Janez Pikon: Nekoč, ko je Bog svet delil in ko je razdelil že vsega, je ob strani opazil peščico skromnih, molčečih, pridnih in poštenih ljudi. 
Ker je že ves svet razdelil, se je odločil, da jim podari del svojega sveta in ga po sebi poimenoval Bohinj (Bohinjci Bogu rečemo »Boh.«) Bohinjci so se Bogu zahvalili in začeli trdo delati in ustvarjati pogoje za življenje. Ob tem so vedno uporabili, kar jim je dala narava, in to z občutkom prenašali na svoja bivališča, polja, gozdove in planine. Čas je tekel normalno, imeli so srečo, da so bili oddaljeni od ostalega sveta, ki je hitel z razvojem in željo po vedno večjem osebnem bogastvu posameznikov, ki je delil ljudi na bogate in revne, naše in vaše, skratka na »blaginjo« sodobnega časa. Svet se je Bohinju odprl s prihodom železnice, ki je omogočil tudi prihod turistov, željnih uživanja lepot Bohinja. Prišla je prva svetovna vojna in v Bohinj so prišli vojaki iz drugih držav. Morije je bila do leta 1918 deležna tudi bohinjska dolina.
Vojna je pripeljala v Bohinj takratno sodobno tehnologijo in delni razvoj. Po končani 1. svetovni vojni je bil Bohinj deležen visokih obiskov, svojo last je imel tu tudi takratni jugoslovanski kralj oziroma družina Karađorđević. V časopisih takratne Jugoslavije je bil Bohinj predstavljen kot jugoslovanski Davos, predvsem zaradi svoje zimske ponudbe in leta 1921 organiziranega 1. mednarodnega smučarskega tekmovanja. Prav tako je bil dosežen tudi prvi državni rekord v skokih na Žižkovi skakalnici »Pr' treh hruškah« na Rebru - Pogačarjevih devet metrov. Zgradili so se skakalnica na Poljah, Grand Hotel Triglav, prvo sankališče, kopališče v Danici. Samo Bohinjska Bistrica je imela 13 - (6 hotelov in 7 gostiln), da o celotni ponudbi Bohinja ne govorimo.
Bohinj je bil za tiste čase visoko razvit turistični kraj, z razvitim kmetijstvom, gozdarstvom, lovom, kjer so gospodarili domačini in bili odprti tudi za ostale, ki so Bohinj obiskovali. Pri vsem razvoju so vedno imeli dober odnos do narave in jo racionalno in skrbno bogatili s svojim delom.
Lastniki gozdov in agrarne skupnosti so gospodarili s premoženjem, velik dohodek so dosegali z lovom in kmetijstvom. Veliko delavcev se je vsakodnevno vozilo na delo na Jesenice v takratno »fabrko.« Zaradi težkega delavskega stanja so v Bohinju v ilegali leta 1939 organizirali Ustanovitveno sejo Centralnega komiteja komunistične partije Zveze komunistov Jugoslavije. Bohinjke in Bohinjci smo leta 1979 ob obletnici tega dogodka dobili nov Dom Joža Ažmana, Muzej Tomaža Godca in urejeno infrastrukturo na Bohinjski Bistrici.
Prišla je 2. svetovna vojna in okupacija. Kot zavedni Slovenci so se tudi Bohinjci pod vodstvom Tomaža Godca uprli okupatorju, organizirali bohinjsko vstajo, ki je doživela epilog v požigu hiš na Nomenju, se organizirali in branili svoj Bohinj. Marsikateri so morali tudi v izgnanstvo, nekateri za vedno. Davek je bil velik, plačan tudi s krvjo in življenji. Vendar so uspeli in Bohinj ohranili ter zadržali v svojih rokah. Po končani vojni je sledilo obdobje obnove, zanesenjaštva, velikih ambicij in želja po boljšem jutri. Začela so rasti podjetja LIP, Kovinoobrt, Gradbeno podjetje Bohinj, Kmetijska zadruga Srednja vas, Alpetour, Modna oblačila - obrtniki so začeli z obrtjo v vseh gospodarskih panogah. Začel se je razvoj industrije, obrti, turizma, gozdarstva, kmetijstva, pri tem pa so skrbno ohranjali naravo in imeli do nje prav poseben odnos. Tako zelo skrben odnos, da so soglašali, da država zaščiti tudi del njihovega ozemlja in razglasi neokrnjeni del za Triglavski narodni park. Segal je v območja, ki so imela elemente parka (Dolina Sedmerih jezer, Triglavsko pogorje in del Spodnje Bohinjskih gora brez Vogla do slapa Savica). Bohinjke in Bohinjci smo bili srečni, da živimo na vhodu v Triglavski narodni park, ki je postajal tudi blagovna znamka Bohinja.
V tem času po 2. svetovni vojni so začeli zahajati v Bohinj tudi politični veljaki in njihovi prijatelji. Ker je bil to za tiste čase oddaljen kraj, si je »gospoda« zaželela majhnih hišic, kamor bi hodili v mir ob koncih tedna. Bilo jih je vedno več in območje Ukanca, Joškovine in Pokljuke je postajalo raj za »vikendice.« Glede na dejstvo, da je imel Bohinj razvit turizem (6 odličnih hotelov ob jezeru, takrat sodobno smučišče Vogel, smučišče Kobla, urejen prireditveni prostor Pod Skalco, urejeno čolnarno in pomole, urejeno kopališče s kabinami za preoblačenje, veliko prireditev in glasbe na terasah hotelov) do te mere, da je preživljala dopust v Bohinju tudi Agatha Christie in so nas obiskovali tudi nekdanji predsednik Tito, nemški kancler Willy Brandt, korejski predsednik Sung ter drugi visoki gostje, je turistični utrip začel motiti politične veljake v svojih vikendih in treba je bilo nekaj narediti. Prav to se je zgodilo leta 1981 z ukrepom, da se območje TNP razširi na območje Bohinjskega jezera in vasi Stara Fužina, Ribčev Laz, Koprivnik, Gorjuše ter na Pokljuko.
Problem je bil seveda, kako prepričati prebivalce, da jim s prepovedmi gospodarjenja ne želijo nič slabega. Strategija je bila preprosta. Obljubiti jim je bilo treba, da bo država šolala njihove otroke, da bodo prejemali odlične subvencije, da ne bodo plačevali davkov, da jim bodo zgradili ceste in ostalo infrastrukturo, šole, vrtce itd. Ob takih ponudbah bi »klecnil« vsakdo in prav to se je zgodilo tudi Bohinjcem. Ko so »gospodje« odšli, so seveda zakon takoj spremenili in pozabili na obljube, ne pa tudi na svoje privilegije, ki so jih vedno bolj uveljavljali. Od takrat namreč ni bilo več možno razvijati Vogla, hoteli so začeli stagnirati, vedno manj je bilo glasbe na terasah hotelov, planšarske koče in stanovi v planinah so začeli propadati, ribogojnica pod Pršivcem kot največja ribogojnica na svetu za lipana je prenehala delovati in objekt je začel propadati. Propadati je začelo Gostišče Pri Savici in prireditveni prostor Pod Skalco skupaj s parkom, državne ceste pa so začele cveteti. Podobna usoda je doletela tudi kopališče, gostje, ki so včasih bivali več tednov v Bohinju, so odšli, nadomestili so jih enodnevni obiskovalci z avtomobili, za katere ni bilo možno urediti dovolj parkirišč in so parkirali v naravi, in še bi lahko našteval.
Tega, da se domačinom ni pustilo postaviti česarkoli novega, ne bom omenjal, saj niso pustili popraviti niti starih objektov. Pojavi se vprašanje, kdo ni pustil. Ja, za te namene je država ustanovila Javni zavod Triglavski narodni park, mu dodelila sedež na Bledu, na elitni lokaciji (stran od problemov) in začela zaposlovati državne uradnike, večinoma Nebohinjce. V pomoč je ustanovila tudi Zavod za kulturno in naravno dediščino, ARSO in vrsto birokratskih inštitucij, ki bedijo, da Bohinjke in Bohinjci ne bi slučajno razmišljali o kakšnem razvoju. Odločanje je postalo visoko doktrirano, mimo zdrave kmečke pameti, ki je stoletja skrbela za dobrobit ljudi v Bohinju. To, da bi domačin dobil kakšno dovoljenje, je bila utopija, na drugi strani pa so še vedno rasli novi vikendi. Bilo je javno rečeno, da se moraš prav pisati, pa ni problema. O kakšnih finančnih sredstvih kot nadomestilo za izpad dohodka iz turizma, kmetijstva, gozdarstva ni bilo ne duha ne sluha. Glede na to, da so bili to baje »svinčeni« časi, se seveda nihče ni imel pravice upirati.
Potem se je zgodil »čudež,« imenovan osamosvojitev in sveta demokracija. Takratni predsednik Vlade RS Alojz Peterle je izjavil, da bomo v petih letih Švica (gotovo je imel v mislih izbrance, ki so z denacionalizacijo dobili nazaj polovico Bohinja). Bohinjci smo po dolgih letih leta 1994 dobili svojo občino. Razumljivo je, da nekdanja občina Radovljica ni imela ambicij razvoja Bohinja, saj je bil prioriteta »ki(n)č nebeški« Bled, mi smo bili planina. Ko so mi Bohinjke in Bohinjci zaupali moj prvi mandat, sem mlad in ambiciozen imel vizijo, kako poskrbeti, da bodo moje občanke in občani bolje živeli. In glej napaka! Država je sprejela Zakon o lokalni samoupravi in občinam »pobrala« pristojnosti, naložila pa naloge. To, da bomo Bohinjke in Bohinjci gospodarili na svojem in skrbeli za razvoj, pa ne bo šlo. Nad Bohinjem ima roko država in odmislite, da boste imeli kakšno besedo pri tem. Bohinj ni samo bohinjski, ampak je slovenski. Prav, saj je Ljubljana tudi slovenska, pa Bohinjke in Bohinjci nimamo nobene pravice vplivati na župana Jankovića in njegove občane in diktirati kakšen razvoj naj ima slovensko (tudi moje) glavno mesto.
Začel se je boj Don Kihota z mlini na veter. Najprej za naše vode, jezero in Savo Bohinjko. Bili smo žal le delno uspešni, pa še to z državnimi nepokorščinami, s katerimi smo opozorili na naše pravice do naših voda. Seveda je za upravljanje naših voda država ustanovila Zavod za ribištvo, ki je veselo tržil naše vode, o kakšnih strokovnih ihtioloških raziskavah pa ni bilo ne duha ne sluha. Ker smo postajali vedno glasnejši, je bilo seveda potrebno kadrovsko okrepiti tudi Javni zavod TNP. Začelo se je zaposlovati, seveda ne Bohinjk in Bohinjcev, država je kupila graščino na Bledu, nabavila sodoben vozni park in začela izvajati svojo politiko pod krinko varovanja naravne in kulturne dediščine. Ko so postajali vedno bolj panični, ker so domačini postajali vedno glasnejši, je država začela z grožnjami o rušenju objektov in upala, da se bomo Bohinjke in Bohinjci ustrašili. Ker še to ni zaleglo, grozijo z vedno novimi in novimi davki in vedno novimi in novimi prepovedmi. Saj veste, če ne smeš gospodariti, ne moreš zaslužiti, država te privija z davki in slej ko prej si primoran svoje premoženje prodati. Kupci gotovo že čakajo, tudi tuji, in država jim bo to seveda omogočila.
Tukaj se pravljica konča. Predvsem zaradi dejstva, da to ni več pravljica, ampak kruta resnica. Vendar moje upanje ostaja, saj poznam svoje občanke in občane. Bohinjke in Bohinjci smo preživeli že marsikaj. Smo skromni, delavni in pošteni in prav zaradi tega nam nič ne morejo. Borili se bomo do konca in vrnili Bohinju našo pravljico. Gospodi pa sporočamo: čas je, da začnete delovati v dobrobit vseh Slovenk in Slovencev, ne le vaših prijateljev, in da končno začnete delovati z načeli pozitivnih vrednot. Bohinj je in bo last Bohinjk in Bohinjcev. Dobrodošli pri nas s poštenimi nameni.
... Tukaj se pravljica konča. Predvsem zaradi dejstva, da to ni več pravljica, ampak kruta resnica. Vendar moje upanje ostaja, saj poznam svoje občanke in občane. Bohinjke in Bohinjci smo preživeli že marsikaj. Smo skromni, delavni in pošteni in prav zaradi tega nam nič ne morejo. Borili se bomo do konca in vrnili Bohinju našo pravljico. Gospodi pa sporočamo: čas je, da začnete delovati v dobrobit vseh Slovenk in Slovencev, ne le vaših prijateljev, in da končno začnete delovati z načeli pozitivnih vrednot. Bohinj je in bo last Bohinjk in Bohinjcev. Dobrodošli pri nas s poštenimi nameni.
S spoštovanjem!
Vir: Župan Franc Kramar, univ. dipl. ing. lesarstva
Janez Pikon