Delo, 08.10.05, Sobotna priloga - Boštjan Videnšek: Po šestih dnevih plezanja v severni steni Nanga Parbata sta Steve House in Vince Anderson zrušila mit gore, ki jo je Tomaž Humar oklical za ubijalsko
Sobotna priloga
Z vrha Nanga Parbat
Alpinizem, to niso stiki z javnostjo
Pred mesecem dni sta Američana Steve House in Vince Anderson po šestih dnevih plezanja v severni steni Nanga Parbata zrušila mit gore, ki jo je Tomaž Humar oklical za ubijalsko. Vrhunska ameriška alpinista sta brez posebnih težav potegnila novo smer v Rupalski steni, ki je s štirimi in pol kilometri višine najdaljša na svetu. Njun podvig sodi med najbolj vidne alpinistične dosežke letošnjega leta. 35-letni Steve je reden gost slovenskih plezališč. V Slovenijo je prvič prišel leta 1988 preko študentske izmenjave. To so bila zlata leta slovenskega alpinizma.
Gorski vodnik in alpinistični smučar se je nemudoma okužil. »Slovenske stene so me utrdile. Plezal sem ves čas. V Mariboru, kjer sem uradno študiral, sem bil edini, ki je bil vseskozi na voljo. Kdor koli me je poklical, sem se mu pridružil,« v Kastelcu, kjer počasi prihaja k sebi po fizični izkušnji Nanga Parbata, razlaga tiha zvezda svetovnega alpinizma, ki zavrača pretvarjanje prvinskega športa v cenen resničnostni šov. »To alpinizmu močno škodi.«
Domačin
Steve je med plezanjem izgubil deset kilogramov. Gora mu je povrnila deški videz. Še vedno deluje utrujeno, ne najbolj zbrano. Zdi se, da je del misli še vedno v steni. Iz Pakistana se je vrnil v Evropo. Domov, v Oregon, ga ne vleče. Na Primorskem, kjer biva pri prijateljih, se mu je pridružila punca Jeanne, po poklicu zdravnica. Čeprav je izgubil polovico mišične mase, vsak dan uživa v skalah plezališča v Ospu, kot pravi, enem najlepših plezališč na svetu. »Sedaj sva z Jeanne enakovredna, haha. V Sloveniji vedno uživam. Tu sta bila tudi moja starša, ki že nekaj časa potujeta po Evropi.« Steve kljub vrhunskim dosežkom ni profesionalen plezalec. Je sicer eden izmed najbolj znanih proizvajalcev gorniške opreme, toda živi skromno in odmaknjeno. Medijem se izogiba. Njegov elektronski poštni nabiralnik je poln ponudb vseh vrst, toda Steve, mladi predstavnik stare alpinistične šole, se drži po strani. »Poskušam ostati čist. Tisti plezalci, ki niso stoodstotno osredotočeni na plezanje, v steni ne morejo pokazati vsega, kar znajo. Ko plezam, le plezam. Drugače ne gre,« razlaga Steve, ki ga pretvorba alpinizma, enega najbolj prvinskih in medijsko nedolžnih športov, v resničnostne šove, močno moti. »Vsakomur, ki je zares predan temu športu, morata iti preveliko medijsko izpostavljanje in samopromocija pošteno v nos,« ameriški plezalec strne mnenje večine slovenskih vrhunskih alpinistov, ki se pri Humarjevem naskakovanju gore vseh gora zaradi (dolžne) lojalnosti niso želeli oglasiti, v neuradnih pogovorih pa so omenjali konec slovenskega alpinizma. Ne, ni zavidanja. Lista velikih dosežkov plezalcev stare šole presega dosežke moderne. Alpinisti so jezni, ker Humarjevega plezanja nihče ne ocenjuje strokovno. Odločajo stiki z javnostjo. Mnogi alpinisti po svetu se sprašujejo, kako je mogoče, da je nekdo, ki mu ni uspelo, večji junak od tistega, ki mu je. Ker so, pravijo, vnaprej obsojeni na poraz z javnim mnenjem, ne želijo dajati uradnih izjav.
Odmaknjenost
Steve se noče vpletati v slovenske zdrahe. Konec koncev, pravi, je otrok slovenskih gora in sten. Slovenski alpinisti so njegova druga družina. »V osemdesetih letih je bila Slovenija morda celo najmočnejša alpinistična država na svetu. Vaši plezalci so delali čudeže. Kamor koli sem prišel, sem srečal ljudi, ki so se ukvarjali s tem športom. Tu imate idealne razmere. Vsepovsod gore, hribi, stene. Dobri so bili tudi Čehi, Rusi, Poljaki, Francozi. Alpinizem je bil evropski šport.« Danes je drugače. V vrh so se prebili Američani in Korejci. V sedemdesetih in osemdesetih letih je raztegljivi komunizem plezalcem omogočal, da so bili tako rekoč profesionalci. Zato so lahko plezali veliko več kot stanovski kolegi iz kapitalističnega sveta in si na ta način pridobili odločilno prednost. »Slovenski alpinizem je v zadnjih letih nazadoval,« meni Steve House.
Na dan, ko sta s soplezalcem osvojila vrh Nanga Parbata, so nekateri slovenski mediji objavili vest, da sta ameriška plezalca obupala. »To je res smešno,« meni Steve, ki zanika kakršen koli tekmovalen motiv. Nihče iz slovenskega tabora ju ni zaprosil za pomoč. Če bi ju poklicali, bi se odzvala. Bivali so slabi dve uri drug od drugega.
Steve se je skozi celotno Rupalsko steno letos odpravil že drugič. Lani mu je za dokončanje nove smeri skupaj s soplezalcem Bruceom Millerjem zmanjkalo le nekaj metrov. Dvanajst dni pred začetkom lanskega vzpona je House na gori K7 povlekel novo, fantastično prvenstveno smer. Še ne dovolj spočit se je zaradi odličnih vremenskih razmer v dolini pod najvišjo steno na svetu vseeno odločil, da se spopade z goro. Tik pred priključitvijo nove smeri Messnerjevi prvenstveni smeri iz leta 1970, ki bi pomenila uradno priznanje nove smeri v Rupalski steni, sta se Steve in Bruce zaradi utrujenosti premislila. Glava je želela, telo je odpovedovalo, se spominja Steve. »Složno sva se odločila za povratek. Tveganje bi bilo nesmiselno. Pred začetkom spusta sem ves izmučen sedel v snegu in gledal proti dolini. Počutil sem se prazno in razočarano. Vrh sem imel na dosegu roke. Nenavadni občutki.« Steve ni razglasil nove smeri. Mnogi menijo, da bi jo lahko. »Šlo je za poskus. Smeri se nista združili.« Tomaž Humar ameriškega poskusa ni niti omenil.
Takoj ko sta se plezalca vrnila v bazni tabor, je padla odločitev, da se bosta pod Nanga Parbat vrnila že čez leto dni. »Mislim, da bi z Bruceom vseeno zmogla že lani, toda v tistem trenutku sva čutila drugače. To je odgovornost. Gora je vedno tu. Naredila sva nekaj napak. Zato sem vedel, kaj me čaka ob ponovnem plezanju. V steno sem šel veliko bolje pripravljen.« Zadnje leto je Steve, ki dobesedno sledi alpskemu slogu ali odneha, obsedeno treniral. Tri, štiri ure na dan. Nikoli, pravi, ni bil v boljši formi. Njegova služba je del treninga. Kot gorski vodnik skoraj vsak dan hodi po ameriških in kanadskih gorah. »V Združenih državah pleza malo ljudi. Tudi zaradi prevladujoče ravnine.« Toda podobno je v Veliki Britaniji, a od tam, sicer na krilih kolonialne osvajalske zgodovine, prihajajo največja imena svetovnega alpinizma? Združene države so vedno gojile kult moštvenih športov. »Pri nas ni plezalne tradicije. Kaj pa Lance Armstrong? On je ameriški junak. Res je, da je večji poudarek na moštvenih športih, toda razlog, da je alpinizem v senci, je strogo reliefen,« trdi Steve House.
Steveu se je v letošnji odpravi na Nanga Parbat pridružil Vince Andreson, eden najboljših prijateljev. Nekaj časa se je celo govorilo, da bo z njim plezal vrhunski slovenski alpinist, ki pa je Steveovo povabilo taktično odklonil. Za morebitno ameriško-slovensko navezo je izvedel tudi Humar. Neuradno smo izvedeli, da ga je to pognalo v akcijo, saj osvojitve Nanga Parbata letos ni bilo med njegovimi alpinističnimi cilji.
Večino plezalsko-alpinistične priprave sta Steve in Vince opravila na Aljaski in v Kanadi. »Kdor prepleza najtrše zadeve Severne Amerike, lahko prepleza kar koli. Nobena gora ni ubijalska. Nobena stena ni nepreplezljiva. Gore ne kličejo. Po gorah se pleza. 80 odstotkov je v glavi, 20 v mišicah in plezalni tehniki,« trdi Steve, ki naj bi letos skupaj z Andersonom skoraj zagotovo osvojil zlati cepin, nekoč prestižno alpinistično nagrado, ki zaradi nenavadnih kriterijev izgublja svoj sijaj. »Rupalska stena ni težka, le dolga je. Če je lepo vreme, sploh ne. Letos sem imel natančno vremensko napoved. Za čas, ko je plezal Tomaž, je bilo jasno, da ne bo jasno. Meteorolog iz ZDA nama je povedal, kdaj bo lepo vreme. Takoj ko se je zjasnilo, sva krenila.« V tistih dneh so pakistanski vojaki reševali Tomaža Humarja. »Ko sva hodila proti steni, so nama domačini dejali, da slovenskega plezalca rešujejo s helikopterjem. Nisva jim verjela. Na alpinizem se ne spoznajo najbolje.« Plezala sta hitro in tekoče. »Uživala sva.« Tudi tehnično najbolj zahtevni deli stene v njeni spodnji tretjini ju niso bistveno upočasnili. Kmalu sta dosegla višino Humarjevega bivaka. Naklon: med 40 in 45 stopinj. Plazovi, ki so Humarju preprečili nadaljevanje, so se umirili. Bilo je prijetno toplo. Sneg in led plezalno ugodna. Gora jim je na široko odprla svoja nedrja. Ameriška naveza, ki se je v steni, predvsem Steve, večkrat preizkusila tudi v soliranju brez varovanja, je izbrala idealen tajming, saj ni tekmovala z nikomer. Ni bilo nobenih zunanjih pritiskov. Bila sta svobodna. Satelitski telefon sta uporabljala le za komunikacijo z bližnjimi. »Že tako je predrag.« Plezala sta zase. »To je pogoj uspešnosti.« Tiho, odmaknjeno in uspešno. Ko sta po šestih dneh plezanja izčrpana prišla na vrh, zaradi utrujenosti in težav z dihanjem, ki jih povzroča razredčeni višinski zrak, nista mogla vpiti od sreče. Pod seboj sta videla 4,5 kilometra globoko jamo in na dnu dolino, kamor sta se morala čim prej vrniti. »Osupljiv pogled.« Obkrožali so ju vršaci. Himalaja je bila na dlani. Steveu, pravi, se je mešalo od sreče. Tik pod vrhom so ju napadle značilne halucinacije. Mislila sta, da z njima pleza še nekdo tretji. Zadnji dan vzpona sta brez prestanka (razen petnajst minut tihega slavja na vrhu) plezala 24 ur. Toda večjih težav ni bilo. Steve je sam sebi še enkrat dokazal, da je mogoče preplezati prav vse. Sestopala sta dva dni.
Steve House na vrhu, 6. septembra 2005. Foto Vince Andersen
Uspeha se alpinisti zavedo šele po nekaj mesecih, je nekoč dejal veliki slovenski alpinist Stane Belak – Šrauf, od čigar nesrečne smrti mineva deset let. Po sestopu je utrujenost prehuda, vtisi mešani, resnica vrtljiva. Kaj bi dejal Šrauf, ki prihaja iz časov, ko so bili alpinisti dva do tri mesece povsem nedostopni tako domačim kot novinarjem, o ponesrečeni Humarjevi misiji? Vajen vsega hudega bi Američanoma gotovo stisnil roko, a hkrati pomislil na zgodovinsko kalvarijo odprave slovenskih alpinistov na Dhaulagiriju leta 1981, ko so morali možje po fantastičnem vzponu po južni steni dolge dni sestopati čez greben, a jih ob Humarjevem spektaklu ni omenil nihče. Mimogrede: izčrpanega Humarja je na vrhu južnega grebena Dhaulagirija leta 1999 (prva odprava, ki jo je bilo mogoče spremljati v živo) prav tako pobral helikopter.
Steve House pravi, da zaenkrat nima velikih načrtov. »Najprej moram priti k sebi. Čez nekaj dni moram nazaj na delo. Zaradi Nanga Parbata imam prazne žepe. Delam zato, da lahko plezam. Kaj dosti časa za kaj drugega, razen punco, nimam.« Njegov soplezalec je bil v službi že dva dni po vrnitvi iz Pakistana. Delodajalci niso pokazali niti malo milosti.
Brez pompa
Steve se počasi sprehaja po fotografijah iz Rupalske stene. Še vedno je razburjen. Govori o lepoti in miru, motoričnih užitkih. Nič metafizike, avre, in kvazi
new age retorike. Nič klicev gora. Stika. »Plezanje je … plezanje.« Ameriški mladenič, ki ne verjame v Boga, omeni spoštovanje. Kako je lahko na videz tako krhko telo zdržalo takšne napore? »Kar naravnost mi povej, da sem suh in koščen. To je prva stvar, ki jo je opazila Jenny. Izgubil sem toliko moči, da lahko sedaj tu, v Ospu, plezam le
6c. Prej z
visoko sedmico nisem imel nobenih težav.« Svoje je pri izčrpanosti opravil tudi čas trgatev. Na Primorskem so Stevea posvojili. Iz hvaležnosti vsak dan meša kipeče grozdje.
Je nova smer v Nanga Parbatu njegov največji alpinistični uspeh? »Zaradi dolžine stene je bilo fizično najbolj naporno, sicer pa se alpinizma ne sme ocenjevati. Je osebna izkušnja. Percepcija. Igra lastnih pravil in morale. Užitek. Zabava. V stenah se ne sme tekmovati. Vsak vzpon je poseben. Nič ni več in nič ni manj. Plezanje ni posel. In to ne sme postati.« Največje zadovoljstvo je ameriško navezo čakalo v dolini, kjer so jima domačini priredili zabavo. Brez reflektorjev, kamer in visokih politikov. Potem sta odšla proti Evropi. Zmanjkalo je denarja. Odprava na Nanga Parbat je trajala devet tednov. Steve je ob dovolilnici za pristop na vrh gore porabil le tri tisoč dolarjev. In dokazal, da je z minimalnim proračunom mogoče doseči maksimalen učinek. Brez posebnih sponzorjev. Brez kakršnega koli pompa. »Najdražja je bila letalska karta.«
Boštjan Videmšek