Silvo Baznik: Zima v decembru kot že dolgo ne.
Z avtoceste na izvozu Lipce na Jesenice in v smeri Javorniškega Rovta po strmo vzpenjajoči cesti do parkirišča pod domom Pristava, kjer stopimo na smuči in pričnemo današnjo turo.
Stopimo na ograjeno zasneženo pot in prečimo planjavo, kjer pomladi cvetijo narcise ter se povzpnemo po vzpetini na gozdno cesto. Prehiti nas avtomobil, a že kmalu ustavi in z lopato odmetavajo sneg za parkiranje. Stopimo naprej vse do Križovca, križišča več cest z nekaj manjših parkirišč in znamenja. Tudi tu je parkiran avto.
Zavijemo desno. Cesta je sprva še plužena, nato pa je nadaljevanje po nepluženem snegu. Kmalu se nam pridruži markirana pot od doma Pristava. Cesta se vije pod pobočji Malega in Velikega Zdrtnika in nas pripelje na planino Pusti rovt, kjer že nemarno piha in nosi sneg. Bajta na planini ima obiskovalce, mi pa hitro stopimo preko planine na gozdno cesto, ki je v zavetrju gozda. Pri hudourniku se usmetimo na desno cesto, stopimo mimo zapornice in nadaljujemo vzpon v smeri Belske planine. Nad nami je ples oblakov in vetra, ki nam ne dovoli pogledov na Julijce. Nekaj turnih smučarjev se že vrača, mi pa nadaljujemo vzpon in hojo na smučeh ter z veseljem gledamo spodnja pobočja, ki še nimajo smučin. Snega je dovolj in kot kaže je dovolj stabilen za smučanje strmih grap v gozdnatem pobočju. Prijatelja se z vsakim korakom oddaljujeta. Stopam v svojem ritmu in ko zasnežena cesta preide na pašna območja Struške, imam le še nekaj korakov do koče na Belski planini ali kot ji tudi pravijo planini Svečica. Pri koči se pridružim prijateljima in še kopici turnih smučarjev. Močno piha in pogled proti vrhu Struške se izgubi že malce nad kočo v oblaku megle. Nič me ne mika nadaljevati, prav tako tudi prijatelja menita, da je dovolj, čeprav se jih nekaj odpravi v meglo. Naredim kratek odmor in se pridružim prijateljima, ki sta že na smučeh. Od koče pod vrhom Korenščice stopimo nazaj na gozdno cesto in pričnemo smuko. Nedotaknjenega snega je dovolj, da nam vriska srce in zavoj sledi zavoju po cesti in v srečevanju smučarjev, ki se še vzpenjajo.
Prismučamo do plazovite grape v pobočju Korenščice in se poženemo strmo navzdol na še nezvoženo sneženo pobočje. Zavoj za zavojem urežemo v neokrnjeno sneženo odejo in z nekaj postanki prismučamo na planino Pusti rovt. Smučanje nam je dalo novih moči in ponovno pripnemo kože na smuči in se podamo preko planine nazaj v gozd in po isti poti kot pred tem na strmo cesto proti planini Svečici. Kmalu zaostanem in prijatelja sta že dolgo pri koči na planini, ko se jima pridružim. Nebo se smučarjev ni usmililo in tako se bomo na vrh Struške povzpeli kdaj drugič. Sledi kratek odmor, priprav na smučanje in gremo…
Tudi tokrat nas ne premami drugo pobočje, sledimo našim sledem in smučamo v strmo grapo, ki so jo medtem presmučali tudi drugi. Lepo smučanje zaključimo na planini, ki jo tokrat zapustimo v smeri Križovca.
Smučke lepo drsijo po zasneženi cesti in kot bi mignil smo na križišču, kjer se prične naš vzpon in s s tem hoja brez kož. Z nekaj truda premagamo vzpetino in nadaljujemo spust do bajte na enem od pašnikov, kjer ponovno zarežemo v sneg in naredimo nekaj osmic. Prestopimo ograjo, se povzpnemo na naslednji pašnik in ponovimo osmice. Smučamo mimo vikendov, prestopimo cesto, se spustimo do naslednje ceste, jo prestopimo in odsmučamo v lepih zavojih na Pristavo, kjer zaključimo smučarsko turo.
Ko pospravimo opremo, stopimo v kočo polno obiskovalcev na zasluženo pijačo...