Ali se v gore da hoditi spontano, je to sploh pametno? Take ture ne bi načrtno naredil na kratek četrtek.

 

Četrtkova zgodba

Četrta glava Triglava

Tihi šepeti narave

 

V pričakovanju spontanosti. Ponavadi se za cilj četrtkovega izleta odločim zadnji večer, večkrat kar med vožnjo po cesti. Vse skupaj sem vzel na lahko in si v službi za danes vzel prost dan. Ob deseti uri, ko naj bi šel z doma, nisem ne pripravljen ne odločen, kam iti. Med vžiganjem avta se odločim za Stenar. Blizu Šenčurja ga zamenjam za Bovški Gamsovec. Začutim napetost. To je pričakovanje, kakšna spontana ideja naj bi me dokončno prešinila. Na začetku ceste v gorsko dolino zaprem radio in odprem okno, da v avto vdre oster zrak Vrat. Sedaj bi šel najraje čez obe gori, eno za drugo. Na parkirišču se zadnjič obiram, če bi začutil nenaden navdih, pa nič. Po široki stezi stopim na začetku tretje četrtine četrtka. Do tega trenutka je bilo pozno vstajanje edino spontano dejanje.

Nabiranje potenciala. Trud vlagam v nekaj, česar morda ne bom nikoli potreboval. Bukovje ima obletela drevesa. Listje leži po tleh enakomerno raztreseno. Do sedaj ni bilo močnejšega vetra, ki bi ga spravil na kupe in mehko obložil pot. V Vratih se je ujel hlad, ki se je spustil s pobeljenih vrhov. Kamenje je prevlečeno z rahlim dahom zmrznjene slane. Pričakujem, da bo na južnih pobočjih severne triglavske doline topleje. Pridobivanje višine fizikalno pomeni povečevanje potencialne energije. Višje kot bom, več energije bom imel; na vrhu bom z njo odlično nabit. Dvesto metrov dodatne višine za prve pol ure se mi ne zdi veliko. Ali sem počasen ali imam spremenjen občutek za čas. Če na prvih trideset minut merim količino doživetega, mi gre dobro.

 

Ob poti k bivaku pod Luknjo

Nepričakovana barva jeseni. Že med vožnjo v avtu sem delal kombinacije odsekov po različnih delih gore in naredil podroben časovni načrt. Skozi Bukovje hodim v smeri Sovatne. Drevesa golih vej dajejo občutek praznine in pustosti. Prevladuje rjava barva v mnogih odtenkih. Na planem je nekaj sivine, potem pa me blizu lovske koče preseneti podrast v močnejših odtenkih zelene barve. Balvani, mimo katerih hodim, niso okrogli, kot sem jih vajen. Po severnih straneh gora opazim sneg nad dvatisoč metri. Verjetno je, da bodo njegovi ostanki tudi pri sestopu z Gamsovca proti Sovatni. Noge brez omahovanja nadaljujejo svojo delo, zato si tudi glava ne beli, kaj bo. Še vedno imam možnost sestopa po isti poti.

 

Kjer so Vrata, je tudi Prag. Slišim govorico, podobno vpitju. Teren je akustičen. Gledam, če jih bom opazil na poti čez Prag. Zažvižgam »Kaj mi poje ptičica, ptičica sinička…« in nazaj prileti dvoglasni odmev »Úûûû, Óôôô!« Markacije na slabo obiskani poti se izgubljajo. Glavni odcep te stranske poti gre verjetno bolj v levo. Luknje se ne da zgrešiti. Blizu sedla se začne izgubljati tudi potka. Še malo požvižgam in na Luknjo zlezem po drugi strani skale, kot je speljana planinska magistrala. Ali je moja hoja v tem trenutku sploh lahko še spontana? Spet sem napeto pričakoval kako spontano odločitev, a sem se skrbno držal predvidenega načrta.

 

Sončna mulatjera v Zadnico

Kjer je Zadnjica, je tudi Luknja. Ah, na tej strani so vključili gretje! Skozi triglavsko ključavnico pokukam na južno stran. Po načrtu bom kmalu zavil na travnata pobočja Gamsovca. Iz etuija izvlečem aparat. Z njim se potegne tudi listek, na katerem imam izpisano današnje geslo Spontanost. Skrbno zataknjeni listki vedno ostajajo lepo na mestu, danes pa se mi je pod prste zalepil že v drugo. Kaj naj to pomeni? Gledam na osončeno mulatjero, povezano tudi z Doličem. Ideja! Lahko bi šel do Tržaške koče in mimo Planike na Kredarico. Pot čez Prag je bila videti brez snega. Seštevam višinsko razliko. Ne nori, to je tristo metrov več, kot sem imel za danes v načrtu! Nasmehnem se samemu sebi. Navadna računica me že ne bo odvrnila od spontanih odločitev! Adijo, preračunljivost… in poženem se navzdol, se kot mulec poteram po mulatjeri. Z gore, kateri sem ravnokar obrnil hrbet, zaslišim glasove dveh zadovoljnih gornikov. »…dobra volja je najbolja, to si piši za uho…« Na moje požvižgavanje Kekčeve pesmi odgovorita z »Áâââ!« Ljubeče se pogladim čez križ. Danes bo moral prenašati moje nenavadne in naporne muhe, lično zavite v pojem spontanosti.

 

Hrupne misli sredi tihega šepeta narave. Na križišču zagledam tablo Kredarica, 5 ur. Zasmejem se, namesto da bi me vznemirila. Kaj potem, če je tako daleč, danes vendar hodim spontano! Položna pot se začenja dvigovati. Na prvem ovinku sem se odrekel bližnjicam. Najdaljše poti na Kredarico namenoma nočem več krajšati. Hodim hitreje. Voda skozi kožo odteka močneje. Nič zato, dovolj imam čaja do koče. Okolica je po primorsko prijazna. Veliko ovinkov oberem, preden sem v skalnem svetu. Na tej široki poti je odloženih veliko misli, ki so jih med gradnjo tu pustili vojaki. Upam, da med njimi ne prevladujejo kletvice. Verjetno so pustili še največ spominov na svoje domače. Kakšne misli puščajo ob poti planinci, ne vem. Zimsko hladnim stenam Kanjavca sem bližje. Znotraj, v glavi, imam še vedno premočan hrup misli. Zaradi njega bom težje ujel nekaj zunanjega, kot na primer rahel šepet narave. Na vsakem ovinku pustim, da se vtisne vame panorama trentarskih gora.

 

Skladi pod Doličem

Dolič, prehod iz druge doline v tretjo. Ne spomnim se, ali sem po tej poti že hodil. Tudi če bi, je ne bi videl z današnjimi očmi. Pet metrov naprej po poti se z večjega kamna spontano skotali manjši. Kaj ga je zmotilo v tem trenutku? Ne bi se čudil, v kolikor bi hodil po lesenem podu in bi ga premaknila vibracija tal. A tu hodim po poti, vklesani v živo skalo. Razen če ima pojem živa skala še kak drugačen pomen. Obotavljaje nadaljujem mimo obeh kamnov. Nad menoj kratko zažvižga. Dva kozoroga sta se prenehala rukati. Le kozoroginja se ni dala motiti v čakanju na zmagovalca. Vznemirjenje nas mine, ko nadaljujem ostro v levo in vstran. Kasneje pod seboj opazim premikajoče se periskope rogovja. Za kočo v hladu se bo v tretjo, Velsko dolino videlo kmalu. Običajna pot, manj običajen način, neobičajen čas.

 

Glava negibnega stražarja. Večkrat sem se vprašal, če ne bi bilo lepše iti čez Plemenice. Vsakič sem se prepričal, da potem ne bi naredil popolnega obhoda gore in da sem grebensko prečenje že enkrat doživel. Prostranost Spodnje ledine je večja, kot sem si mislil. Razgledujem se, ali je v pokrajini še kdo. Na dolgi poti do Planike spet hodim hitreje. Pred osončeno goro opazim senco, silhueto stražarja. V gorah ni zveri. Zakaj imajo gamsi organizirano stražo, so zverinskost prepoznali v naravi ljudi? Zažvižgam. Znam samo kozorogov pisk, če ga bodo razumeli. Nadaljujem mimo grebena, obsijanega od večernega sonca. Skale dobivajo čedalje izrazitejšo podobo vznak ležeče glave. Glavo močno nagnem v levo, da si dobro ogledam tega kamnitega stražarja. Je to prva glava Triglava in sta nekje še dve ali je to kaka nova. neznana glava? Zadnjo strmino do Planike čez Zgornjo ledino grizem v času sončnega zahoda. Barve oblakov nad Bohinjem so drugačne od tistih nad Krmo, četrto današnjo dolino.

 

Igra svetlobe na grebenu razkrije profil glave stražarja

Prehod Čez Štapce. Mrak se ovija okoli triglavskih sten. Zaslišim govorico dveh izpod Kalvarije, a nista glasna. Triglav ima dobro slišnost z vseh svojih podnožij. Temna senca tovorne poti iz Krme mi je dobro poznana. Pred dvema letoma sem bil na Kredarici reden gost. Tudi danes ne bom izreden. V domu preseneti tema v jedilnici. Andrej zna povedati, da verjetno po zadnjem sneženju ni čez Prag še hodil nihče. Snega ni veliko, a dovolj, da ponoči ne bom videl poti. Malo mencam, potem pa se le odločim za prenočitev v koči. Soba 106 z razgledom na Krmo je ena toplejših, mi kima Klemen, vanjo je nekaj dni sijalo sonce. V svetlobi prvega krajca naredim kratek sprehod v smeri sestopa. Stopinje v snegu! Jutri bom lahko začel tričetrt ure pred sončnim vzhodom. Skrbi me, da zame ne bi skrbelo druge ljudi in pred spanjem pokličem še na dva kraja.

 

Jutro na podih Kotla pod Kredarico. Dežurnega prosim za skodelico čaja. Ker mora pred tem še oddati depešo, grem ven opazovat prebujanje dneva. Ozke in dolge sive črte oblakov med širjenjem po barvitem ozračju spreminjajo obliko. Globoko vdihnem, se ozrem na Triglav in se poslovim. V strmini mi hoče spodrsniti. Tanka kloža je prekrila star in pomrznjen sneg. Obrnem se nazaj. Ocenjujem, ali je to previdnost. Verjetno gre le za malo strahu in se še enkrat obrnem navzdol. NE! To se je slišalo kot notranji ukaz. Vsaj cepin bi moral imeti. Sledenje stopinjam ni bilo prav nič spontano. Postane mi jasno, zakaj je odtis čevlja obrnjen le gor. Zavzdihnem, kje se bom vračal. Najprej do koče. »Najlažje se gre v Krmo. Samo te mora kdo priti iskat.« Vem, a to ne bo več popoln obhod. Izgubil bom tudi veliko časa. Tako se ne grem. Pogled na zemljevid me spomni, da sem včeraj zvečer imel v mislih ovinek po stari poti mimo ledenika.

 

Dober dan!

Privlačnost Begunjskega vrha. Na delno pobeljenih podih so škraplje in luknje temnejše. Umikam se iz gorovja, ki me je dalo veliko, kjer pa sem pustil tudi dosti moči. Obojega je bilo več, kot sem pričakoval. Včerajšnje vtise oživlja lepa oblika Begunjskega vrha, zbudi pa se tudi utrujenost, ki je ponoči minila samo deloma. V prsih ob vdihu začutim spontano bolečino. Še to! Vso pozornost med kratkim počitkom namenim izključno telesu. S počasnejšim tempom zajemanja sape si izberem krajšo dolžino hitrejšega koraka. Pomaga. Nasproti lepe, gladko odsekane piramide gore pekoči občutek preide. Dobro, da nisem šel sestopat že včeraj. Lahko bi ponoči zašel in kar naenkrat bi potreboval dodatne moči. Očitno me včeraj ni utrudila le večja višinska razlika, kot sem jo sprva na hitro naračunal, ampak tudi beganje, hitenje po položnejših delih poti. Lepo je biti v gorah. A želja, da jih čim prej zapustim, je močnejša.

 

Umik čez Prag mi je vedno lep. Dan se najhitreje dela po Martuljkovi skupini in na Škrlatici. Studenec verjetno ne teče, zmanjka pa tudi snega. Vem, da je strma bližnjica trda od mraza. Kljub védenju stopim na droben grušč. Naj tudi noge občutijo, kakšen občutek daje pomrznjen mel. Tako hitro, kot sem na riti, sem spet na pravi poti. Niti ena sama bližnjica mi ne pride več na misel. Gustiju, s katerim sva tu sestopala jeseni, pot čez Prag nikakor ni všeč. Sam vedno uživam na njej, še posebej v sestopu. Ko se čez zadnjo stopnjo spuščam h koritu Bistrice, zaključujem obhod gore. Med hojo v dnu mi na korenini nogo gladko odnese v levo. Tu so tla še vedno tanko prevlečena z ledeno roso.

Na planem nekaj začutim na hrbtu, kot nekakšen pogled. Obrnem se, a tam ni razen Gore ničesar. Pomaham ji v slovo in se ji še zahvalim za vse drobne namige, kako uspešno končati to na nek način nesmiselno hojo. V spominu ponovno zasveti podoba od sonca ožarjene četrte glave Triglava.