Slovenske novice, 31.03.05 – Drago Kralj: Okrog naselij med trojanskim Šentgotardom in vrhovskimi Znojilami pod hudimi strmci Velike planine bo čez nekaj dni vse ozelenelo in zacvetelo
Čemšeniške vasi visoko nad revirjem
Okrog naselij med trojanskim Šentgotardom in vrhovskimi Znojilami pod hudimi strmci Velike planine bo čez nekaj dni vse ozelenelo in zacvetelo
Ime Trojane je edini tak krajevni naziv na Slovenskem; označuje bolj vas kakor sam preval. Trojane, ki so danes še (za kratek čas!) najbolj oblegano počivališče ob velikih cestah v Sloveniji, se ponujajo tudi kot vsestransko izletniško izhodišče. Ime Trojane najbrž bolj pomeni lego nad tremi dolinami kakor pa odmev morebitnega rimskega Atransa. Kraj nad povirji treh voda – domžalske Radomlje, savinjske Bolske in izlaške Orehovice – izziva s tremi globokimi dolinami in med njimi s tremi visokimi hribovji.
Med vzpetinami je gotovo najprivlačnejša vzhodna soseda Trojan, Čemšeniška planina. Pa ne toliko sama planina, imenovana tudi Velika, saj je planincem že znana in preznana, temveč vasi pod njo: naselja na visokih prisojah. Približno na višinah od 550 do 650 metrov, dobrih tristo metrov nad dolino Orehovice in kar petsto pod ovršjem planine, se nizajo vasi, vasice in zaselki. Od Šentgotarda do Znojil se ponujajo sončnemu jugu; pleča planine pa jih varujejo pred severom.
Te vasi so cilj mojega predpomladanskega potepa, da bi vas spomnil na prihajajoče dni, ko bo, denimo najpozneje okrog prvomajskih praznovanj, tam tako lepo, da bo malokje tako. Vse bo ozelenelo in vse zacvetelo!
Edini slovenski Šentgotard
Pot, ki vodi v ta prisojni čemšeniški raj, se odcepi od glavne ceste na vrhu Trojan pri krofarski gostilni takoj za njo, če se pripeljemo z domžalske strani. Kažipot vabi sicer v Trbovlje, Zagorje in Izlake, a naj to ne moti, že na naslednjem razpotju je kažipot povsem nedvoumen: vabi v Šentgotard in Čemšenik. Ceste so na tistem koncu dobre, pretežno asfaltirane, ne preozke in tudi ne prestrme, predvsem pa niso zelo prometne.
Prvi kraj je Šentgotard, ki sicer ne leži neposredno pod vznožjem Čemšeniške planine, temveč na nižajočem se slemenu, ki se od nje steguje proti Trojanam. Šentgotard je edini slovenski kraj s takim imenom, ki se od daleč navsezadnje lahko primerja celo s švicarskim veleprelazom St. Gotthard.
Ta vasica je nekoč sprejemala popotnike s kranjske strani in jih odpravljala na štajersko. Tako rimska cesta kakor tudi srednjeveška se ni s Trojan spuščala po tesni grapi Boljske, temveč se je povzpela do Šentgotarda in se potem držala visokih osoj Čemšeniške planine do prevala Presedlje (740 m). Naprej je stekla mimo celjskega gradu Ojstrica (tam so likvidirali Veroniko Deseniško!) v savinjski Tabor.
Šentgotard je bil še vse do let med svetovnima vojnama kar živahen kraj, skoraj nekakšen majhen trg, kjer so se vrstili številni sejmi, uradno jih je bilo šest na leto. Iz 16. stoletja je ohranjen spis, ki trdi, da sta se brdski in gamberški graščak prepirala, saj je prvi pobiral visoko sejemsko stojnino, drugi pa je za manjšo bero skrbel za red in mir.
Kdo se spominja oštirke Tončke?
Nekoč je bilo v vasi več gostiln; pod cerkvijo je bila Cukljatijeva s štacuno, na drugem koncu naselja pa je še dolgo po drugi svetovni vojni, domala do svojih devetdesetih let stregla gostom kar legendarna
Tončka. Vsa priletna srenja izletnikov se je spominja s spoštovanjem in nostalgijo. Pogosto je prihajal na kozarček tudi
Ladko Korošec, ki je neredko tudi kaj zapel. Tončka je bila kajpak tudi pevka in je, ko še ni nosila osmega križa, kdaj pa kdaj gostom malo zažgolela. Značilnost njene gostilne je bila odsotnost šanka, nadomeščala ga je prastara kredenca, ki še danes, vsa obnovljena in lična, stoji v nekdanji gostinski sobi. Seveda pa gostilne že dolgo ni več.
Nekaj korakov naprej, še bolj proti koncu naselja, ropotajo svedri v nekdanjem penzionu pokojnega Mačka. Pred desetletji je tu postavil kar vzorno izletniško postojanko, ki je imela (zunaj in znotraj) kar dobrih dvesto sedežev in 28 postelj v 12 sobah. Objekt, ki je več let dajal streho ne ravno prizanesljivim delavcem z avtoceste, zdaj obnavlja trojanski gostilničar Potrbin. Zagnano se je lotil prenove in obljublja, da bo penzion gostom, ne le izletnikom, temveč tudi dopustnikom, odprl vrata morda že letos, zagotovo pa na začetku prihodnjega leta. Prepričan je, da bo kljub tranzitnemu prepihu skozi trojanski predor nemalo ljubiteljev tega okolja našlo pot do Šentgotarda.
Vas je bila še med obema vojnama tudi sedež trojanske občine, ki je bila lepo zaokrožena in je pokrivala tudi skoraj vsa čemšeniška naselja pod planino. Šentgotard je slovel po zelo iskanih izdelkih zadružne mlekarne, katere razpadajoča stavba še stoji. Zabrisan, a razpoznaven napis Mölkerei St. Gotthard potrjuje, da je mlekarna delovala še med nemško okupacijo in menda še nekaj časa v svobodi.
Čemšeniška planina brez avtov
Cesta se iz Šentgotarda stegne po vrhu slemena skozi zaselek Trzin do razpotja, kjer je med kažipoti tudi čemšeniški in mu sledimo na levo. Desna pot pa drži mimo lovske koče na smučarske Prvine na ovršju Čemšeniške planine pod Jelenovim rogom (1039 m).
Cesta v grapi Ovčje jame zavije ostro iz vzhodne v južno smer in se oprime pobočja, ki se spušča v globoki Jelenski graben. Po dveh kilometrih se smer ceste spet tako rekoč v pravem kotu prelomi v vzhodno smer. Pod ovinkom je na visokem pomolu nad grapo potoka Slevška jedro vasice Brezje.
Naslednji kraj je Dobrljevo, katerega slikoviti zaselek Prpeče je stisnjen ob strmino planine dobrih sto metrov nad vasjo. Iz zaselka vodi stara pot na Prvine. Južno od vasi se nad grapo Lesjega potoka steguje razgledni pomol Babnica, čez katerega se v ključih spušča planinska pot proti Izlakam. Svojčas je bila kar lepo shojena, zdaj pa se večina naskakovalcev Čemšeniške planine tja gor pripelje z avtom.
Ne pa tudi na vrh planine, ki se ponaša prav s tem, da je njena postojanka Golobov dom (1120 m) z avtom nedostopna. Dom je odprt navadno nepretrgano od maja do septembra, sicer pa ob koncu tedna. Prenoči lahko najmanj 32 planincev. Glavne markirane poti se iz teh vasi vzpnejo proti vrhu – zahodna od Močilnikarja (med vasema Dobrljevo in Čemšenik), vzhodna pa iz Razbora ter še bolj vzhodna od Guneta.
Čemšeniška ali Velika planina, ki je na južni strani precej jasasta, je na severnem pobočju na gosto porasla z gozdom. Gora je dolga pet in široka največ dobra dva kilometra. Površje je kar široko sleme z nekaj jasami, kjer včasih tudi pasejo. Nad sleme se vzpne nekaj neizrazitih vrhov, od katerih trije sežejo nad tisoč sto metrov – Tolsti (1170 m), Veliki (1184 m) in Črni vrh (1205 m). Tudi razgledi se pokažejo tu in tam z vrha; sežejo do Alp in Gorjancev, do Snežnika in Nanosa ter na Pohorje.
Odkod se je vzelo tako ime?
Največji kraj pod planino je Čemšenik, vas sredi sadovnjakov. Njeno kar strnjeno jedro je nabrano ob cesti okrog velike Marijine cerkve. Kje neki se je vzelo ime Čemšenik, saj je v Sloveniji kraj s sorodnim imenom le še Čemše nedaleč od Mirne Peči. Morda je za ti poimenovanji kriva grmovnica čemž, ki ima bele dišeče cvetove, a je v teh krajih, vsaj zdaj, kar neznana.
Čemšeničani so bili od nekdaj kar navdušeni nad družabnim življenjem, tako rekoč nad kulturo. V zadnjih letih pred prvo svetovno vojno (1913) so postavili kulturni oziroma prosvetni dom, ki je bil še med obema vojnama središče živahne dejavnosti, zlasti pevske in gledališke. Med drugo svetovno vojno je bila vsa slovenska kultura zatrta, a je vaščanom pred okupatorjem uspelo rešiti približno 400 knjig ter nekaj slik in gledaliških rekvizitov. Leta 1944 je dom pogorel do tal, že dve leti po vojni pa so ga spet postavili in oživeli zatrto kulturo.
Čemšeniška župnijska cerkev je hiša božja tudi vaščanom sosednjih vasi, saj pod planino ni drugih cerkva. Baročna cerkev, ki je v svojem jedru še gotska, je – takšna, kakršna je – nastala v 19. stoletju, ko so ji podaljšali ladjo in pozidali nov zvonik. V tem času je glavni oltar naredil rezbar Štefan Šubic, njegov sin Janez pa je naslikal podobo sv. Mihaela in Notburge v levem stranskem oltarju; na desnem oltarju je podobo sv. Dominika ustvaril Fortunat Bergant (1767). Pozlačen Marijin kip je star več kot 250 let, križev pot pa je iz Layerjeve slikarske delavnice.
Izletnik bo moral iz Čemšenika na pot žejen in lačen; nekdanji gostilni, katere omenja Rudolf Badjua v svojem Vodniku po Zasavju (1928), Pri Colnarju in Pri Kolencu (druga je imela na voljo eno tujsko sobo z eno posteljo!), sta le še oddaljen spomin. A ne gre obupati, saj se tudi pod to planino najde kaj za pod zob, le na pravem kraju ob pravem času.
Primožev visoki Razbor
Nad Čemšenikom, tik pod najhujšo strmino planine, gnezdi vasica Razbor. Iz Čemšenika se za cerkvijo zvije do nje ozka makadamska pot, z druge strani, iz jesenovskega zaselka Zaloka, pa je do Razborja pogrnjena sicer ovinkasta, a asfaltirana cesta.
Nad naseljem štrle med drevesi iz strmine skalnate igle, ki jih je tudi drugod po pobočjih Čemšeniške planine kar nekaj. O njih seveda krožijo naj-različnejše legende o okamanelih svatih, Turkih, graščakih, tihotapcih in Francozih; skratka, o vseh, ki so imeli kdaj tam takšne ali drugačne (nečedne!) opravke in jih je doletela kamnita božja kazen.
Na vrhu strmine, dvesto metrov nad Razborom, stoji na tesnem pomolu pod zadnjim in dolgim strmcem daleč vidna cerkvica sv. Primoža (841 m). To je eno od tistih Primoževih svetišč, ki so znana zaradi svoje razgledne lege; spomnimo se le na sv. Primože nad Kropo, kamniško Črno, na poljanski Gabrški gori, nad savinjskim Ljubnim ter na številnih krških gričih.
Razbor je glavno izhodišče za naskok planinskega doma, saj se mu tu lahko z avtom pripeljemo najbližje, čaka nas le še petsto metrov grizljanja kolen.
Med Zaloko in Gunetom
Nekaj ovinkov naprej smo že v Jesenovem oziroma v predvasju tega kraja, v Zaloki. Ob razpotju stoji kmečka gostilna
Doroteje Sotenšek (03/567-7218), ki je zaprta le ob sredah. Vsak dan sicer ne kuhajo (razen zase seveda in po dogovoru), ob sobotah in nedeljah pa so na voljo izletniška kosila po 1100 tolarjev (z dvema vrstama mesa). Prenočišč še nimajo.
Cesta se nato vzpne do skoraj sto metrov višje ležečega jedra vasi Jesenovo; hiše in številni kozolci toplarji so razporejeni ob vzpenjajočem se cestnem ovinku. Pri koritu se odcepi na desno cesta proti Znojilam, naravnost med hišami pa drži pot do konca vasi, kjer stoji pod gozdom lična kočica, imenovana Trojka. Tam vas bo sprejela vesela in prijazna Fanči Troha v majhni turistični kmetiji (03/567-7175). Odprto je ob koncu tedna ali pa po dogovoru. Proč ne boste odšli ne žejni in ne lačni, prenočišč pa še ni.
Cesta se zvije iz Jesenovega skozi zaselek Križe pod gozdnato strmino do prvih hiš Znojil. Pri jedru te vasi, ki leži malo pod cesto, se na levo v hrib odcepi slaba makadamska cesta, ki spleza na preval (862 m), kjer je samotna Gunetova domačija. V okolici je veliko planega sveta pod vršičasto Gunetovo glavo (926 m), ki je zadnja vzpetina Čemšeniške planine. To je najvišje izhodišče planinske poti do le 250 metrov višje stoječega planinskega doma.
S prevala se svet odpre na savinjsko stran, kjer se nedaleč proč dviga slikovita piramidasta Krvavica (909 m). Tam čez, kjer je meja med Kranjsko in Štajersko, so od nekdaj vodile skrite in tihotapske poti, zlasti v francoskih časih, ko je bila tam vroča meja med habsburško in francosko državo.
Živosrebrni grajski spomini
Vračam se v dolino na izlaško stran, skozi Jesenovo in Zaloko navzdol pod Zgornjim Ržišam, a skozi Spodnje Ržiše do zaselka Gamberk. Na skalnati kopi (567 m) stojijo ruševine nekdaj mogočnega gradu Gamberk ali Gallenberg, ki je nastal že v 11. stoletju, prvič pa je bil omenjen leta 1248. Najprej je na holmu stal samo mogočen stolp, v 16. stoletju pa so pozidali pravi grad s palacijem in arkadnim dvoriščem. Najprej so v njem gospodovali
Svibenski, potem
Galli in pod habsburško kapo številni najemniki. Dolga leta je bilo v gradu etapno skladišče živega srebra, ki so ga po stranskih poteh, kolikor se je dalo, skrivoma tovorili iz Idrije na Dunaj. Sredi 19. stoletja so prekupčevalci razprodali najprej vse grajske posesti, potem pa še strešno opeko, kar je povzročilo hiter in temeljit razpad vseh stavb.
Včasih pri gradu zaigrajo kako ljudsko igro, ki spominja na davne dni, ko je imel graščak pod seboj sedemdeset kmetij in je na bližnji Ržiški vrh (749 m) pošiljal hlapca, da je z rogom klical na tlako podložnike iz čemšeniških vasi. Pred leti je Zagorjan S. Flisek po ustnem izročilu napisal igro, ki so jo z uspehom kar nekajkrat uprizorili na kraju samem pred grajskimi ruševinami.
Pod Gamberkom poti dobesedno padejo po klancih v dolino Medije in pred nami je odločitev, kod se bomo peljali domov: čez Trojane, proti Moravčam ali skozi Zagorje do Save.
V Atlasu Slovenije so kraji pod Čemšeniško planino na zemljevidu 110 (1:50.000). Prav vam bo prišel tudi planinski zemljevid Posavsko hribovje/zahodni del (1:50.000), zelo uporabna pa utegne biti tudi Državna topografska karta Zagorje/099 (1:25.000).
Drago Kralj