Tone Škarja: Planinski vestnik – 110 let, Aljažev stolp – 110 let in Makalu – 30 let
Vse govori isto zgodbo: smo samostojen narod s svojimi gorami, zaradi njih smo sposobni priti na najvišje gore sveta, vse to pa znamo povedati in napisati v svojem lepem slovenskem jeziku
BESEDA NA VRHU
Planinska zveza Slovenije postaja stara, častitljiva organizacija v najboljšem pomenu te besede. Ko pregleduje svojo že več kot stoletno preteklost, se ji marsikaj zdi vredno, da ji ostane v spominu, oziroma si ga obudi. Res je jubilej kake koče ali društva pogosto le priložnost za druženje in promocijo bolj na krajevni ravni, nekaj dogodkov pa je, ki sijejo in se vidijo tem močneje, čim bolj jih leta pomikajo v zgodovino. Če se spomnimo uradno najpomembnejšega dogodka, ustanovitve Slovenskega planinskega društva (sedaj PZS) pred 112 leti, je bilo ľe v njegovi zamisli vsebovano bistvo, da morajo slovenske gore imeti slovenski značaj, da torej sama hoja v gore ni dovolj, temveč morajo biti poti, koče in znaki na vrhovih slovenski, da se mora v naših gorah slišati slovenska beseda, saj le beseda (jezik) zares označuje nek narod.
Planinski vestnik - 110 let
Jezika naroda pa ni brez pisane besede. Le dve leti po svoji ustanovitvi je SPD že pričelo izdajati Planinski vestnik – naključno ali ne je prva številka izšla pred 110 leti 8. februarja, kar je že dolgo datum praznika slovenske kulture. Planinstvo je torej sebe začutilo za narodno kulturno gibanje nič manj kot gibanje za zdravo življenje. Večina voditeljev slovenskega planinstva je bila iz vrst slovensko usmerjene inteligence, enakega sestava so bili tudi pisci Planinskega vestnika, oboje pa je bilo del splošnega narodno buditeljskega gibanja druge polovice osemnajstega stoletja. Planinski vestnik je bil vso svojo zgodovino zmerno konzervativen, vedno v podporo idejam planinstva in naroda kot vrednote, precej manj pa kaki trenutni politiki. Do oblasti je bil lojalen in hkrati odmaknjen. Tako se mu je z manjšimi premori uspelo pretakniti tudi skozi obe svetovni vojni in preživeti prva »poosvobodilna« leta, ko je bilo v modi »vse na novo – na ruševinah starega«. Bil je glasilo planinskih popotnikov, alpinistom je prvi dajal priložnost za prelivanje njihovih pustolovščin v literaturo, obveščal je planince in alpiniste o dogajanju v svetu in jih s primerjanjem spodbujal k višanju dosežkov. Danes je planinstvo splošna telesna dejavnost in je njegova kulturna vloga manj vidna, nekaterim celo nepotrebna, a to je le videz. Kot nekdaj ima tudi danes uredništvo več člankov na razpolago, kot pa jih potrebuje, zato je revija enako kakovostna v vsej svoji zgodovini. Zaslužila bi si le več bralcev in naročnikov, saj njena vsebina plemeniti vsako pot – plezalno ali po markacijah – ter ji daje višji smisel.
Aljažev stolp – 110 let
Za narodovo samobitnost beseda sama ni dovolj – pogosto je morala peresu slediti sablja. Ni naključje, da je bil Rudolf Maister, brez katerega bi bila danes večina Štajerske nemška, pesnik in vojak. V planinstvu sablja redko nastopa (še največkrat besedno), pač pa kramp, lopata, čopič, dleto. Simbol slovenskega osvajanja slovenskih gora pred ponemčevanjem je Aljažev stolp vrh Triglava. Jakob Aljaž, miroljuben župnik in pesnik pa zagrizen narodnjak, je odkupil »parcelo« na vrhu Triglava, postavil pločevinast stolp in vse skupaj podaril SPD. Tako je zdaj ta Aljažev stolp, lep ali grd, narodna svetinja, materialni simbol slovenske zavesti na slovenskem simbolu Triglavu. Kot Planinski vestnik je tudi Aljažev stolp preživel vse mogoče nevarnosti. Ne le vremenskih, njim primerno je bil že zgrajen in postavljen. Hoteli so ga podreti, pobarvali so ga iz sive na rdečo (in spet nazaj), mu pločevinasto zastavico z letnico 1895 zamenjali z zvezdo in spet nazaj, ga »presegali« z lestvijo, plezali nanj, ga hoteli pospraviti v muzej (kot znamenje Aljaževega napuha), a je vse srečno preživel in dočakal častitljivih 110 let. Zdaj ga le še slavimo in pojemo čast njegovemu daljnovidnemu in pogumnemu postavitelju. Če bi slovenski planinci bolj brali Planinski vestnik, bi jim srh strahospoštovanja zagomazel po hrbtu vsakokrat, ko bi obiskali ta simbol slovenstva na najvišjem slovenskem vrhu. Vedeli bi, da je Aljažev stolp veliko več kot pločevinasti valj, pokrit s pločevinastim stožcem.
Makalu – 30 let
Ko se nek narod s koreninami obdrži na svoji zemlji, čeprav okleščen od nemilih vetrov z zahoda in severa, ko začne zares verjeti v svoj obstoj, mora poskrbeti, da ga vidijo tudi drugi. V naravi planinstva je, da teži k trajnosti tudi v dejanjih. Alpinizem je bil najprej iskanje neznanega, potem je bil plezanje novih smeri v naših gorah pred tujci, nato pa se je moral pomeriti še na tehtnici svetovnega alpinizma – v Himalaji. Ko je bilo Slovencem omogočeno priti v Himalajo, so bili najvišji vrhovi Zemlje že vsi preplezani. Zato se je že prva odprava leta 1960 Trisula lotila po novih smereh in osvojila dva šesttisočaka. Druga odprava 1965 na Kangbačen je osvojila še vedno najvišji »slovenski« sedemtisočak. Žal smo bili v dejanjih močnejši kot na medijskem področju – šele z veliko zamudo smo to spravili v svetovne alpinistične revije. A po še dveh vzponih na vrhove tik pod 8000 m smo Slovenci z vzponom po južni steni Makaluja leta 1975 prišli v najožji svetovni vrh. Tri leta prej, ko je odprava prvič stala pod Makalujem, je Aleš Kunaver vprašal moštvo, kje naj se ga lotijo: po normalni smeri, po francoskem jugozahodnem razu ali po še nepreplezani južni steni. Večina je bila za južno steno. Takrat jim ni uspelo, a tri leta pozneje – 1975 – je odprava, obogatena z novimi izkušnjami, dosegla vrh in s tem dejanjem (takrat se je plezanje sten v Himalaji komaj začelo) potisnila Slovenijo v sam vrh himalajskih velesil. Ta uspeh je močno premaknil miselnost v naših glavah in takrat se je rodil namen »preplezati vse najvišje gore sveta po možnosti po novih smereh«. V naslednjih dvajsetih letih smo ob vrsti nižjih vrhov preplezali vse osemtisočake, z izjemo treh nižjih vse po novih smereh. Uspehi in tragedije v Himalaji so bili vir navdiha mnogim piscem in naša himalajska zgodovina je dostojno zapisana tudi v literaturi, čeprav in žal brez v tuje jezike prevedenih knjig.
Tako so si ti jubilanti – Planinski vestnik, Aljažev stolp in Makalu – precej bolj sorodni, kot je videti na prvi pogled. V bistvu vsi govore isto zgodbo: smo samostojen narod s svojimi gorami, zaradi njih smo sposobni priti na najvišje gore sveta, vse to pa znamo povedati in napisati v svojem lepem slovenskem jeziku. Tako smo planinci pomemben del duhovnega in fizičnega življenja slovenskega naroda.
Tone Škarja