Delo, 09.06.2005: Kategoriziranje športnikov v Sloveniji - Brez koncepta se ne pride daleč
Kategoriziranje športnikov v Sloveniji
Brez koncepta se ne pride daleč
Ljubljana – »Če se ne bo kaj zapletlo, bodo letos jeseni stara merila za kategoriziranje športnic in športnikov v Sloveniji zamenjala nova,« je Delo zapisalo 21. julija 2003 v uvodnem članku k nizu šestih prispevkov k tedaj komaj dobro začeti javni razpravi o delovnem osnutku dokumenta, ki ga je pripravila posebna delovna skupina Olimpijskega komiteja Slovenije-Združenja športnih zvez (OKS). Izkazalo se je, da optimizem ni bil utemeljen.
Zadnja različica dokumenta, ki obsega pravila za registriranje in kategoriziranje športnikov ter merila za kategoriziranje športnikov v posameznih športnih panogah in disciplinah, je namreč luč sveta zagledala šele pred kratkim. To seveda kaže na obilico zadreg, s katerimi so se soočali pripravljalci, bržčas pa zrcali tudi njihove dokaj različne poglede o ciljih in smotrih tega početja.
Že ob predstavitvi je dokument naletel na odklonilna stališča zlasti v krogu neolimpijskih športnih panog. Glavni očitek temu zapletenemu svežnju pravil in meril je bil, da pravzaprav ne temelji na nikakršnem konceptu razvoja (vrhunskega) športa. Še več: manjkajoči razvojni koncept, do katerega se OKS, žal, ni bil v stanju dokopati v skoraj 14 letih delovanja v samostojni državi, skuša ponesrečeno nadomestiti tako, da bolj kot športnike v posamezne razrede razvršča športne panoge.
S tem radikalno prejudicira prioritetni status nekaterih med njimi, sklicujoč se na klasifikacijo športnih zvrsti z vidika Mednarodnega olimpijskega komiteja (MOK) oziroma njihove (ne)navzočnosti v sporedu poletnih in zimskih olimpijskih iger. Nobenega dvoma ni, da te klasifikacije MOK ni mogoče smotrno uporabiti za neke povsem drugačne namene in cilje. Navsezadnje je v našem okolju marsikatera olimpijska panoga v primerjavi z nekaterimi neolimpijskimi povsem marginalna, zato poenostavljeni enačaji mimogrede zgrešijo dober namen.
Dokler se ne odpravijo omenjeni in drugi temeljni konceptualni spodrsljaji, najbrž razprava o uravnoteženosti ponujenih meril za kategoriziranje športnikov, čeprav najbolj neposredno zadeva interese nacionalnih panožnih zvez (NPŠZ), ne more obroditi pravih sadov. Kvečjemu utegne stopnjevati napetosti v slovenskem športu in se izjaloviti v boj vsakogar proti vsem drugim.
Uravnoteženje meril mora namreč potekati na treh ravneh: znotraj razredov, med njimi ter med posameznimi športnimi panogami in disciplinami. Kako je to zapleteno in s kako številnimi dilemami so se srečevali pripravljalci, je razvidno domala v vsakem odstavku pravil za registriranje in kategoriziranje športnikov, skozi katera se zato težko prebije še tako vešč poznavalec te materije.
Ni odveč bojazen, da bodo zapletena pravila le težko razumljiva športnim delavcem v temeljnih športnih okoljih pa tudi v lokalnih (občinskih) in NPŠZ. Namesto priročnega instrumenta športne politike za urejanje statusnih pravic ter vrednotenje in sofinanciranje programov perspektivnih in vrhunskih športnikov bi utegnili dobiti le še eno orodje, s katerim bo svojo voljo uveljavljala predvsem športna birokracija.
Na tej točki se je seveda že treba vprašati, ali takšen instrument, ki pojmovno ne presega sistema državnega amaterizma v bivših realsocialističnih državah, dejansko potrebujemo? In če že, zakaj? Čeprav ima korenine v nekem drugem družbenem sistemu, se mu le ne bi kazalo odreči brez tehtnega premisleka. Ne glede na slabosti je sad obsežnega dela, ki ga ne kaže kar tako zavreči. Morda bi se prav prek njega bilo mogoče dokopati celo do razvojnega koncepta slovenskega športa, prav gotovo pa do takšnih pravil in meril za registriranje in kategoriziranje športnikov, ki bi slovenski (vrhunski) šport povezovala in ne razdvajala.
Oto Giacomelli