Barbara Medved: Podaljšan vikend, ...
ARCO 2. del
Glede na to, da sva bila med Velikonočnimi prazniki zares navdušena nad Arcom, sva sem med prvomajskimi prazniki vrnila.
Glede na to, da sva bila med Velikonočnimi prazniki zares navdušena nad Arcom, sva sem med prvomajskimi prazniki vrnila.
V torek po službi sva se napakirala in jo mahnila do že znanega parkirišča v bližini kampov ob Jezeru.
Jutra tam so počasna, mudi se ne prav preveč, kar nama odgovarja, kajti noben od naju ni prav jutranji, ko se je treba spravit od mize in kavice.
Pilastro Zanzara, Barbara: V+,VI, 350 m
Planov nisva imela, sva se pa že zadnjič spogledovala s smerjo Barbara, to morva it. Parkirala sva se na dostopu, pred kampom Arco, še enkrat vzela v roke vodniček in zasledila pomembno informacijo, da je smer zaradi velikega obiska (spodnji del je dostop do kar nekaj drugih smeri), precej zlizana. Pa sva si mislila, da verjetno tako hudo pa tud ne more biti.
No, bilo je, zlizana Barbara. Verjetno tudi zato, ker je res malo dostopa. Mene je v spodnjih parih raztežajih tako sprala, da sva nekje na polovici zaključila z njo. Dovolj sem imela vlečenja po gladkih platah, gladkem kaminu ter za zaključek težki prečki, katera me je odvrnila od nadaljevanja (obožujem prečke. Sem mislila, da smo Barbare bolj prijazne
Zvečer smo se dobili z Janezom in Majo, da smo opravili s tekočo analizo in razdelali sinonim za zlizanost. Pregledali vodničke in si izbrali vsak svojo smer za naslednji dan.
Pian della Paia, Via dello Spigolo: V+, VI, A0, 350 m
Izbrala sva smer Vegetable, vendar sva se na dostopu premislila, ker sva videla na skali omenjeno smer Spigolo, krajši dostop :), na googlu našla neko skico, nekaj opisa, ker se res nisva pripravila nanjo in zavila proti njej, bova raziskovala.
Vstop v smer sva hitro našla, kot tudi vstopno zajedo, ki je zelo lepa, samo ker je začetna, sva se oba kar malo tresla v tisti petici. Potem pa je zalaufalo, smer ponuja čudovite plate, razčlenjene z malimi pokicami in luknjicami, nekaj manjših previsov, eno slabo plato, ker je namesto pok gurtna na drevesu, pa še do nje se ti kolena precej tresejo. Težji del vmes je opremljen z dvema gurtnama, ki prideta kar prav na tistem delu, kajti skala je malo bolj gladka, kot na ostalih delih. Skratka, smer je zanimiva, nama je bila všeč, naplezala sva se.
Laghi, Lo Spigolo Nascosto: III, IV+, 250 m
Zato sva se odločila, da naslednji dan izbereva res nekaj lahkega, kjer bova uživala, no smer, ki sva jo izbrala, je bila na koncu lažja, kot so bile ocene v vodničku, tako da sva na hitro letela čez tiste Pakleniške radiatorje, smer za uživat, da si malo pretegneš noge. Detajl smeri je bil dostop, katerega sva tokrat zgrešila in pa sestop se je blazno vlekel.
Pica tajm, v Arcu in plan za naslednji dan.
Monte Casale, Via Della Parrocchia: IV+,V/IV, 1400 m
Spat se je šlo zgodaj, ker sva imela željo splezat na vrh Monte Casale, 1400 m dolga obskurna smer, ki se nekje na polovici združi s ferato, ja, dejansko so čez smer navrtali ferato. Itak sem imela tihi dogovor sama s seboj, da bova šla po ferati samo še dol, ne gor. Hehe. Dostop do smeri nama vzame cca 1,5 h, se naveževa in začneva. Smer ni težka, je pa psihično naporna, neverjetno podrta glede na tamkajšnjo skalo drugje. Tako, da sva jo plezala po mačje, vsak kamen 7x prerukaš, pa še te kakšen preseneti. V smeri najdeš nekaj klinov, ki te vodijo navzgor, kajti smer je res raziskovala, se precej nadelaš z iskanjem prehodov. Po napornem psihičnem plezanju zagledava rdeče pike, wiuuu, na ferati sva, no itak ni šlo skozi, da greva dol, ampak me goni navzgor. Ko prispeš do ferate smer postane lažja in manj krušljiva, tako da se lahko odločiš za soliranje ob ferati ali pa pač za ferato. 
Ferati ni videti konca, po 7,5 h le stojiva na ogromnem travniku, vrh Monte Casale. Kar ne moreš verjeti, kako strma gora na eni strani in kako udoben sprehod na drugi strani. Izbirava sestop, malce je začelo kapljati. Odločiva se za tistega, ki je pol ure krajši in prideva na ferato speljano po strmem gozdu. No, vsaj 1400 višincev hitro premagava, slabi dve urci pa sva na motocross progi, kjer naju Janez in Maja pobereta in peljeta do najinega izhodišča. To je bil res najhitrejši sestop pa še poklopilo se nam je s prevozom. Hvala vama
Zadnji dan čas za počitek, obisk kolegov iz Čao, sprehod po mestu Arco, ko želiš zapravljati in ugotoviš, da se čez 5 minut zaprejo vse trgovine, tako da obupava in jo mahneva proti domu.
Arco je res lep. Tokrat še lepši, ker je bilo precej manj gneče kot med velikonočnimi prazniki.
Do naslednjič.
Plezala sva:
Seba Hamberger, AO Rašica
Barbara Medved, AO Tržič
ARCO
... AO Rašica organizira tabor v Arco. Sliši se zanimivo, nekaj novega, vsaj zame. Da ne bo vedno Paklenica.
V četrtek po službi hitim s pakiranjem, pa gas proti Italiji. Pozna sva bila, pa vendar sva vedela, da bova v petek lahko kaj lepega splezala. Splačalo se je.
Pian della Paia – Via Cesare Levis: VI+/V+, A0, 295 m
Glede na to, da sva oba prvič v Arcu in nimava občutka kako zelo težke znajo biti smeri, se odločiva za eno lažjih med težkimi. No, kasneje ugotoviva, da dejansko lažjih skoraj ni. Pa greva pogledat. Približno urco dostopa in že stojiva pod smerjo. Spodnja dva raztežaja sta lahka, ravno prav, da se malo ogreješ. Naslednji raztežaj me je kar namatral, malo sem se nerodno postavljala, ja, že kar nekaj časa nisem plezala v skali. Kar hitro prideva do mesta, kjer nad seboj uzreva lušten previs. Ni me skrbelo, ker je pripravljen na tehniko, hehe, nekaj zame. Dve gurtni, to je to, čez se bom pa že zvlekla. In res je bilo tako, do previsa, je krasna plezarija, čez previs greš pač v stilu spidermana, samo mal bolj počasi in že si mimo.
Totalno sem navdušena nad pokami, ki jih nudi ta smer, nogi v eno steno, roki v drugo, počutila sem se, kot da obvladam plezanje granitnih pok. Zadovoljna do konca. Sledil je še nek manjši, krasen previs, levo za ovinek, in po lažjem raztežaju do konca smeri. Bellissima, priporočam zelo *****
Piccolo Dain – Via Le Strane Voglie di Amelie: 5b, 5c, 245 m,
Drugi dan sem si želela nekaj lažjega, da se malo spočijem, kajti to so le prve skalne smeri letos, pa še skrb za mojo ramo je bila prisotna.
O tej smeri ne bi govorila kaj dosti, začutila sem, da mi ta stil smeri ne odgovarja, smer ni težka, iskreno povedano, pa nisem mogla vstopit v 5b raztežaj, zlizan vstop, sreča zame, da je bila navrtana zelo na blizu, tako da sem šla gladko po dveh kompletih mimo tega dela. Višje smer celo postane lepša, v celoti pa naju ne prepriča. No, vsaj gneče nisva imela, kajti opaziti je bilo precejšnje grozdenje po štantih v lažjih smereh, kjer ni bilo veliko dostopa, do te smeri pa je bilo treba hodit eno uro, kar pa je za Arco že precej veliko.
Monte Casale, Via Cristina: V+, VI, 375 m + 200 m
To je pa sladkorček, ki sva ga izbrala za zadnji dan. Dostopa do smeri ena ura, potem pa ponovno nek čuden vstop v smer, nakar pa so sledili čudoviti raztežaji, raziskovanje stene in divjina, ki je bila tokrat samo najina.Čudovite zajede, plate, od enega do drugega raztežaja uživaš. Smer ima v smeri kar nekaj klinov, zanimiv je pa predzadnji raztežaj, v katerem pa ni varovanja, drugače čudovita zajeda, če jo plezaš kot drugi. Sva bila pa oba vesela, da sva imela pri sebi večja metulja C3 in C2. Edino varovanje na tem delu, za ostalo poskrbi glava. Zadnji raztežaj je malenkost krušljiv, ampak se mi zdi, da smo Slovenci kar navajeni vsako skalo prej malo prerukat in potolči. Smer nama je pustila nasmeh na obrazu, plezaš ves čas, prehodi so čudoviti. Sestop je malenkost daljši, ampak enostaven. Pač hodiš 
Arco vidim je res raj za plezanje, vedno sem mislila, da se tukaj več ali manj športno pleza, ampak temu ni tako, ima krasne večraztežanje smeri, samo še malo bolj se bo treba vplezati. Ker izbire je pa precej več v smereh z detajli od VI dalje. Veliko lepega še čaka tam.
Hvala AO Rašica za super družbo in organizacijo. Naslednjič združimo moči s Tržičani.
Plezala sva: Sebastian Hamberger, AO Rašica
Medved Barbara, AO Tržič