Preprostost - Aleš Čerin: Opazil sem, da na nekaterih vrhovih Slovenski gorniški klub SKALA postavlja “male Aljaževe stolpke”.
Sam sem ju opazil na Travniku (2265 m) in na Olševi, pravzaprav na stranskem vrhu Olševe – na Oblem kamnu 1883 m). Klubu sem poslal vprašanje v zvezi s tem, kjer sem želel do njih izvedeti, kakšen je razlog postavljanja in razlaga, pa mi niso odgovorili.
Sam menim, da je to skrunjenje vrhov, da je to vnašanje nepotrebnih elementov v naravo. Obenem pa – po moje – pravzaprav razvrednotenje pomena Aljaževega stolpa na vrhu Triglava, ki ima v zavesti Slovencev poseben pomen. Če je Jakob Aljaž to počel leta 1895, je gotovo imel poseben razlog, sedaj pa ni nobene potrebe po malih jeklenih miniaturicah.
Po moje na vrhu gora ne sme stati prav nič. Celo škatla za vpisno knjigo in žig ne. Preprostost naj se v gorah ohrani do maksimuma. Kaj menite vi?
Komentarji na blogu >> Preprostost
Slovenski gorniški klub Skala
Slovesnost na Molički 16.8.2010
Peter Jež: Predsednik Gorniškega kluba Savinjske doline Luče, je zbrane nagovoril s sledečimi pozdravnimi besedami:
Dragi prijatelji gorniki! Kar ne morem verjeti, da se že dvajset let zbiramo ljubitelji gora tukaj na Molički planini pred kapelico sv. Cirila in Metoda, dveh velikih slovanskih bratov, da bi občudovali ta čudoviti košček naše domovine in se zanj, obogateni z lepoto, zahvaljevali stvarniku. Dvajset let je že minilo, odkar so domačini, v največji meri vaščani Podveže, položili v osrčje Savinjskih gora ta čudoviti kamniti biser, da nas pogled nanj obdaja z veseljem in ponosom.
Pa ni bilo vedno tako.
Prvo kapelico so na tem mestu zgradili že davnega leta 1898. Naj povem, da jo je takrat prišel blagoslovit župnik Jakob Aljaž, ki v zavesti Slovencev ne simbolizira le naše pregovorne ljubezni do gora, ampak tudi ljubezen do domovine, svobode in do vseh drugih vrednot, ki so nam svete. Zaradi vsega, kar je storil za obrambo slovenstva v času potujčevanja naših gora, čutimo gorniki posebno hvaležnost in dolžnost, da po slovenskih vrhovih, zlasti tistih ob meji, postavljamo miniaturne Aljaževe stolpiče z vpisnimi knjigami, da tako sebi in drugim na najlepši možni način označimo meje svoje domovine. Pa se še vedno najdejo ljudje, ki se grobo obregnejo celo ob takšna dejanja. Naj razume kdor more.
Kapelo, ki je stala na tem mestu je leta 1949 porušil skrivnosten plaz. Takšni plazovi, ki so podirali kapelice in božja znamenja, so takrat pustošili po naših gorah od Škrlatice do Moličke planine. Posebej barbarsko pa se mi zdi dejstvo, da je bila vse do padca prejšnjega režima leta 1990, prepovedana tudi obnova porušenih objektov. Lučani pa smo imeli posebno srečo, pravzaprav kar milost v pokojnem župniku gospodu Jožetu Gračnerju, ki je kljub prepovedi oblasti vsa leta trmasto vztrajal in maševal na ruševinah podrte kapelice, ter si s tem vedno znova prislužil naše spoštovanje, pri sodniku za prekrške pa vsako leto znova dosojeno denarno kazen.
Podobno zanimiva je tudi zgodba o Kocbekovi koči na Molički planini. Zgradil jo je že štiri leta pred prvo kapelico, torej leta 1894 , Fran Kocbek, takratni nadučitelj v Gornjem Gradu. Do tistega leta Slovenci nismo imeli planinskih koč. Na Korošici je stala koča nemškega Alpenvereina iz Celja imenovana Deutcshe Hute. Vanjo pastirji niso imeli vstopa in menda je zaradi tega večkrat prihajalo celo do pretepov med domačini in nemškimi obiskovalci. Kocbek je kot čuteč Slovenec med prvimi zaznal nevarnost potujčevanja, zato je odkupil zemljišče in kot protiutež nemški postavil slovensko kočo na Molički peči. Po končani prvi svetovni vojni je tudi koča na Korošici prišla v slovensko last in leta 1920 se je takratno planinsko društvo Celje iz Moličke planine preselilo na Korošico. Kocbekova koča pa je ostala neoskrbovana in v nekaj desetletjih se je ta simbol slovenskega uporništva spremenil v sramoten kup ruševin. Sam sem v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja kot predsednik Planinskega društva Luče dal pobudo za obnovo Kocbekove koče, čemur pa je takratna oblast ostro nasprotovala; verjetno v strahu, da bi koča postala zavetišče vernikov in bi v nekem smislu nadomestila podrto kapelo. Z dovoljenji za obnovo koče smo imeli težave tudi v prvih letih samostojne Slovenije in šele leta 1998 smo združili moči Pašna skupnost Podveža, Občina Luče, Župnija Luče ter Gorniški klub Savinjske doline Luče in iz ruševin v enem letu postavili novo kočo v enakega videza in velikosti kot je bila zgrajena prejšnja. S tem smo 65 let po ustanovitvi skalaškega kluba v Lučah ( leta 1934 ) tudi gorniki dobili svojo prvo planinsko postojanko.
Tako je bilo doslej. Kako pa bo v prihodnje? Bo Molička planina s kapelico in zavetiščem ostala božja pot domačinov iz Luč in okolice? Bo, če bomo iz svojih otrok in vnukov uspeli vzgojiti posebno vrsto gorniških božjepotnikov, saj so pota po hribih podobna božjim potem – oboja namreč vodijo v skrivnostno, navzven in navznoter in nikjer jim ni konca. S takšnimi ljudmi se nam tudi za usodo domovine ne bo treba bati.
Tonč Žunter