Večer, 13.07.2005, Narava, gore in ljudje: Planinci PD Večer smo uživali v lepotah Srednje Dalmacije
Planinci PD Večer smo uživali v lepotah Srednje Dalmacije
Biokovo je raj za planince in botanike
Malokdaj nas pot vodi pod mogočne vrhove gorskega masiva Biokovo nad Makarsko riviero. Večina planincev pa si le želi videti, kaj je tam zgoraj, in konec junija se je uresničila tudi želja Večerovih planincev. Po dolgi vožnji smo z avtobusom prispeli v Makarsko in se nastanili v hotelu Biokovka. S hitro vožnjo po novi avtocesti Zagreb-Split ni bilo nič. Bila je sobota... Nesreče, zastoji, cestninske postaje, predori in običajne nevšečnosti, čeprav so nam zagotavljali, da bo drugače. Zmogli smo še toliko moči in volje, da smo si z lokalnim vodičem ogledali mesto, župnijsko cerkev iz 18. stoletja in Kačičev trg.
Osrednji dogodek, vzpon na Biokovo, je sledil naslednji dan. Z minibusi smo se po poldrugi uri vožnje po ozki, vijugasti in ponekod zelo strmi cesti pripeljali do najvišjega vrha Biokova, 1762 metrov visokega Svetega Jurija. Kot na dlani so se s te višine videli otoki Hvar, Brač in nekoliko v ozadju Korčula ter polotok Pelješac. Pogled je zaobjel tudi pokrajino osrednje Bosne. Pod Svetim Jurijem se je pričel naš planinski pohod. Pot nas je vodila do planinskega doma na Vošcu (1462 metrov). Dobri dve uri hoje po čudoviti neokrnjeni pokrajini sta bili polni presenečenj. Celo srečanje z gamsi je tukaj normalno. Pred vojno jih je na tem pobočju živelo okoli 3000, danes pa jih je ostala le še desetina. Ostale so med vojno postrelili za zabavo in trofeje vojaki, ki so v ta namen prihajali celo s helikopterji iz Bosne. Hrvaška vlada je v poslednjem trenutku, preden je izginila celotna populacija gamsov, preprečila divji odstrel in od tedaj njihovo število zopet počasi narašča. Zemlje je v tem povečini kamnitem svetu malo in v pogorju živeči ljudje jo znajo ceniti. Vsaka, še tako majhna vrtača, katere dno prekriva rodovitna prst, je obdelana. Tukaj raste veliko zdravilnih rastlin, ki jih pridno nabirajo in nato ob obali prodajajo. Biokovo je raj za botanike.
Pa še nekaj besed o drugi skupini naših pohodnikov, ki se je iz planinskega doma odpravila na sam vrh Vošac. Hodili so dobro uro po zelo strmem pobočju. Ponovno smo se zbrali pri planinskem domu na Vošcu, kjer sta nas pri našem vodiču Anteju čakala izvrsten golaž in vino, ki bi ga bilo greh pustiti. Povratek v hotel je hitro minil. Tam nas je že čakala večerja, ki nam jo je hotelsko osebje pripravilo kar na obali. Večerjali smo seveda ribe, nakar smo se ob glasbi in družabnih igrah zabavali pozno v noč.
Naslednji dan smo se z ladjo odpeljali na otoka Hvar in Brač. Zjutraj, še preden smo se vkrcali, so z barke že prihajale prijetne vonjave. Kapitanova žena je namreč pekla fritule, značilno dalmatinsko pecivo, podobno našim flancatom. Še vroče nam jih je postregla. Dve uri, kolikor je trajala plovba do Hvara, sta hitro minili. Sledil je obisk idilične vasi Vrboska. Sprehodili smo se do cerkve svete Marije, ki je edinstvena po načinu gradnje: obdana je z visokim obrambnim zidom, ki sega do višine ostrešja. Po kamnitih stopnicah v notranjosti smo se povzpeli na obzidje, ki se na enem koncu stika s streho cerkve. Tako smo prišli na sleme cerkvenega ostrešja, kar je vsekakor izjemno doživetje. Druga znamenitost, ki smo si jo ogledali, je bila cerkev svetega Lovrenca. Na zunaj ni nič posebnega, v notranjosti pa se skriva pravo bogastvo. Glavni oltar je namreč poslikal slavni Tizian. Na ogled je bila le osrednja oltarna podoba, saj sta drugi dve trenutno na restavriranju v Splitu. Po ogledu Vrboske smo se z ladjo odpeljali na otok Brač, v mestece Bol. Naš cilj na Braču je bila plaža Zlati rt, najlepša na Jadranu. Videti jo je moč na večini hrvaških turističnih prospektov in v televizijskih reklamah zadnjega časa. Pozno popoldne smo se vrnili v Makarsko. naslednji dan nas je čakala le še vožnja proti domu. Potovali smo brez zastojev in se po osmih urah vožnje vrnili v Maribor.
Peter Stern