prvi slovenski osemtisočak in prva smer v njegovi južni steni
1972: 4.JAHO, prek stene skoraj do grebena, do 8000 m
1975: 6.JAHO, prek stene in na vrh, 6.-9. pristop na vrh, 8463 m
Tone Škarja: Govor na slovesnosti BESEDA NA VRHU, Ljubljana, Cankarjev dom, 18. februarja 2005
Makalu - 30 let
»
Monsun pomeni dež, blato, pijavke in nosaški štrajk. Monsun pomeni, da v mokrih meglah ne vidimo Himalaje in Makaluja. Pomeni človeško trpljenje v dežju, blatu, pijavkah in nosaških štrajkih.
Konec monsuna pomeni, da vidimo Makalu, pomeni jesen, sneg, mraz in veter s tristo na uro, pomeni človeško trpljenje v jeseni, snegu, mrazu in vetru s tristo na uro.«
Tako je v dveh odstavkih zapisal kronist Zoran Jerin
začetek in konec prve odprave na Makalu jeseni 1972
Trpljenje je bilo tudi vmes. Matic Maležič takole premišljuje, ko v zadnjem taboru, blizu 8000 m, dva dni zaman čaka na tovariša, da bi šla skupaj na vrh:
»Ko smo prišli v bazo, je bila stena videti zelo strma. Vsi so začeli pogledovati k južnemu grebenu. Ko je dal Aleš (Kunaver) na glasovanje, ali greben ali stena, sem bil edini povsem zanjo.«
A tovariša ni bilo, viharji in pomanjkanje hrane so ustavili ekspedicijo in Matic je moral sestopiti. Zadnji je zapustil steno.
Tri leta pozneje – 1975 – napiše Nejc Zaplotnik:
»Po mesecu dni garanja v steni stoji sredi majhnega snežišča, pod zadnjim skalnim skokom, na višini 8000 metrov, tabor 5 – v strm sneg izkopana terasa in na njej majhen šotorček. Ledeni drobci, ki padajo s skoka, ga neprestano zasipavajo. Kako se bomo vsi štirje zrinili v to napol zasuto luknjo iz najlona?
Skoraj ves dan smo porabili od štirice do petice. Poledenele prečnice, gladke granitne plošče, strma snežišča… Srečali smo Šraufa in Marjona, ki sta sestopala. Z vrha! Izmučena, a srečna. Še celo redkobesedni Marjon se reži na vsa usta. Dosegel je vrh brez umetnega kisika – to je uspeh, o katerem alpinisti le sanjajo. Sedaj smo mi na vrsti.«
Toda od teh štirih sta vrh dosegla le dva.
Tri leta pozneje torej ista gora, ista stena, prav tako viharji in plazovi, a več izkušenj, več znanja - in na koncu trpljenja lepi dnevi za nagrado. In vrh: prvi slovenski osemtisočak in prvenstvena smer v njegovi južni steni. Vrh in hkrati sinteza mnogih himalajskih zgodb v petnajstih letih pred njo.
Po prvi slovenski himalajski odpravi Trisul 1960 je nastal zastoj, dokler ni v skrbi za nadaljnji razvoj Planinska zveza Slovenije leta 1963 ustanovila posebno komisijo za odprave in za njeno vodenje izbrala delovnega in požrtvovalnega Pavleta Šegulo. Načrtno so bile potem organizirane odprave na Kavkaz in v Ande, v Himalajo pa na Kangbačen – dvakrat, Anapurno II in IV ter na Makalu – tudi dvakrat. Makalu "75 pomeni uspešno združitev hotenj alpinistov in predhodnih izkušenj, kar je bilo potem vodilo večine reprezentančnih slovenskih odprav na osemtisočake in podobno visoke gore: »Preplezati najvišje gore sveta – po možnosti po novih smereh.« Že odprava leta 1972, čeprav je šele v Nepalu dobila za cilj Makalu namesto zaprošenega Kangbačena, se je odločila za nepreplezano južno steno namesto za smer prvopristopnikov. Zaradi slabega vremena in organizacijskih težav sicer niso dosegli vrha, vendar njihove smeri, ustavljene tik pod grebenom pri 8000 metrih, nista zmogli niti do te točke dve mednarodni odpravi leta 1974, tako da je naša druga odprava (1975), prav tako pod vodstvom Aleša Kunaverja, v velikem slogu s sedmimi plezalci dosegla vrh. To je bila po britanski južni steni Anapurne, francoskem jugozahodnem razu Makaluja in spet britanski jugozahodni steni Everesta četrta preplezana stena nekega osemtisočaka. Če nas je Slovence zgodovina predvsem zaradi političnih razmer prikrajšala za kak prvi vzpon na osemtisočak, smo se z Makalujem in drugimi prvenstvenimi smermi na osemtisočake v naslednjih dveh desetletjih trdno zasidrali v vrhu himalajskih velesil. Alpinistična sposobnost, utemeljitev teh vzponov kot nacionalni interes ter organizacijska sposobnost PZS so bili glavni temelj in poganjalec teh uspehov. Najti prave motive za prave odgovore na izzive je neznanka, ki jo bo v prihodnosti enako težko razreševati, kot so jo težko, a uspešno reševale generacije v zadnjih desetletjih prejšnjega stoletja.
Ko neko odpravo označimo z imenom in letnico, tole na primer kot Makalu 1975, se sliši suhoparno, kot podatek za statistiko. V resnici so odprava ljudje, posamezniki, vsak s svojim življenjem, tudi vsak s svojim strahom zanj, vendar pa prežeti z nekim zanosom, zavezo, ki jih naredi močnejše in jim kot močna vera zmanjša strah in dvigne zaupanje. Ljudje, ki so bili odprava Makalu 75, so danes tri desetletja starejši, štirih med njimi niti ni več med živimi – Aleša Kunaverja, Staneta Belaka-Šraufa, Borisa Erjavca in Nejca Zaplotnika – so pa še vedno in bodo ostali odprava, ki je z vzponom po južni steni Makaluja postavila trajen zgodovinski mejnik v slovenskem alpinizmu, ki nosi neminljiv utrip spoštovanja.
Tone Škarja
Makalu 1972
Aleš Kunaver, Janko Ažman, Stane Belak, Janez Brojan, Borut Pirc, Franc Štupnik, Zoran Jerin, Danilo Cedilnik, Janez Kunstelj, Matija Maležič, Marjan Manfreda, Janez Gregori, Jurij Kunaver, Tone Wraber
Makalu 1975
Aleš Kunaver, Janko Ažman, Stane Belak, Zoran Bešlin, Danilo Cedilnik, Janez Dovžan, Viktor Grošelj, Boris Erjavec, Tomaž Jamnik, Stane Klemenc, Ivan Kotnik, Janez Lončar, Marjan Manfreda, Damijan Meško, Bojan Pollak, Radovan Riedl, Milan Rebula, Roman Robas, Jože Rožič, Dušan Srečnik, Nejc Zaplotnik