TNP: predstavitev knjige Pavle Kozjek – Življenje alpinista v sodelovanju z Didakto na sredinem fotografsko-literarno-filmskem večeru
V sredo, 24. februarja 2010, ob 19. uri, vas vabimo na večer, ki bo s fotografijo, filmskimi zapisi ter citati iz domače in svetovne alpinistične literature predstavil del odnosa med Alpinistom in Goro. V sodelovanju z založbo Didakta bomo predstavili knjigo
Pavle Kozjek – Življenje alpinista
Možen bo tudi nakup knjige.
Pavle Kozjek je se je z alpinizmom ukvarjal polna tri desetletja, veliko večino tega časa na vrhunskem nivoju; ko se je 25. avgusta 2008 smrtno ponesrečil med plezanjem na 7273 metrov visoki Mustagh Tower v pakistanskem Karakorumu, je šlo za poskus še enega velikih vzponov. Pavle je od začetka 80-ih let o svojih vzponih redno pisal za domače in tuje časopise in revije. V knjigi, ki jo bomo predstavili, je zbran izbor njegovih zapisov o podvigih, ki so najprej odmevali v domačih, kasneje pa tudi v svetovnih alpinističnih krogih.
Nekaj izbranih citatov
Plezati sam je ena najlepših izkušenj, a le kadar si popolnoma pri stvari. Nikdar in nikoli, kadar nisi zares pripravljen in prepričan, da je pravi dan za to. In ko se odločiš, misli samo na plezanje, nikdar na reševanje ostalih problemov, ki z gorami nimajo ničesar. To so moje izkušnje. Ne bom jih prodajal, a če se zdijo komu koristne, jih mirno lahko uporabi zase. Tudi plezalci smo nagnjeni k temu, da se učimo na lastnih napakah, in pri solo plezanju je taka šola zares enkratna in neponovljiva. Dobesedno ...
Pavle Kozjek
Zrasel sem v ogromnega visokega in močnega moža, vendar s preveč hrepenečim razumom. Um je hrepenel po nečem višjem, neotipljivem. Stalno je koprnel po intenzivnosti in je bil malo v drugem svetu …
Vendarle takoj veste, kaj počnem. Plezam.
John Menlove Edwards
Pred mnogimi leti sem na sestopu z ene od sten v Biokovu srečal postaranega pastirja. „ Ča si izgubija tamo gore...?“ , me je vprašal, in ko sem mu odgovoril, da nič in da samo plezam, je še vedno zmajeval z glavo. „ Mora nešto da traži čovik...,“ je mrmral naprej sam zase in odšel s svojimi ovcami iskat lepšo travo. Pa je imel kar prav: v gorah nekaj iščemo, čeprav tam nismo ničesar izgubili. Če bomo imeli kaj iskati tudi v prihodnje, smo verjetno na pravi poti.
Pavle Kozjek
Danes se „novih“ pripomočkov uporablja preveč, predvsem magnezijo, in tako so pogosto pobeljen tudi lahke smeri. Najbrž ljudem primanjkuje koncentracije, pa pomakajo roko v vrečko, misleč, da jim bo magnezija pomagala. In nazadnje je vse belo. Po drugi strani si mnogi v plezališčih ne očistijo niti plezalnikov in nato so vstopi blatni. Meni skala veliko pomeni. Tistim, ki jim ne, bi svetoval, naj se ji ognejo.
Franček Knez
Človeške drame v najvišjih gorstvih sveta pa odpirajo tudi nova vprašanja plezalske etike, o katerih nekoč ni bilo treba razpravljati. Ni rečeno, da se takšna vprašanja niso pojavljala - vsekakor pa primeri niso bili tako pogosti, kričeči in očitni. Najbolj je odmevala tragična zgodba Britanca Davida Sharpa, leta 2006, ko mu je na sestopu z Everesta zmanjkalo kisika v jeklenki in je omagal na Severnem grebenu, manj kot dvesto višinskih metrov nad zadnjim višinskim taborom. Kakih štirideset ljudi je šlo mimo njega, nekateri so celo klicali v bazni tabor po nasvet, kaj storiti, a pomoči ni bilo in David je ostal na gori.
Pavle Kozjek