Polet - Pavle Kozjek: z Markom in Borisom naredil intervju

Kar je oskar v filmu, je zlati cepin za najvidnejše alpinistične dosežke preteklega leta v svetovnem merilu. Na prireditvi v francoskem Grenoblu so Slovenci pobrali vse: nagrada strokovne žirije je šla v roke navezi Marko Prezelj-Boris Lorenčič za vzpon po veličastnem stebru na tibetanski sedemtisočak Čomolari, nagrado po izboru občinstva pa je dobil Poletov sodelavec Pavle Kozjek za solo vzpon po novi smeri v steni 8201 meter visokega vrha Čo Oju. In potem je Pavle z Markom in Borisom naredil intervju.
Kaj ostane velikim, če so naši trije največji?

»Če Slovenije ne bi bilo, bi si jo morali izmisliti ...«

Pavle Kozjek, foto Marko Prezelj

Problem (ne)prepoznavnosti Slovenije v svetu je že kar nekoliko oguljena tema pogovorov in omizij. Splošno mnenje je, da nam tu ne gre najbolje. A nekatera področja so vsekakor svetla izjema in ob dejstvo, da se v naši zastavi in grbu pojavlja Triglav kot simbol slovenstva, se bo težko kdo spotaknil. Na tem področju smo namreč zelo prepoznavni. Še več: drugi sledijo našim korakom in se čudijo dvomilijonskemu narodu, kjer ne zmanjka idej, nadarjenih ljudi in znanja. Zadnji dokaz je podelitev zlatih cepinov, osrednjega svetovnega priznanja za alpinistične dosežke, v francoskem Grenoblu, kjer je odnesla Slovenija vse: glavno nagrado žirije naveza Marko Prezelj-Boris Lorenčič, nagrado občinstva pa *Pavle Kozjek. »Če Slovenije ne bi bilo, bi si jo morali izmisliti ...« je po podelitvi pripomnil član strokovne žirije François Carrel.

Alpinizem v svoji osnovi ni značilno tekmovalni šport, saj je podkrepljen s filozofijo in etiko. Če pogledamo v zgodovino, so bili dosežki v Himalaji in drugih gorah močno simbolično povezani z narodno zavestjo in identiteto; posebej velja to za alpske narode, kot so Nemčija, Francija, Italija. Tudi pri nas je bilo nekdaj tako, zadnje čase pa kaže, kot da nam to postaja nekako odveč. Je kriva medijska predimenzioniranost nekaterih preteklih dogodkov, ki so postavili alpinizem v milo rečeno čudno luč, prezasičenost s »paradnimi« športi (kjer pa stanje ni prav bleščeče), ali ...

Tudi na ta vprašanja sta poskušala odgovoriti letošnja nagrajenca Mark (Marko Prezelj), ki ga mnogi poznavalci štejejo za vodilnega svetovnega alpinista zadnjih let, in njegov soplezalec iz »zlatega« vzpona Lori (Boris Lorenčič).

:polet: Slovenija je na letošnji podelitvi zlatega cepina pobrala obe priznanji. Večina navzočih v Grenoblu je bila mnenja, da smo z idejami in njihovo uresničitvijo zdaj gonilna sila v svetu alpinizma. Se strinjata s temi trditvami?
PREZELJ Odkar plezam s soplezalci z različnih koncev sveta, se o takih vprašanjih težko nacionalno opredelim. Sveže ideje in njihova izvedba so vedno bolj na plečih sposobnih posameznikov. Vsak narod ima svoje posebnosti, iz katerih lahko potegne dobro ali slabo. Z »mešanjem idej« lahko vse skupaj oplemenitimo. Slovenci imamo srečo, da je generacija, ki raste, lačna gora in plezanja. Nedvomno so za Slovence tudi gore »gonilna sila« in smo tudi zato prepoznavni v tem globalnem svetu.
Pred dnevi sva s Stevom Housom plezalno otovorjena izstopila z žičnice na vrhu Aiguille du Midija. Ob izhodu na sneg sva se prerinila mimo nestrpnih ljudi, ki so si natikali dereze. Slišal sem, ko je eden od Francozov rekel: »O, Steve House!«
Obrnil sem se, da bi videl, ali ga morda poznam, pa sem zaslišal še: »E Sloven!«
Prijeten poklon popolnega neznanca je na dan potisnil prvinski ponos, da sem Slovenec. Ob vedenju, da je Steve dobil prve alpinistične izkušnje s štajerskimi alpinisti, sem ga dražil (po slovensko, seveda), da mu do Slovenca še malo manjka.
LORENČIČ Očitno je Slovenija baza dobrih idej in alpinistov. To raven podpirata tradicija in napredna miselnost, ki je za napredek in gibanje nekega športa nujna. Ne smemo pa spregledati, da tudi drugi plezajo dobro, zelo dobro. Naše stene so še vedno odličen poligon za kaj večjega in višjega. Izkušnje, ki jih dobivamo doma, so zelo uporabne pri plezanju kjer koli drugje. Lani nas je spet nekaj Slovencev plezalo v stenah skupine Fitz Roy v Patagoniji, kjer je bilo veliko plezalcev z vsega sveta, vendar smo mi z drugačnim pristopom izstopali in bili temu primerno uspešni. Za nekatere presenetljivo, čeprav smo uporabljali preizkušene metode z manj opreme, ki pa je skrbno izbrana. Za to je treba imeti dovolj izkušenj, predvsem pa nastavljeno glavo.

:polet:Velike odprave, dolgotrajno obleganje sten in uporaba tehničnih sredstev za dosego ciljev so, kot kaže, preteklost. To je pokazal tudi letošnji izbor nominacij. Kakšne so smernice alpinizma novih generacij?
PREZELJ Posvečevanje sredstev za dosego cilja se ne bo zlahka poslovilo iz alpinizma. Tako je tudi v življenju nasploh. Letošnji izbor nominacij so očitno skušali zaokrožiti v košarico alpskih vzponov v Himalaji. Pri tem so zavestno spregledali nekaj kakovostnih vzponov v drugih koncih sveta in vključili nekatere, ki bi se sicer težko uvrstili v izbor. Smernice alpinizma zaradi omejene količine sten in gora na tem planetu počasi lezejo nazaj h koreninam alpinizma: enostavno, hitro in brez tehničnih pomagal. Tisti, ki imajo dar in nagnjenje za manipuliranje, so zdaj uspešni tudi v medijskih izzivih.
LORENČIČ Mark pravi zgoraj omenjenim »žičničarji«. To je stil, ki je bil za evolucijo alpinizma nujen, a je že davno mimo, čeprav se ga nekateri še vedno oklepajo z izgovorom, da drugače ne gre. Dolgo znana trditev, da je možno preplezati vse, še vedno in čedalje bolj drži, če ne včeraj ali danes, pa jutri. Zavedanje, da ni vseeno, kako se nekaj prepleza, je čedalje bolj močno, čeprav je treba omeniti, da je, vsaj meni se zdi tako, alpinizem šport brez pravil oziroma so tako ohlapna, da si jih žal vsak razlaga po svoji meri in potrebi. To pa včasih privede do pretiravanja pri vrednotenju nekaterih vzponov in obratno, do preziranja tistih, ki so res dobri. Alpinizem v prihodnosti bo šel po tirih, ki veljajo že zdaj: prosto, hitro, enostavno in učinkovito. Skupni imenovalec mora biti tudi varno, ker je prodajanje vzponov po ceniku nevarnosti slepa ulica in zavajanje nestrokovne javnosti!

:polet: V naši športni javnosti na to priznanje skoraj ni bilo odziva. Ali to pomeni, da za alpinizem ni več zanimanja, ali pa je morda za preboj v javnost dosežke danes treba nadgraditi z neko senzacijo, ki nima neposredne zveze s kakovostjo? Kje je tu vloga Planinske zveze?
PREZELJ Sam težko sodim o tem. To je vprašanje tudi in predvsem za medijske ljudi. Zdajšnje instantno dojemanje in sprejemanje vsega nedvomno vpliva na sedanjo podobo alpinizma v javnosti. Alpinizem je po eni strani zelo resen šport, ki ga prežema visoka stopnja filozofskega pristopa, a je prav zato zelo občutljiv na vplive in interese zunanjega okolja. Recept za hiter »preboj v javnost« res ni kakšna posebna skrivnost: zmešaj resničnostni šov in žajfasto nadaljevanko, dodaj ščepec drame in pogreto serviraj v »drive through« lokalu.
Problem se pojavi tam in tedaj, ko je alpinizma manj kot »senzacionalne nadgradnje«. Planinska zveza tu ne igra vloge, čeprav to od nje upravičeno pričakujemo. Tudi tu smo samo in predvsem ljudje.
LORENČIČ Ocenjevanje vzponov v alpinizmu je nehvaležno početje in nesmiselno je izpostaviti enega kot najboljšega. Tega se zdaj zavedajo tudi organizatorji Zlatega cepina, ki mrzlično iščejo boljšo rešitev za prihodnost. Na to jih je opozarjal na sami podelitvi predvsem Mark, ki je kot večkratni nominiranec in dobitnik dveh cepinov jasno in glasno oznanjal, da je prireditev potrebna prenove. Verjetno bi bila boljša galerija ali festival dobrih vzponov, kjer ni zmagovalca, ker je zelo težko primerjati vzpone v skali, ledu, na višini, solo vzpone … Odločitev, da je eden boljši od drugega, je vedno subjektivna. Temu pritrjujejo tudi letošnje neposrečeno izbrane nominacije. Ameriška revija Climbing Magazine npr. izbira najboljše v sedmih kategorijah. Zaradi vsega tega me bolj moti mlačen odziv na sam vzpon kakor na zlati cepin, ki ga nekateri alpinisti iz prej omenjenih razlogov sploh ne priznavajo. Verjamem in vem pa, da so alpinisti, ki bi si za zlati cepin »rezali žile« in delali iz njega senzacijo, kot sami pravite. Planinska zveza Slovenije je organizacija, ki trenutno nima vizije in ne ve, kaj hoče. Prestopanje na mestu in vrtenje v krogu je vidno na več področjih, ne samo v alpinizmu. Manjka ji tiste zdrave podjetnosti in energije, ki bi prinesla svež veter in ne nazadnje spet večje članstvo. Pa ne gre samo za denar.

:polet: Oba sta gorska vodnika z mednarodno licenco. Kako je mogoče preživeti s tem poklicem v Sloveniji? Bo prestižno priznanje kaj vplivalo na število klientov?
PREZELJ Gorski vodnik z licenco UIAGM je zagotovilo za varno in doživeto turo, na kateri je vodeni lahko sproščen, ker vso odgovornost nosi gorski vodnik. V Sloveniji gorsko vodništvo še nima tradicije, ki bi bila osnova za preživetje zgolj s tem poklicem. Hvaležen sem, da sem zaposlen v Športni enoti SV, kjer imam osnovno socialno varnost. Gorsko vodništvo je zame le dopolnilna dejavnost.
Ne vem, kako bo s številom gostov v prihodnje. Lahko jih je še manj, saj ima marsikdo zmoten predsodek, da z mano ne bo mogel na turo. Znam se prilagoditi, kot vodniku pa mi je največji izziv prav to, da ugotovim, kaj gost želi, in mu to tudi ponudim. Svoje znanje in izkušnje rad posredujem naprej.
LORENČIČ Vodništvo v Sloveniji še nima prave tradicije in prepoznavnosti. Zelo dobro je to opisal moj vodniški kolega, ki pravi, da ljudje pri nas mislijo, da zna vsak v hribe hoditi in plezati sam, kot zna voziti tudi avto. Tudi zaradi tega imamo manj dela, kot bi si želeli, jaz sem v Mariboru včasih še posebej priča nezanimanju. Naši hribi so sicer gosto prepredeni z urejenimi potmi in nimajo ledenikov, a vseeno ponujajo odlične možnosti za vodenje, ogromno je predelov, ki jih večina ne pozna ali si jih ne drzne obiskati brez vodnika, pa zimski vzponi, ki so v spremstvu vodnika neprimerno varnejši. Velik, skoraj glavni del naše vodniške aktivnosti poteka v tujini. Največ je zanimanja za popularne štiritisočake, alpske grebene, ledeniške turne smuke in trekinge, to pa daje slovenskim gorskim vodnikom potrebno širino za dobro organizacijo in izvedbo ture. Sam sem pred nekaj leti sanjal, da bom lahko živel samo od vodenja, današnja slika pa je takšna, da delam v trgovini, vodim ter tu in tam še vedno opravim kakšno višinsko delo. K sreči je kar nekaj tistih, ki potem ko gredo prvič z mano v hribe, vedno znova pokličejo in gremo spet. Če bo zaradi tega priznanja še kdo, ki se bo odločil za mojo družbo, bom z veseljem spet spakiral nahrbtnik. Za kakšno idejo priporočam ogled strani: Gorniskasola.net – se lahko priporočam za objavo? (Lahko: uredništvo Poleta)

:polet: Tibetanski sedemtisočak Čomolari ni zelo poznana gora. Kakšen je bil kriterij za izbiro cilja?
PREZELJ Preprost: atraktivna piramidna oblika gore in estetska, zahtevna in razmeroma varna linija vzpona na vrh. Komur je glavni kriterij »poznanost«, ne ostane veliko ciljev poleg osemtisočakov, ali pa mora veliko časa in energije vložiti v »delanje poznanosti«.
LORENČIČ Čomolari je izbrskal Mark. S svojim čutom za gore je našel resen, a izredno estetski cilj, ki nas je popolnoma potešil. To je res njegov otrok, in tu je morda mesto in čas, da se mu zahvalim za vabilo na odpravo in v navezo!

:polet: Kako se je financirala odprava?
PREZELJ Znaten delež je za odpravo prispevala Planinska zveza Slovenije iz sredstev, ki jih je pridobila s Fundacije za šport RS. Razliko smo prispevali člani odprave s prispevki sponzorjev in lastnimi sredstvi. Kako finančno ovrednotiti večletne izkušnje, ki so pripomogle k rojstvu in uspešni uresničitvi drzne ideje, pa ne vem.
LORENČIČ Ta del bo morda laže in bolje opisal Mark. Ker je bila to lani že moja druga odprava, sem imel s financiranjem veliko težav. K sreči sem poleti precej vodil in zaslužil potrebna sredstva, nekaj sem dobil na društvu in pri Novi KBM, z oblačili pa me opremlja italijanski proizvajalec Mello"s.

:polet: Kako gledata na prihodnost slovenskega alpinizma? Bodo mlajše generacije nadaljevale uspešno tradicijo ali nam grozi generacijski prepad?
PREZELJ Nisem vizionar, pa tudi pesimist ne. Generacija, ki se pospešeno uveljavlja, je motivirana in ambiciozna. Z aktivnostjo, nekaj potrpežljivosti, soljo alpinizma, in mogoče kakšnim idejnim namigom mladi razvijajo alpinizem še naprej. Pri nas in po svetu. Zdaj plezam tisto, kar pred dvajsetimi leti sploh nisem vedel, da obstaja, pred desetimi leti pa sem mislil, da je nemogoče, in zdaj vidim stvari, ki jih bodo preplezali tisti, ki bodo svoj čas in energijo zares vložili v alpinizem. Za žareče oči izzivov ne bo zmanjkalo.
LORENČIČ Zdaj je v Sloveniji precej mladih, kakovostnih in ambicioznih plezalcev, zaradi česar se nam ni bati prihodnosti. Naša odprava v Tibet je dokaz za to. Vsi, ki bodo ob drznih idejah ohranili mirno glavo, lahko pričakujejo dobre rezultate. Mislim, da se je po nekaj letih znova ustvarila plezalna scena, ki žene naš alpinizem dobrim vzponom naproti. Res super!

:polet: Himalaja v zadnjem času postaja zlata jama za organizatorje komercialnih odprav? Razmišljata kaj v tej smeri ali ostajata pri kakovostnih ciljih in visoki etiki plezanja?
PREZELJ Kaj je komercialna odprava? Ne vem, ali je teža bolj na »zlatu« ali bolj na »jami«. Če prav razumem, to nima veliko skupnega z alpinizmom. Na eni strani je verjetno storitev gorskega vodnika, na drugi strani pa marketinški pristop, ki zahteva veliko stopnjo medijske manipulacije. Oboje je težko združljivo z zdravim alpinizmom, v katerem ni pogajanja za resnico. Si ali nisi.
LORENČIČ Rahlo provokativno vprašanje. Tudi mene moti gneča na Triglavu v poletni sezoni, a ravno tako vodim tja tiste, ki si to želijo in jim to veliko pomeni. Včasih še v istem tednu plezam v Severni triglavski steni, kjer ne srečam nikogar ter sledim svojim ciljem in željam.