Janez Pikon: Bila je prva in edina ženska, ki je premagala strah in se večkrat pognala preko znamenite Hanssenove skakalnice na Poljah s terenskimi smučmi v kikli (leto 1932, 1933 in 1934), to je bila Spotčova Anica iz Žlana v Bohinju. 
Bohinjska smuška diva v kikli; ne Planica, Tamar in Mojstrančani, prvo skakalnico pri nas so imeli Bohinjci (1920) - Spotčova Anica, kot so ji rekli po domače, pravi, da so fantje hodili gledat skoke predvsem zato, da so ji gledali pod kiklo (krilo). Malokdo ve, da je bila prva smučarska skakalnica zgrajena v Bohinju (leta 1920 - lastnik prvega državnega rekorda 9 metrov je Joža Pogačar (leto 1921 - Žižkova skakalnica južno nad Bistrico), ter prva smučarska skakalka Bohinjka - Spotčova Anica iz Žlana (zaporedno v letih 1932, 1933 in 1934, s terenskimi smučmi in njenim najdaljšim skokom, ki je znašal 25 metrov), severno ob vasi Polje, prvo slovensko smučarsko skakalko so priljubljeno nazivali »Smuška diva.«
Spotčova Anica, kot so ji dejali po domače, je dobro vedela, da so jo sprva hodili fantje gledat le zato, da bi ji videli pod krilo. »A kaj bi lahko videli? Res mi je veter dvignil krilo, a spodaj nisem nosila kakšnega svilenega perila, ampak dolge, tople pumparice in seveda pletene nogavice. To seveda ni bilo nič takega, da bi prav dolgo zijali, zato jih je tudi smeh kmalu minil! Vse bolj so jih pričeli zanimati moji dosežki. Vsi niso znali tako dobro skočiti« je v smehu pojasnila Anica, ki je imela pri 15-tih letih en sam namen - najbolj domišljavim vaškim fantinom dokazati, da je ženska lahko boljša od njih in to je tudi dokazala. Brez priprav in brez izkušenj je na smučeh, ki jih je izdelal Urbanov Jaka iz Bohinjske Bistrice, skočila 25 metrov. »Ko sem premagala tudi sosedovega Francelna, so me začeli jemati resno« je povedala Anica. Takoj je dodala, da je treba moškim pač vedno znova dokazati, da morejo ženske jemati resno, kajti: »Samo v hiši, v kateri vlada v resnici ženska, je tudi red. Moški naj skrbi za denar, ženska za dom, pa bo vse v redu.« - časnik Dnevnik, leto 1999.
Nesojena svetovna prvakinja v kikli večkrat preko 20 metrov: Na Žlanu je bila doma nepriznana prvakinja v smučarskih skokih, Anica Stare, po domače Spotčova Anica. Na začetku tridesetih let prejšnjega stoletja je s sposojenimi jesenovimi smučmi na 50-metrski skakalnici, ki so jo tedaj zgradili po načrtih norveškega projektanta Hanssena, skočila petindvajset metrov. To je bil tedaj bržkone najdaljši ženski smučarski skok na Kranjskem in tudi širše, do nedavnega tudi bohinjski ženski rekord.
* Anica, kako se spominjate tega skoka?
»V mladih letih sem se veliko »dričala,« še posebej rada sem skakala na smučarskih skakalnicah. Fantje, ki so se že pogumno spuščali preko hrbta nove 50-metrske Hanssenove skakalnice nedaleč od Žlana, so me dražili, češ »A upaš, a upaš!« »Upam« sem rekla. Fantje so mi posodili čevlje in skakalne smuči. Odšla sem na vrh, se spustila po zaletišču, odrinila in pristala pri petindvajsetih metrih.«
* Malo pa vas je bilo verjetno strah?
»Čisto nič. Na to, da bi lahko zlomila nogo ali se kako drugače poškodovala, tudi pomislila nisem. Skokov sem bila navajena. Že prej sem veliko skakala na skakalnicah, ki so jih fantje napravili v vasi. Tam nas je neslo od od petnajst do dvajset metrov.«
* Skočili ste v krilu »v kikli,« kot bi rekli po domače, vas je med skokom kaj motila?
»Oh ... Dekleta takrat še nismo nosile hlač kot danes, ko je že tako težko videti kakšno »v kikli.« To je plaplolala. Fantje so se smejali, na koncu pa so mi le odkrito priznali, da sem bila pogumna. Petindvajset metrov so mi namerili. Le koliko bi me šele neslo, če bi bila napravljena v hlače.«
* So vas po rekordnem skoku kaj slikali, vas dali v časopis... ?
»Nič me niso slikali in tudi v časopis me niso dali. Tedaj so bili drugačni časi. Le kdo pa je imel fotoaparat?! In tudi časopisov ni bilo toliko, kot jih je zdaj. Novinarji so šele v zadnjih letih zvedeli za moj skok. Prišli so tudi od televizije, me peljali celo pod skakalnico in me tam posneli.«
* In v kakšnem stanju je skakalnica?
»Dolga leta je zapuščeno samevala in čakala na boljše čase. Kot slišim, bi jo zdaj radi obnovili. Lani so že posekali grmovje in mlado drevje.«
* V Bohinju že obnavljajo eno skakalnico...
»Neumno je, da so se lotili obnove oziroma izgradnje skakalnic nad Staro Fužino, kjer je sončna lega, skalnat teren in velika možnost, da jim bo nagajala voda. Bolje bi bilo, če bi obnovili tole zahodno od Žlana, ki je na senčni strani.«
* V kakšnem slogu ste skočili petindvajset metrov; z rokami naprej ali kako drugače?
»Takrat smo vsi skakali tako, da smo držali roke naprej in z njimi močno mahali. Včasih je bil slog lepši, kot je zdaj, ko imajo skakalci noge vsaksebi, roke pa držijo tesno ob telesu.«
* Še danes radi pogledate skoke?
»Ko kuham »južno« ali delam kaj drugega v hiši, rada mimogrede pogledam na televiziji smučarske skoke. Primož Peterka, ta fant je pa od sile! Skočil je 203 metre, to je približno toliko, kot je od naše hiše do vodnega zajetja. Če bi pri tej razdalji padel, se nebi več pobral.«
* Pregovor pravi, da jabolko ne pade daleč od drevesa, velja to tudi za vašo hčer in sina?
»Sin Franc se je do dvajsetega rad »dričal« po snegu, hčerka Anica, ki živi na Brodu, pa se še vedno rada spravi na smuči.« - časnik Dnevnik, leto 1997.
Prvi svetovni rekord v smučarskih skokih za moške seže daleč nazaj v leto 1808, Olaf Rye iz Norveške v mestu Edisberg je takrat pristal pri 9,5 metra.
Prvi ženski neuradni svetovni rekord v smučarskih skokih pa si lastijo Norvežanke, tudi že pred letom 1900.
Bohinjska smuška diva v kikli, ki je prva in edina ženska premagala strah in se večkrat pognala preko Hanssenove skakalnice na Poljah s terenskimi smučmi (zaporedno v letih 1932, 1933 in 1934) je bila Spotčova Anica iz Žlana v Bohinju. »Takrat smo še mahali z rokami po zraku, kot ptiči. No res je tudi to, da sem skakala v kikli. Denarja za hlače ni bilo še za smuči ne, sicer se pa za žensko ne spodobi, da bi bila v hlačah! Kikla seveda ni bila predolga, da mi ne bi opletala okrog kolen,« je dejala Anica.
Vir: časnik Dnevnik, leto 1999 intervju je spisala Dragica Manfreda, leto 1997
Janez Pikon