Lukozoja - Edo Krfnič: Prejšnji brevet nama je z Ivotom ostal v izredno dobrem spominu. Tudi ta nama je prišel kot naročen.
... Kolo nama ni ravno najbolj priljubljeno orodje, potrebujeva pa določeno število kilometrov, po možnosti vsaj 2000, če želiva progo v Celovcu odpeljati brez težav. In za 200 kilometrov, kot sva jih prevozila danes, ponavadi potrebujeva več tednov. Dobrih. Zopet se nama priključi tudi Uroš. Ter seveda Tuševci, ki pa so nam bolj v moralno podporo kot kaj drugega. Ker je zjutraj padal dež, so se odločili, da počakajo na izboljšanje. Po mojih podatkih so danes, ko to pišem, še vedno na istem mestu. Sicer sta z nami startala Andreja Jagodic in Iztok Melanšek, vendar sta bila na žalost prehitra. Tako, da smo ju izgubili že kmalu po startu. In ostali sami.
V Koper smo prispeli pol ure pred startom. Vreme izredno kislo. Sam sem računal na kratke hlače, pa sem se hitro premislil. Pričakoval sem vsaj nekaj pogumnih dekoltejev, dobil pa zimo. Dolgih rokavic, ter majice z dolgimi rokavi sploh nisem imel s sabo. Pa bi prav prišle. Pečenko nam je zatrdil, da bo nekaj dežja okoli Učke, ostala pot bo suha. Mislim, da smo ga narobe razumeli. Sigurno je dejal, da bo cel dan dež, samo okoli Učke ne bo. Pot iz Kopra nam je kazal kombi, za varnost so skrbeli tudi policisti. Odlično. Sploh meni je Koper vedno neznanka. Tokrat pa nekaj kilometrov vozimo v skupini, takoj ko se kombi odpelje, pa gredo tudi najboljši naprej. Mi pa tudi počasi v breg.
V prvih 60 kilometrih je največ vzpona. To nama vseskozi zatrjuje Uroš. Ampak meni kake posebne razlike ni. Da bi bil kakšen posebno naporen vzpon ne morem reči, so pa vseskozi. Do štiri kilometre pred ciljem. Potem pa gre samo še navzdol. Sam sem si vedno, ko je kazalo, da bo dež prenehal padati, skušal zapolniti kraj, kjer smo. Da bom zapisal do kam je padal dež. Pa ni bilo težko. Padal je namreč od Kopra do Kopra. Prva kontrolna točka je bila na 27 km v Podgorju, druga na 107-em v Gračišču, tretja na 175-em v Umagu. Povsod je bila na voljo voda. Ker je bilo premraz se nismo nikjer preveč zadrževali. Edino daljšo pavzo sva z Ivotam hotela izsiliti v Umagu, seveda za kavo, pa sva ugotovila, da nimava kun. Logično je bilo najbolj mraz na spustih. Vsakič sem komaj čakal vzpon, da sem se nazaj ogrel. Mokrota nas je motila do 10 ega kilometra, potem smo se navadili. Na nekem vzponu, ko je vse teklo od nas, sem za menoj slišal izjavo brevetarske legende Andreja Zamana: ”Čista uživancija.” Se popolnoma strinjam. Danes, ko ležim ob računalniku, na toplem, je nekaj popolnoma običajnega. Ko pa z zmrznjenimi rokami komaj še držiš balanco, si popolnoma moker, in imaš do cilja še 170 kilometrov, ja, to je življenje. Zaradi spolzkega cestišča smo bili priča, če se ne motim sedmim padcem: štirim na ovinkih, trem pa na železniških tirih. Nekomu je uspelo pasti celo dvakrat. Upam, da tega ne bere.
Ampak iz glave mi ne gre asociacija, ko smo drugič prispeli do tirov: ”O bog, spet bom padel.” Na srečo se noben padec ni končal hujše. Smo pa vsaj spuste vozili izredno počasi. Vedel sem, da je med nami tudi moj virtualni prijatelj Ton. Kmalu po začetku nas je prehitel. Pa se nam potem še enkrat priključil. Iz povsem druge smeri. Očitno si je zraven ogledal še košček Hrvaške. Potem sva naredila nekaj menjav. Vendar je bil premočan, ter se kasneje odpeljal naprej. Škoda, do konca bi sigurno rešila koalicijo, vnos sladkorja, javni sektor, ter še mnogo drugega. Pozneje smo ujeli ali pa so oni nas, triatlonce iz 3k sporta. Z njimi smo potem peljali do konca. Na vzponih smo šli malo naprej, potem pa so nas prehiteli, včasih pa smo tudi malo stopili s pedalov. Jih je bilo več. Hvala jim za vlak. Organizacija je bila zopet vrhunska. Na predzadnji postaji je vsak dobil čokoladico Mars. Še nikoli je nisem pojedel. Tokrat pa sem imel s sabo samo frutabele in sem imel tri vrh glave. Počasi se zaključuje najino razmerje. Ko sem dal Mars v usta sem mislil, da sem odkril novo obzorje. Ker Ivo ne sme jesti hidratov, sem pojedel še njegovega. In do konca je šlo potem brez problemov. Zadnje kilometre smo lovili čas pod 8 urami in to je bilo tudi edinkrat, da se nam je mudilo. Tuševci so nas pričakovali skoraj v polni zasedbi. Zdi se mi da so bili boljše volje kot zjutraj. Definitivno zaradi dežja, ki je za trenutek prenehalo padati.
Podatki: Čas 7:55:06 | Km: 202.64 | Vzpon: 2596 m