Gorenjski glas – Simon Šubic: letos imeli že 28 reševalnih in dve iskalni akciji
Gorenjski glas, petek, 3. avgusta 2007
Kronika
Bohinjski reševalci brez počitka
Gorski reševalci iz Bohinja so letos imeli že 28 reševalnih in dve iskalni akciji, samo v juliju pa so posredovali kar šestnajstkrat. Znova več nesreč na območju Komarče.
Bohinjska Bistrica - Slovenski gorski reševalci so po podatkih Gorske reševalne zveze Slovenije v prvih sedmih mesecih opravili 150 reševanj in 16 iskanj. V gorah in drugod so pomagali 193 ponesrečenim in obolelim, med katerimi je bilo 21 mrtvih. Lani, ko so v celem letu izvedli 254 reševanj in 36 iskanj, so pomagali 304 ponesrečenim in obolelim, med njimi jih je 28 umrlo. Največ reševanj, 28 (tudi dve iskalni akciji), so v prvih sedmih mesecih opravili pripadniki postaje Gorske reševalne službe Bohinj, ki letos praznuje 60 let delovanja. Bohinjski reševalci so sicer poleg tolminskih, ki so imeli do konca julija 26 reševalnih in šest iskalnih akcij, že praviloma najbolj obremenjeni. "Samo v juliju smo posredovali šestnajstkrat, medtem ko smo lani v sedmem mesecu imeli eno akcijo več," je pojasnil
Janez Rozman, načelnik bohinjske gorske reševalne službe. Lani so izvedli 36 reševalnih in 4 iskalne akcije. "Pri tem smo pomagali 46 ponesrečenim oz. pogrešanim in opravili 1205 ur reševalnega dela. V petnajstih primerih nam je pomagal helikopter Slovenske vojske in policije, v 22 primerih pa je v reševanju sodeloval tudi zdravnik. Kot kaže statistika, je največ dela v poletnih mesecih, ko je turistična in planinska sezona na višku, ne smemo pa pozabiti, da je Bohinj pozimi zanimiv za turne smučarje, ledne plezalce, pohodnike in podobno, zato tudi največkrat pomagamo planincem, turistom, turnim smučarjem, padalcem, lednim plezalcem," je dejal Rozman.
Gorski reševalci iz Bohinja opažajo, da so se letos na območju Komarče pomnožile gorske nesreče, zato opozarjajo planince, naj bodo previdni in si priskrbijo primerno zaščitno opremo. "Pot skozi Komarčo je zahtevna zavarovana pot, planinci pa si jo izbirajo predvsem za sestop od Sedmerih jezer proti Savici. V preteklosti se je v Komarči zgodilo že precej hudih in tudi smrtnih nesreč, po večjem požaru pa je bila pot nekaj časa zaprta, kar je zmanjšalo obisk in s tem tudi število nesreč. Do teh pride predvsem pri sestopih, ko je že prisotna utrujenost in izčrpanost," ocenjuje Rozman.
V sredo so v gorah ugasnila tri življenja. Dvema planincema - na Kamniškem sedlu in pod Škrlatico - je odpovedalo srce, na poti med Črno prstjo proti Rodici v občini Tolmin pa je spodrsnilo planinki, da je padla 500 metrov globoko.
Planinci jih sicer največkrat kličejo na pomoč, ker precenijo svoje sposobnosti, so pomanjkljivo opremljeni in ne poznajo terena. "Naj omenim samo reševanje finskega in dveh čeških državljanov, ki so si za sestop s Pr-šivca v Ukane izbrali južno pobočje. Finca smo reševali vso noč, Čeha pa smo po pre-bivakirani noči iz stene rešili šele s pomočjo helikopterja. V obeh primerih bi bile posledice lahko tragične," pravi. V društvu GRS Bohinj je sicer 48 članov, med njimi 35 aktivnih, njihova povprečna starost pa je 39 let. Postajo GRS Bohinj so ustanovili leta 1947, gorsko reševanje pa ima v Bohinju še daljšo tradicijo. Kot pravi Rozman, je bilo prvo organizirano reševanje omenjeno že leta 1822, ko so bohinjski gorski vodniki z vrha Triglava prinesli v dolino truplo Antona Korošca, ki ga je ubila strela. Razmah turizma v evropskih gorah v drugi polovici 19. stol. je privedel do organiziranega reševanja v gorah. Pri nas so slovenski gorski vodniki sprva reševali v okviru Alpskega reševalnega odbora kranjske sekcije Nemškega in avstrijskega planinskega društva. Takšna reševalna postaja je delovala tudi v Bohinju s sedežem v Hotelu sv. Janez. Po 1. svet. vojni se je ustanovilo še več reševalnih postaj v okviru Slovenskega planinskega društva. Med temi je bila tudi reševalna postaja v Srednji vasi, ki jo je vodil Matevž Škantar.
Simon Šubic