tega sestavlja kratka plezalna vrv, ki je napeljana skozi kovinsko ploščico, tako imenovani prevzemnik energije padca, nato pa je razdeljena na dva konca s privezanima vponkama. Z eno vponko, ki jo nataknemo od spodaj navzgor, tako da samozaporna matica gleda proti nebu, in ne proti skali, se pripnemo na jeklenico in se začnemo vzpenjati.
Vponko lahko vodimo z roko pred seboj ali pa pustimo, da sledi našemu plezanju. Ko pridemo do klina, s katerim je »zajla« pritrjena v steno, vpnemo drugo vponko v naslednji raztežaj in izpnemo prvo. Če bi bili med plezanjem hkrati pripeti z obema vponkama, bi onemogočili delovanje prevzemnika energije padca, pravi teorija, ki je seveda v praksi nismo preizkušali. Vodniku je bilo veliko do tega, da upoštevamo znano pravilo stabilnosti v treh točkah, in ne poskušamo hitropotezno goljufati z opustitvijo ene izmed opornih točk.
Plezanje na vsaki skali
Nikamor naj se ne mudi. To je še eno zlato gorniško pravilo, ki se mu z veseljem pokorimo, čeprav smo bliže morju kot goram. Tudi plezalcev, ki po vseh smereh naskakujejo strme čeri, prav nič ne moti, da lahko z vrha Gradiške Ture ugledajo ozek pas Tržaškega zaliva. Plezanje že dolgo ni več omejeno samo na gore, ampak se je preselilo na tako rekoč vsako skalo, ki obeta vsaj deset metrov plezalnega užitka. Če ni niti te, pa zadostuje že plezalna stena v kotu telovadnice ali športnega igrišča. V Sloveniji je kar 108 naravnih plezališč, veliko tudi na Primorskem, ki so popularna zlasti pozimi. Martin Česnik je plezal že tako rekoč v vseh. Doma v Podkraju nad Vipavsko dolino vodi plezalno šolo, v kateri je 42 otrok, kadar priredijo plezalsko tekmovanje, se ga udeleži več kot sto otrok iz okolice. K razmahu športnega plezanja, ki postaja slovenski nacionalni šport, so zagotovo pripomogli mednarodni uspehi naših športnih plezalcev in plezalk, verjetno pa tudi hiter tempo časa, zaradi katerega si plezalci težko vzamejo ves dan ali celo dva, da bi plezali klasične alpinistične smeri, ugiba Česnik.
Kadar ne pleza športno, gre plezat alpinistično v gore, in kadar najmanj pričakuje, ga kličejo še na reševalne akcije. Ena takšnih je bila prav na tej poti, se spominja vodnik in pokaže čisto k skali zvit debel klin, edini, ki so ga pustili, ko so pred nekaj leti prenavljali Furlanovo pot; za spomin na dogodek, v katerem je klin pred natanko 15 leti odigral odločilno vlogo. Takrat je nekaj metrov nad njim na vlažni skali spodrsnilo plezalcu, ki se je nemočno zakotalil po strmini in bil na tem, da zgrmi kakšnih 70 metrov v globino, če se ne bi s plezalnim pasom zataknil za klin, ki ga je zadržal tik pred skokom v prepad.
S spoštovanjem prestopimo čudežni kos kovine in se povzpnemo na leseni balkon sredi stene. S podesta se, kot bujna zelenica pod mrkim skalovjem, pogledu razpre celotna Vipavska dolina. Proti modremu nebu, na katerem lahkotno jadra par velikih ujed, se nekaj metrov od balkona vzpenjata mlada vipavska alpinista. Eden stoji spodaj na sidrišču in varuje tistega nad seboj, ki previdno pleza naprej in namešča sponke, skozi katere bo potegnil vrv, v že nameščena varovala. Približno tako sta se morala na današnji Furlanovi poti varovati tudi alpinist Anton Sazonov Tonač in tukajšnji župnik Otmar Črnilogar, ko sta še v 60. letih začrtala ta vzpon. Že takrat sta si zamislila tudi teraso, ki so jo postavili kasneje in s katere nas pot odžene na sam raz Trikota, po katerem vodi najlepši in tudi najbolj izpostavljen del poti. Ob varnih jeklenicah se dvigujemo skoraj navpično navzgor in bliskovitega vzpenjanja je kar prehitro konec. Izplezamo tik za koničastim vrhom Trikota.
Jeklenica še ne naredi ferate
Na poti, za katero skrbi Planinsko društvo Vipava, smo pustili za seboj več kot 70 klinov in kakšnih 170 metrov jeklene žice. Toda, ali smo s tem premagali tudi tako imenovano ferato? Po mnenju avtorjev Sidartinega planinskega vodnika je Furlanova plezalna pot polnokrvna »ferata«, ki ponuja drzno, zelo izpostavljeno plezanje v odlični, čvrsti skali. Tine Mihelič se v uvodu k vodniku drži prevoda italijanskega izraza via ferrata v slovensko plezalno pot. To pa je takšna pot, ki »seže v zahtevnejši, bolj strm in prepaden svet, ki ga običajno imenujemo že stena. Plezanje po njej je izpostavljeno, tudi izurjenim gornikom se priporoča (samo)varovanje. Plezalna pot je torej tista, na kateri izurjeni gornik začuti, da ne hodi, temveč pleza.«
Takšnih ferat, kot je Furlanova pot, je v Sloveniji še veliko, vendar so to zahtevne planinske poti, ne pa izrazito športne plezalne smeri, kot jih imajo za mejo, in so v celoti namenjene adrenalinskim doživetjem, pa je prepričan Igor Mlakar, načelnik komisije za planinske poti pri Planinski zvezi Slovenije, ki ga pokličemo naslednji dan. Namen njegove organizacije je pripeljati planinca na vrh po naravnih prehodih, medtem ko so športno naravnane ferate nalašč speljane čez najtežja mesta. Edina prava slovenska ferata je v tem smislu le Gonžarjeva peč, ki jo je nadelalo Planinsko društvo Vinska gora, meni Mlakar.
Komaj dve uri je minilo, odkar smo zagrizli v slovensko različico ferate, več kot dovolj časa je bilo torej, da bi se z Gradiške Ture pognali še proti Nanosu, kar je spodoben spomladanski uvod v gorniško sezono, za katerega se malce pogumnejši pohodniki radi odločajo. Če bi bili športni plezalci, pa bi imeli priložnost še za kakšen dvig proti nebu. V kampu pod ostenjem, odprt je vse leto, je tudi ta čas nekaj gostov iz tujine, ki so na Vipavsko prišli – plezat. Na dosegu roke imajo tudi Črni Kal, Osp, Mišjo peč in Vipavsko Belo. Če jim zmanjka športnega zagona, pa se lahko odločijo tudi za pokušnjo vipavskega rdečega.
Brane Maselj
Fotografije Mavric Pivk