Janez Pikon: Kulturni praznik na griču Ajdovski gradec v spomin slovenskemu pesniku dr. Francetu Prešernu s kratkim kulturnim programom Gledališča 2B. 
»On z njimi, ki še trd´jo vero krivo, beži tje v Bohinj, v Bistrško dolino, v trdnjavo zidano na skalo sivo, še dandanašnji vidiš razvalino, ki Ajdovski se gradec imenuje,« verz dr. France Prešerna v uvodu Krsta pri Savici. Ajdovski gradec, kjer nekoč je stala trdnjava zidana na skali sivi, pojdimo na grič, kamor je dr. France Prešeren postavil davno dogajanje: »strašni boj, ne boj, mesarsko klanje med Valjhunovo krščansko vojsko in Črtomirovimi vojščaki, boj med krščansko vero in krivo vero staršev.« Ajdovski gradec je majhen 582 m visok grič severovzhodno pred Bohinjsko Bistrico. V svoji pesnitvi Krst pri Savici ga je opeval največji slovenski pesnik France Prešeren. Je zelo staro arheološko najdišče, ki predstavlja prvobitno naselbino rudarjev in železarjev že v starejši železni dobi 700 do 300 let pred Kristusom.
Naseljen je bil tudi kasneje v rimskem času (do 500 let našega štetja). Na njem so vidni ostanki temeljev stavb, kovačnic in topilnic železa. Omeniti velja tudi veliko naravno jamo jamo z registrsko številko 1703, »Udor pri Pirhovem mostu« na zahodnem pobočju poraščenega griča nad železniško progo in nižjo Tlako.
Zgodba noža z Ajdovskega gradca
Bilo mi je devet pomladi, ko mi je oče na dan, ko sta svetloba in tema enako dolgi, podaril najbogatejše darilo, ki sem ga kdajkoli dobil - kovan železni nož z ostrim rezilom in lepim lesenim ročajem. Imeti svoj nož je pomenilo vstopiti v svet odraslih mož.
Nož je na velikem kovaškem ognjišču skoval moj oče, ki se je umetnosti kovanja naučil od svojega pradeda. Pripravljen kos železa je segreval v vroči žerjavici toliko časa, da se je dodobra raz žarel. Nato je začel kovati. Najprej je izdelal dolgo in podolgovato klino, oblikoval trn za ročaj in nato začel tanjšati del kline v rezilo. Koval je hitro in ko se je železo shladilo, ga je zopet porinil v žerjavico ter nadaljeval s kovanjem, dokler ni bil nož izdelan.
Ženske so uporabljale nože predvsem pri pripravi hrane, poleg tega so skrbele še za otroke, tkale na statvah in izdelovale posode.
Lov je bil izključno moško opravilo. Lovili smo predvsem srnjad in bobre, ob določenem času pa tudi jelene. Uplenjeni živali smo z nožem odrli kožo in z njim razkosali meso.
Moje življenje se je nagnilo proti neskončnemu potovanju v onostranstvo. Sežgali so me na grmadi in položili v grob na oni strani reke, toda brez mojega prvega noža, saj sem ga nekje izgubil.
Vir: Mija Ogrin in Gorenjski muzej
Janez Pikon