Večer v nedeljo, Srečne zgodbe - Gorazd Suhadolnik: Hvaležen sem, da lahko opravljam delo kirurga in pomagam ljudem, pravi Jurij Gorjanc, splošni kirurg v bolnišnici, tudi letalec, gorski reševalec, …

… zdravnik na himalajskih odpravah, raziskovalec in član humanitarnih odprav.

Zakaj ste pred petimi leti iz bolnišnicev Slovenj Gradcu odšli delat v bolnišnico na avstrijskem Koroškem?
Po dvanajstletnem delovnem obdobju v slovenjgraški bolnišnici sem kot splošni kirurg v kirurški ekipi samostojno oskrboval bolezenska stanja v trebuhu, tumorje prebavil in tudi dojke in ščitnice. Vleklo meje v tujino - in ker je moja notranja usmerjenost tudi duhovna pot, se je "narajmalo", da sem našel mesto v avstrijski redovni bolnišnici v Šentvidu na Glini, ki je bil do 17. stoletja središe Koroške in Gosposvetskega polja. Poleg vrhunske kirurgije je za to bolnišnico značilen tudi etični kodeks usmiljenih bratov, s katerim sem se poistovetil. Pogoj za zaposlitev je bil, da vpišem visceralno (abdominalno) kirurgijo, ki se še bolj poglablja v tumorje prebavil, in tako sem ob rednem delu tudi na poti k subspecializaciji splošne kirurgije.

Boste prevzeli avstrijsko državljanstvo?
Nikoli ne bom Avstrijec, vedno bom Slovenec, slovenstvo čutim in Avstrijci se tega zavedajo. Dovolj je, če se pokažeš s tem, kar znaš. V šentviški bolnišnici imamo zelo zdrave odnose.

Kako gledate na pojem sreče?
Zame je velik del sreče biti v stiku sam s sabo in v pristnem stiku z drugimi. Preprosto biti in si nič posebnega želeti, to je moja pot do tega, da se vedno znova spomnim, da sem srečen. Svoje sreče pa ne morem definirati brez vere, to je eden od pomembnih delov moje duše in življenja, zato tudi na tem področju išem svojo srečo. Verjamem, da smo vsi božji otroci, in ko se uspemo tega bolj zavedati, smo srečni.

Bog je

Kako se povezujeta vera in zdravniški poklic?
Že od malega me je spremljalo, da Bog je, in če je, je zagotovo nekdo, ki nam želi srečo in dobro ter nas sprejema takšne, kot smo, s šibkostmi, napakami in seveda z dobro voljo, da gremo vselej v novi dan. Vsak dan v svojem življenju vidim, da "največjo ljubezen ima ta, ki da življenje za svoje prijatelje", da takrat, ko svoje težke situacije darujem za to, da bi se neka situacija mojega bližnjega ali pacienta, kolega, rešila - večje poteze od te preprosto ni.

Menda ste v tesnih prijateljskih odnosih s patrom Rupnikom v Rimu?
Po končani medicinski fakulteti sem se vprašal, ali bom šel v poklic in ga opravljal, dokler ne bom umrl. Kaj je tisto, v čemer bom res srečen? Tako sem odšel za pol leta v skupnost patra Rupnika v Rimu in zaslutil, da živi v skupnosti bratov jezuitov in sester (seveda ločeno) pristno prijateljstvo, tudi med moškimi in ženskami. Na povsem aseksualni osnovi. Ko postaneš del take ! skupnosti, vidiš, da so mogoči pristni odnosi.

Vendar ste se vseeno vrnili k zdravniškemu delu v bolnišnici?
Težko bi živel naprej brez kirurgije, toliko sem bil predestiniran v i tempoklicu, da sem hotel videti rezultate svojega dela. V skupnosti jezuitov te možnosti takrat ni bilo, a vseeno smo ohranili zelo lepe odnose. Moja duhovna pot je to, da se v tej drži, kot zdravnik v bolnišnici, še vedno počutim duhovno podprtega, čeprav živim ločeno od prijateljev v Rimu.

Gorska brezčasnost

Kaj vas najbolj osrečuje v poklicnem življenju?
Pred kratkim sva se s prijateljem vzpenjala proti vrhu Košute in vprašal me je, kako si predstavljam nadaljnjih petindvajset let svojega življenja. Nisem vedel, kaj naj natančno odgovorim, takoj pa sem se zavedel, da sem najraje v operacijski sobi. Čas, ki sem ga preživel v tem delu svojega poklica, je bil blažen. Srečen in hvaležen sem, da lahko opravljam delo kirurga, da delam v operacijski sobi, dosežem učinek in pomagam ljudem. Manj srečen sem v ambulanti, v kateri je veliko bolnikov, ali ko na oddelku opravljam vizito, saj se je treba preveč ukvarjati s papirologijo.

Ste srečni tudi v gorah?
Absolutno, v neokrnjeni naravi, ki jo gore ponujajo, se je najlažje zavedati svoje biti. Gozd je takšen kot pred dva tisoč leti, tako kot hribi, in zdi se mi, da v takem okolju stopiš v neko brezčasnost.

Zelo ste dejavni tudi kot zdravnik letalec, gorski reševalec v Sloveniji in Avstriji, za sabo imate že več kot 400 intervencij.
Ob poletnih vikendih dežuram za Gorsko reševalno službo na Brniku, občasno pa sodelujem tudi v helikopterskem reševanju na vzhodnem Tirolskem, pod Grossglocknerjem. Srečen sem tudi, ko sem na helikopterju in grem v akcijo. Ob vsej tej akciji pa sem srečen tudi, ko sem sam. Vem, da enkrat v prihodnosti akcije ne bo več, in očitno ni sreča v akciji, ampak v tem, da smo - in tega se vedno znova učim.

Kaj je najnapornejše pri delu zdravnika letalca, gorskega reševalca?
Priprava, izobraževanje in kondicijski trening, da je reševalno delo zgolj rutina oziroma da med akcijo ne mislim na posebnosti gorskega sveta, na vreme, ropot helikopterja, veter ... in se lahko posvetim le bolniku.

Med reševanjem je zdravniško delo verjetno precej drugačno kot v bolnišnici?
V bolnišnici smo kralji na svojem terenu, pokličemo sestro, internista, radiologa, kogar pač potrebujemo. Na terenu si prepušen sebi oziroma minimalni ekipi. Z vidika tistega, ki potrebuje pomoč, pa ni razlik - biti mora v središu pozornosti. Za zdravnika je najpomembnejše, da ima nenehno pred svojimi očmi poškodovanca ali obolelega, da mora hitro priti do njega in ga spraviti v bolnišnico. Seveda ne sme pozabiti na lastno varnost, na medicinsko oskrbo in na varnost drugih.

Je to v kritičnih trenutkih težko?
Nujna je rutina, biti moraš toliko v tem delu, da na lastno varnost ne misliš več aktivno. Zahvala za to gre inštruktorjem letalskega reševanja, ki nas na vsaki vaji vztrajno opozarjajo na nevarnosti. So pa včasih situacije, ko med reševanjem zavestno narediš kak improvizirani gib, vendar je to daleč od izpostavljanja nevarnosti. V hribih pač ni standardnih situacij in varnost je najvišja šele takrat, ko se v gorskem svetu dobro počutiš.

Kateri primeri se vas pri gorskem reševanju najbolj dotaknejo? Pravzaprav vsaka akcija, vživim se vanjo, v doživljanje poškodovanca - in potem si kar nekako predstavljam, kaj potrebuje, kje je treba najprej poprijeti. Zato je tudi težko, ko naredimo po medicinski plati vse, kar zmoremo, življenje pa vseeno odteka ... Hudo je, ko so huje poškodovani otroci ali nič hudega sluteči ljudje v nesrečnih okolišinah. Težko mi je doživljati tudi hudo poškodovane v prometnih nesrečah, ki so jih zakrivili drugi.

Zgodovina amputiranih prstov

Z gorskim okoljem je povezana tudi vaša raziskovalna dejavnost, saj pripravljate doktorat iz omrzlin.
S temo doktorata se ukvarjam že od magistrske naloge, gre pa za diagnostiko, zdravljenje in poskus napovedi nastanka omrzlin. Pred leti sem se zelo našel v raziskovalni ekipi profesorja Igorja Mekjaviča, okoljskega fiziologa z Inštituta Jožefa Štefana, ki ima do svojih študentov zelo sproščen odnos. V okviru študije za doktorsko disertacijo raziskujem predvsem mikrocirkulacijo oziroma kaj se dogaja z drobnim ožiljem periferije na velikih nadmorskih višinah in v mrzlem okolju.

S tem imajo alpinisti kar veliko težav.
Slovenci smo alpinistični narod z bogato zgodovino osvojenih vrhov, vendar tudi amputiranih prstov, zato menim, da mora tudi medicina iti v korak s tem. Redno se udeležujem kongresov gorske medicine in lahko rečem, da na tem področju ne zaostajamo. K sreči - in obenem žal - imamo dovolj preiskovancev, ki so z veseljem pristali na sodelovanje pri naših testih simulacije odzivanja na mraz. Na podlagi pridobljenih rezultatov poskušamo pripraviti test, s katerim bo na primer odpravi v visoka gorstva omogočeno, da za vsakega posameznika preveri, kako močno nagnjen je k omrzlinam in kako naj se pripravi na morebitne zaplete.

Večkrat ste bili v Himalaji, stali ste na vrhu osemtisočaka Broad Peak, spremljali ste Dava Karničarja pri smučanju z Everesta.
Kot zdravniku mi je bilo vselej v veliko čast, da sem lahko sodeloval pri takšnih projektih, po drugi strani pa sem imel vsakokrat silno dilemo: zdravnik je zdravnik, plezalec pa plezalec. Čeprav je seveda dobro, da je zdravnik čim bližje plezalcu - in toliko bolje, če je to mogoče združiti z osvajanjem vrhov. Seveda pa je zame primarna vloga zdravnika.

Kako je bilo na Everestu?
Moram reči, da sem tam zaradi višine silno trpel, na drugem višinskem taboru, 6400 metrov visoko, sem imel hudo noč, moral sem vstati, odtaval sem do prvega višinskega tabora, v katerem sem se potem uspešno aklimatiziral. Takšna izkušnja je pravzaprav nujna, da dobi človek spoštovanje do višine.

Ali sodelujete s Karničarjem tudi pri pripravah na smučanje z zloglasne gore K2?
Odprava je načrtovana za prihodnje leto, v bolnišnici še nimam zelene luči in upam, da jo bom dobil. Smučanje s K2 je objektivno celo težje oziroma nevarnejše od smučanja z Everesta. Podvig je povezan z velikim tveganjem, vendar če se človek optimalno pripravi, je subjektivno tveganje, ki ga ljudje včasih jemljejo kot nerazumnega, že eliminirano.

A mi gre predobro?

Kako vi gledate na smiselnost drznih alpinističnih odprav?
Med sabo smo bolj povezani, kot si mislimo, drug za drugega smo soodgovorni, še posebej, če so v ozadju družina in otroci. Sam sicer nimam družine, ko poslušam alpiniste, pa je to prva stvar, ki jo morajo razčistiti in urediti - v svoji glavi in v medsebojnih odnosih. Vse uspehe črpamo iz medsebojnih odnosov. Drugače pa je nevarnost odvisna od zornega kota. Davo je profesionalec in se pri smuanju z nevarnihgorskih vrhov počuti zelo v območju varnega.

Nam lahko poveste še o humanitarnih zdravniških odpravah, pri katerih sodelujete?
Včasih se mi zdi, da mi gre predobro. Eni nimajo kaj jesti, jaz pa imam več služb in lahko zraven še študiram. Menim, da sem dolžan, kolikor je mogoče, pomagati tistim, ki mogoče nimajo potrebne oskrbe. Zato sem se pred leti pridružil mednarodni organizaciji Hernia International iz Velike Britanije. Sami si krijemo stroške in hodimo operirat po "tretjem svetu". Tako sem bil do zdaj v Mongoliji, na Madagaskarju, v Gani in v Indiji. Tam smo na primer operirali v Rairangpurju, rudniškem mestu s 15 tisoč prebivalci. Na indijskem podeželju je revšina še večja kot v znanih afriških predelih. Oskrbeli smo veliko bolnikov, nekateri, tudi otroci, so imeli kile, bule, celo do kolen. Oktobra letos pa bomo, kakor je videti, organizirali prvo slovensko zdravniško odpravo v Gambijo. En teden bomo operirali kile, približno tretjina bo otrok. Kirurško gledano gre za preprost poseg, korist pa je glede na majhen strošek velika.

KRIČIMO PO RESNICI

Kaj bi Jurij Gorjanc rekel ljudem v stiskah, ki jih doživljajo zaradi medsebojnih odnosov in (pomanjkanja) dela - in ko se ne zmorejo ustaviti v trenutku in razmisliti, kaj je v življenju res sreča?
"Ob opazovanju pomanjkanja in čedalje večjih potreb se mi zdi, da nas sreča v materialnem posedovanju v resnici manj zadovolji. Seveda mora človek imeti dom, hrano in, če le gre, tudi službo. Bolj kot po vsem dodatnem obilju pa kričimo po resnici. Na preveč področjih si še mečemo pesek v oči, češ, to vzemi, saj ti bo dobro, glavno je, da imaš hrano in pijačo - pa bodi tiho. Avstrija je tujina, pa vendar na določenih področjih manjkrat doživljam takšno sprenevedanje. Čeprav smo vedno izpostavljeni bolj ali manj prikriti manipulaciji, smo vsi poklicani k temu, da išemo resnico. To dejansko osrečuje ljudi. Zdi se mi, da jih najbolj potre, ko nekdo reče eno, drugi drugo, potem pa ne vedo, pri čem so. Resnica na vseh področjih, tudi o naši daljni in polpretekli zgodovini, je pot, ki nas bo pripeljala k samim sebi in tudi v prihodnost. Čutim, da je to bistveno pomembnejše kot to, da bi bili bogata država. Najbolj občutim, da sem srečen, ko grem v hribe in se vračam z njih v svoje vsakdanje življenje. In skoraj vsakič, ko grem od maše. To so intenzivni trenutki v srcu, ki mi dajo vednost, da mi gre skoraj predobro."

Gorazd Suhadolnik