Ob vse krajših dnevih in malo novicah lahko rečemo kaj na temo perspektive slovenskega alpinizma
Razmišljanje
Vse krajši jesenski dnevi so idealni za trening, športno plezanje in čvekanje. Ker novic ni veliko sem tokratno izdajo posvetil slednjemu. Glasnemu razmišljanju, ki mu lahko rečete tudi šinfanje ali pa tudi teženje... Vse pa je brez kakršnekoli škodoželjnosti, prosim!
Na spletu sem zasledil novico o podelitvi azijske kopije Zlatega cepina. Ob tem sem nostalgično pomislil na nekdaj najpomembnejšo svetovno alpinistično nagrado Zlati cepin. kakršenkoli je že bil, je bil boljši kot sedaj, ko ni nič in za marsikateri vzpon povprečen alpinist sploh ne izve. Drugo, kar mi je padlo na pamet pa je bila primerjava dogajanja v svetovnem alpinizmu in stanja pri nas.
Letos je nadvse žalostno leto za slovenski alpinizem. predvsem zaradi nesreč dveh sijajnih alpinistov, ki sta bila pomembni sili v lokomotivi slovenskega alpinizma, malo pa tudi zaradi skromne alpinstične bere v visokih gorstvih. Še vedno nas drugod po svetu cenijo kot alpinistično velesilo a razen nekaj izjem gre to predvsem na račun stare slave. Hiter prelet svetovnega spleta npr. nominacij azijskega zlatega cepina z zmagovalnim vzponom v precej oblegani Kalanki ali drugih novic npr. zadnjega francoskega vzpona v Nuptseju ali japonskega v Kametu, nam da hitro vedeti, da tudi drugi plezajo.
Že pred tem tuhtanjem sem na Kalimnosu srečal mladega francoskega alpinista Damiena s katerim smo se spoznali spomladi na Aljaski. Zapletla sva se v pogovor (tudi) o sistemu šolanja in treniranja mladih alpinistov v Franciji, kolesja katerega član je bil tudi Damien. Povedal mi je, da se na podlagi preteklih vzponov izbere ekipa, ki je v kolesju dve leti nato pa se jih prepusti lastni domišljiji in iznajdlvosti. Na Aljaski sva srečala prav odpravo mladih. skupaj z nekaj izkušenimi starejšimi francoskimi alpinisti. Odprava je pomenila zaključek dvoletnega šolskega obdobja. Poleg nekaj lažjih so opravili tudi dva vrhunska, nekajdnevna alpska vzpona, spoštljivih tehničnih težav, v ogromni steni Mt. Dickeya. Osmim akterjem teh vzponov lahko mirno priznamu, da se znajo it vrhunski alpinizem. Na vprašanje na kolikih odpravah so bili v sklopu šolanja pred tem, so me presenetili z odgovorom, da so plezali samo v Alpah. A ne smeri v Taculu temveč so pozimi ponovili veliko smeri v Grandes Jorasses, Aig Sans Nom in podobnih stenah. Prav iz istega sistema so počasi zrasli tudi sedanji top francoski alpinisti (Benoist, Glarron- Rappaz, Batoux, Clouet itd), ki z vzponi v Thalay Sagarju, Chomo Lonzu, Nuptseju..., že sodijo med najboljše na svetu.
V bistvu naš sistem niti ni tako zelo drugačen, imamo redne vsakoletne tabore v Alpah in imamo vsakoletne odprave perspektivnih himalajskih alpinistov. Kaj je torej narobe? Če pogledamo spisek udeležencev zadnjega tabora v Chamonixu bomo samo tri udeležence (od dvanajstih) našli na seznamu članov letošnje kadrovske odprave na Tukuche peak (6920 m). To je skregano z vsakim optimizmom v bodoče vrhunstvo. Nekaj, prav najbolj perspektivnih mladcev, si je našlo mesto v drugih, samoorganiziranih odpravah, npr. Lindič z briljantnim vzponom v K7.
Glavni vzrok za slabo udeležbo je verjetno (bi moral povedat kateri od udeležencev tabora...) v neatraktivnosti ciljev kadrovskih odprav. Odpravarski slog po normalni smeri na srednje visok himalajski punkelj kot je Satopanth (7075 m) ali podobno, v današnjih časih ne bo niti slučajno pritegnil malo bolj izkušenega in nabrušenega mladca, ki hoče predvsem plezati. Take odprave (in tudi zahtevnejše) so dandanes domena komercialnih vodniških odprav, katere člani so popolni turisti, ki so si zaželeli malo drugačnega dopusta. Peljati na tak hrib kadrovsko odpravo v kateri večina članov nima spodobnih izkušenj iz zimskih Alp (kot je z izjemami letošnja odprava) pa je tudi metanje denarja skozi okno. Ob tem, da se še vedno najde dovolj izkušenih alpinistov, ki bi ta denar s pridom uporabili za boljše cilje.
Naj mi tokratni udeleženci ne zamerijo, niso prav nič krivi v tej zgodbi. Oni so, tako kot že velika množica članov preteklih kadrovskih odprav, izkoristili priliko za lep izlet. Za večino njih, tako govori preprosta statistika preteklih kadrovskih odprav, je bila to prva in zadnja resnejša odprava. Morda bo kdo rekel, da je treba poslati ljudi gor, da se vidi kdo je iz pravega testa. Mislim, da obstaja cenejši način iskanja alpinističnih talentov. Osip med zmagovalci težke zimske smeri v Alpah bo na Satopanthu ali Tukuche Piku precej manjši kot obratno. Tudi temu, poleg zdrave pameti, pritrjuje statistika.
V danšnjem času, ko se človek zjutraj usede za računalnik in zvečer bo imel organizirano himalasjko odpravo, ni potrebno več mladcem prikazovati klasičnih odprav na sorazmerno nizke himalajske vrhove. Potrebno jim je pomagati pridobiti potrebne izkušnje v Alpah in nato tehnično dovolj spodobni ekipi ponuditi tehnično in vsestransko atraktivno odpravo v zahtevno visoko gorstvo z zahtevnejšo logistiko in različnimi cilji. Če ekipe z zadostno podlago ni, naj odprave pač ne bo in denar naj gre drugam. Sistem torej je, le modificirati ga je potrebno.
Nekaj tudi iz gora
Boris Strmšek in Luka Roter sta v Rotewand nad Grazom preplezala Weg der alten Manner (VII-/VI+, V, 200 m). Sicer je Strmi povedal, da v tem času člani AAO Kozjak veliko plezajo v stenah okoli Graza.
Sam je v zadnjem mesecu preplezal še pet podobnih smeri. »Ko ni druge«, pravi, »tudi tukaj ni tako slabo, smeri je dovolj, lahke in težke, dobro opremljene, dolžine od 150 do 300 metrov. Kvaliteta skale je na nivoju ... Lahko bi se reklo, da smeri lepo vijugajo med travnatimi strminami. Vstop večine smeri je označen z imenom. Ob tem, da v stenah najdemo tudi sorodnico naše velikonočnice, avriklja je spomladi tudi vse polno sviščev, kozorogi pa so tukaj stalni prebivalci. Plezajo preko sten in se čudijo plezalcem, ki se tam matrajo. Skratka, splača se kdaj oglasit na avstrijskem Štajerskem. Iz Maribora je do tja 100 do 120 km.”
Grega Lačen in Eva Golob sta lep dan izkoristila za plezanje in prav presenetila z izbiro. Grega si je tokrat zaželel preplezati južno steno Pece. Grela sta se v Mežiški smeri z direktno vstopno varianto (VI/V, 200 m). Stena je bila suha, plezala sta v kratkih rokavih.
8c
Jure Bečan se je v Mišji peči zavihtel preko svoje prve smeri z oceno 8c. Ta čast je pripadla smeri Corrida (8c) Smer je megalomanski podaljšek sicer zelo obiskane smeri Rodeo (7a).
Srečno!
Tomaž Jakofčič