slovenski planinec in kartograf, se je rodil na današnji dan leta 1859.
Bil je načelnik markacijskega odseka in njegova označba planinskih poti – rdeč kolobar okoli belega polja – se je uveljavila povsod, izdelal je tudi več planinskih kart in pisal članke o planinstvu.
Na Klemenči jami imajo zapisan "slavospev" markaciji: Rdeči obroček, belo oko te varno pripelje gor na goro.
Alojzij Knafelc
Dne 26. aprila je našega ljubega planinskega senatorja zadela kap; v 5. številki (str. 170) smo mu še mogli iz srca izreči kratko slovo, zdaj pa moremo podati pregleden oris njegovega z neprestanim delom izpolnjenega življenja, s pomočjo lastnega znanja, posebno s porabo podatkov, ki so jih zbrali: gospo ravnatelj Lindtner, dr. Fran Tominšek ki se je s svojim starim sotrudnikom v prijetni družbi sešel še prav na predvečer smrtnega dne, posebno pa oba sinova rajnkega, ing. Leon K., tehn. svetnik v Skoplju, z bistrim in toplim očrtom značaj-a, in železno uradnik Valter K., s pravim zbornikom vseh življenjskih dejstev in pokretov očetovih. Iz obsežnega gradiva moremo posneti le glavne, značilne poteze in za ves potek življenja biografsko, potrebne podatke ter jih sestaviti v preprosti obliki.
Kaj je bil Knafelc dolga desetletja Planinskemu društvu, smo na kratko povedali ob društveni štiridesetletnici, v »Planinskem Vestniku« 1933, str. 1912. (Tam je tudi njegova slika.) Spoznala sva se leta 1900 vrh Lovca nad Višarjami, kamor sem prišel sam in ga našel samega. - Ostal je do zadnjega na splošno nespremenjen, majhne, krepke, prožne postave, temne polti, črnih oči, ki so se, kakor ustne, vedno nekako pritajeno smehljale ; v značaju trajno sebi zvest, poosebljena marljivost, praktična delavnost, bistra razsodnost v realnih stvareh, odpornost proti nejasnim zasnovam, načelna točnost, naravna poštenost, uvidevna dobrotljivost. Take lastnosti so ga iz neznatnih začetkov stopoma dvignile do zelo uglednega položaja - bil je izrazit samotvorec svojih uspehov.
Rodil se je 20. junija 1859 v Žabji vasi št. 26 pri Novem mestu kot sin krojača; dovršil je dva razreda gimnazije, potem si je moral iskati in je dobil priložnostnega zaslužka s svojo posebno spretnostjo v risanju in v pirotehniki. Njegovo ime je v krstnem listu Knafelc - in tako se je sam vedno pisal; v krstni knjigi je vpisan kot Knaflic, v poročnem Knafeljc (tako se pišeta sinova), takisto v mrtvaškem; mi smo zgoraj v naslovu obdržali njegovo pisavo.
V vojaški službi (1880-1883) v Ljubljani so porabili njegovo pirotehnično znanje in ga zaposlili pri stari smodnišnici na Gradu; iznašel je način, kako se z navadno vojaško puško dajo izstreljati svetlobne rakete. Ravno ko je doslužil vojake, se je gradila železnica Herpelje-Trst; pri gradbenem vodstvu je dobil službo risarja (1884) in nato diurnista pri železniški direkciji v Trstu, kjer je služil do leta 1887. S tem letom je bil za diurnista premeščen k železniški upravi v Beljak, kjer je ostal do leta 1906 (1897 je postal kanclist, 1899 asistent); 1906 do 1915 je služil zopet v Trstu, 1915-1916 je bil s Tržaško direkcijo zaradi vojske umaknjen v Ljubljano. 1917-1918 premeščen na Češko pod Krkonoše v Nové Mesto, v letih 1918 do 1919 (od pomladi do, pomladi) je bil kot nadrevident v pokoju, 1919 pa reaktiviran za direkcijo drž. železnic v Zagrebu in je tam služil do 1922, ko je šel kot inspektor stalno v pokoj, da bi bil bliže Gorenjski. Za svoje začasne upokojitve si je (1918) v Ljubljani kupil hišico v Orlovi ulici št. 6, kjer je prebival kot upokojenec in prav do zadnjega dne kaj pripravljal ali popravljal. Posebno veselje je imel s pleskanjem in z betoniranjem; zadnji dan pred smrtjo je še ograjo prepleskal. Hišo in sploh vse svoje stvari je zapustil v vzornem redu, kakor bi bil slutil konec življenja. Vendar ni smrti še nikakor pričakoval; privoščil si je vsak pošteni užitek, čeprav mu je pretilo poapnenje žil.
V Beljaku je (1887) našel med uradništvom in v mestu samem čisto nemško okolje. Kmalu pa je ustanovil »Beljaško slovensko omizje«, ki se je kot klub sestajalo vsak teden najprej v Beljaku, potem - zaradi sitnosti z lokalom - v Beljaških Toplicah v restavraciji Slovenca Kneza. Imelo je svoj pevski in tamburaški zbor (vodja prof. Wang) in je ustanavljalo podružnice CMD. Ko pa se je leta 1906 otvorila železnica Trst-Jesenice in se je, povečalo železniško ravnateljstvo v Trstu, so bili skoraj vsi člani omizja, s Knafelcem, tja premeščeni, prav po želji narodnih nasprotnikov v Beljaku. Nastopal je vedno kot odločen Slovenec, posebno v planinstvu; to je bil povod, da so ga leta 1916 premestili gori na severno Češko, kjer mu ni ugajala ne služba ne pokrajina, tako da je stopil v pokoj, ki pa je zaradi prevrata postal začasen. Da se je po tej upokojitvi smel vrniti s severa v Slovenijo, je bilo treba intervencije v dunajskem parlamentu.
Planine so ga k sebi zvabile v planinsko tako ugodno ležečem Beljaku, ki je bil nemškim planincem kot prirodno središče prometa važno izhodišče za planinske ture in sedež podružnice njihovega društva. Knafelc je postal hitro neumoren planinohodec. Pohajal je ob vsaki priliki bližnje gore, Dobrač in Karavanke, Višarje z okolico, Ziljske in Karnske Alpe; povzpel pa se je tudi na visokogorske vrhove (Veliki Klek, Grossvenediger, Hochfeiler, Hochalmspitz, Ortler). Na naših gorah se je srečaval s Piparji in se jim je koj pridružil kot »koroški Pipar«. K novoustanovljenemu SPD je takoj pristopil kot član. Pomagal je ustanoviti Ziljsko podružnico SPD s sedežem v Beljaku (1900), ki ji je do svojega odhoda iz Beljaka (1906) ostal tajnik in blagajnik (»Plan. Vest.« 1900, št. 10). Svoje planinarjenje je strnil v nekak dosleden sestav in mu je ostal zvest do zadnjega. Predvsem je planine hotel obhoditi sam in trajno. V Beljaku je zjutraj pred službo pogostokrat pohitel na Sv. Ožbalt (976m); kadar je bil popoldne prost, se je opoldne odpeljal v Žabnico in je od tam posetil Višarje, kjer je bil stalen gost; oskrbel je zgoraj planinsko sobo, napravil in zaznamoval pota, posebno v Zajzero, in končno uspel, da se je v Zajzeri za bodočo slovensko planinsko kočo kupil travnik (koča se na srečo ni zgradila, zemljišče se je po prevratu prodalo; gl. Pl. V. 1901, 44; 1903, 63; 1905, 30; 1909, 176; 1933, 193). - Ko se je 1906 vrnil v Trst, se je oklenil tamošnje podružnice SPD, je prehodil Trnovski gozd., Kanin, sploh Julijske od juga, in se je lotil kraških jam (Rudolfova jama, jama Dimnice). - Na Češkem si je ogledal Krkonoše. – Po povratku v domovino se je obračal posebno k Triglavu; obiskal ga je vsako leto in je štel vzpone; ko je 1912 nanovo prepleskal Aljažev stolp, je bil gori že šestdesetič (Pl. V. 1923, 158), leta 1933 84-tič, ob smrti mu je manjkalo le 2-3 do sto. Za naše države je prehodil tudi vso Fruško goro (1931-1933), lansko leto je krepko zdržal naporno pot po planinah Bolgarije. – Na občnem zboru 4. marca 1922 (Pl. V. 1922, 32) je bil izvoljen v Osrednji odbor SPD in je v njem ostal do smrti. Udejstvoval se je posebno kot načelnik markacijskega odseka (v Pl. V. 1922, 108 je napisal »Navodila za markiranje potov«) ter od 1928 dalje kot gospodar koče pri Triglavskih jezerih, za katero je očetovsko skrbel in v njej lastnoročno izvrševal popravila (svoje »Gospodarstvo« je šaljivo opisal v Pl. V. 1928, 89).
Svoje posebnosti je v polni meri uveljavljal v planinstvu. Obširnih knjig ni čital, po pisanih virih se ni učil; vse mu je bila praktična izkušnja, mrzelo mu je vsako delo, ki ni obetalo praktičnih uspehov, a nikoli se ni naveličal stvarnih poizkusov. Da preizkusi trajnost rdečih barv za markacije, je doma na neko desko v obliki svojih znakov napleskal več različnih vrst te barve in je to desko pustil na solncu viseti - tri leta; tako je našel, da je pompejanska (italijanska) rdeča barva najbolj trpežna ... Vsaka pot v planine mu je morala imeti koristen namen; vedno je nosil s seboj čopič in barve, pa višinomer in zemljevid; spotoma je vse opazoval, pod nogami in okoli sebe. Zato je, dasi sila vztrajen hodec, izbiral varna pota z zanesljivimi znamenji; mrzele so mu ture, ki imajo namen v sebi; plezalci so za njega bili norci. Kljub temu je s pomočjo plezalcev trasiral stezo na Grmado (Šmarna gora). Navdušen pa je bil za krasoto narave in je rojake privabljal v planine; »ven v naravo in na visoke gore«, je zaklical na ustanovnem občnem zboru Šaleške podružnice kot zastopnik Ziljske (5. marca 1904; Pl. V. 19014, 43). Zlasti je ljubil planinske cvetke, a se je tudi zavzel za njih čuvanje že s člankom »Varstvo planinske flore« (Pl. V. 1904, 13). Ta ljubezen se je pokazala v čudaški obliki v temle slučaju: na Gartnerkoflu v Karnskih so nemški turisti Knafelcu pokazali cvetko Wulfenia Carinthiaca, češ, ta uspeva samo ondi in še nekje na Himalaji. Knafelc pa, ne bodi len, izkoplje pri drugi priliki nekaj teh cvetlic s korenom in jih vsadi v Gornji Krmi v isti višini, vse seveda tajno; to je bilo 5. avgusta 1899. In glej, cvetlica se je prijela in še deset let pozneje jo je umetni vrtnar tam našel, ponosen, da jo hranijo tudi naše planine ...
Knafelčeve označbe potov (rdeč kolobar z belim očesom) so prodrle in so v Jugoslaviji uvedene. Skrbel pa je tudi za prav tako in večkrat še bolj potrebne kažipotne deske. Tudi te je oskrbel sam; deske je naročil pri mizarju, slikarski posel pa je opravil sam in sam je tablice tudi zanesel na mesto in jih tam pritrdil. Vodil je točen seznam takih tablic, z zaporednimi številkami; seznam se končuje leta 1936 s št. 400! Na nekaterih potih, n. pr. na Tominškovi, je tudi zaznamoval nad morsko višino v razdaljah po 100 m.
Risarska spretnost, ki je Knafelcu toliko koristila v službovanju, ga je usposobila, da je sestavljal potrebne zemljevide, narise i. sl., vse za praktično rabo skrbno sestavljene. Vseobči priročnik planincev je zemljevid Julijskih Alp, ki ga je založilo SPD (1. izdaja 1910). Nadalje je izvršil: zemljevid Tržaške okolice, relief Tržaške luke za Jadransko razstavo na Dunaju, zemljevid Blejskega jezera z okolico (za Tujsko-prometno društvo) in Kamnogoriške okolice (za letovišče ljubljanske dece magistratnih uslužbencev); leta 1925 je tudi narisal za generalno direkcijo drž. železnic železniško karto Jugoslavije.
Razen že omenjenih priložnostnih spisov navajamo še tele njegove članke: »Na Višarje pozimi« (Pl. V. 1905, 4)4), »Ponesrečeni planinci in gorsko obuvalo« (Pl. V. 1906, 11), »Planinski spomini« (1907, 103; govori o Kamniških in o Elijevem ognju na Triglavu in Prisojniku). Sestavil je (1908) obširen spis »Obleka in oprema turistova«; vzela sta ga v pretres dr. Švigelj in dr. Tuma; z uvaževanjem njunih pripomb je odbor – brezimno objavil v »Plan. Vestniku« ,1908, str. 100 i. sl. članek »Hribolasčeva oprava in hrana«.
Zgodaj, že okoli 1886, se je začel pečati s fotografiranjem; izprva si je razen ohjektivov vse dele aparata in ves, pribor napravil sam, v prvih letih celo občutljivi papir. Njegove slike so se odlično ocenjevale. (Prim. Pl. V. 1901, 46, 62; 1904, 163; 1909, 123, 154). Kako voljan in poraben je bil prav za vse, je pokazal 11. septembra 1900, ko se je v Triglavski kapelici poročil prvi par (»Pipar« Korenčan in Jelica) in je Knafelc bil cerkovnik, ministrant in fotograf.
Zares velik čin je z inženirsko spretnostjo izvršil, ko je leta 1929 slap Peričnik ne samo »popravil«, ampak celo za dva metra nad prvotno višino povišal (na 52 m). Pred 4 leti je namreč voda bila strugo tako razjedla, da je bil slap 6 m nižji nego poprej. (Pl. V. 1930, 118).
Temu izrednemu možu je bilo delo življenje. Na vseh potih planinstva ga bomo pogrešali in - srečavali.
PV 1937
Dr. Josip Tominšek