Gorenjski glas - Marija Volčjak: Mirko Kunšič odhaja v pokoj - Težko je verjeti, da ne bo več pisal
Mirko Kunšič odhaja 16. septembra v pokoj, dotlej je na dopustu. Težko je verjeti, da ne bo več pisal o nesrečah in sodnih sporih, da ne bo več na novinarski preži. Tudi sam pravi, da odločitev ni bila enostavna.
Dogodki se mi vozijo nad hišo
Mirko Kunšič, žlahtni reporter in vrhunski fotograf
Marija Volčjak
V soboto dopoldne v Zgornjih Dupljah pri Naklem, pri Kunšičevih v dnevni sobi, ki je hkrati Mirkov delovni prostor. Začetek pogovora zmoti helikopter, ki tik nad hišo leti proti Radovljici. "Takole se mi dogodki vozijo nad hišo," Mirko pomenljivo pravi in že ima v rokah telefon. "Po ropotu je policijski, te zanima, kaj se dogaja," reče bolj sebi v opravičilo, ker utegne delati med dopustom. Izve, da se ne dogaja nič posebnega, da nadzirajo gost promet.
"Kaj bi storil, če bi dobil sporočilo o gorski nesreči?"
"Vzel bi hribovske čevlje in opremo, rezervni akumulator in šel, v petih minutah. Dokler je potekalo še klasično, brez helikopterjev, sem bil na izhodišču resnih reševanj hkrati z zadnjimi gorskimi reševalci, ki so prišli iz služb, do Kranjske Gore je 45 minut vožnje, do Mojstrane nekaj manj."
Foto: Tina Dokl
"
In šel z njimi plezat?"
"Nekaj časa sem bil član Gorske reševalne službe v Tržiču, kjer sem pridobil osnovne veščine, opremo imam, znam se varovati, drugim ni treba paziti name in svoje delo lahko opravim nemoteno."
"Gorski reševalci so te sprejeli za svojega?"
"Najprej so me preizkušali, koliko vzdržim. Ko so se me navadili, so me poklicali. Za gorske reševalce je objektivno pojavljanje v medijih moralna nagrada."
Prehitel vse celovške novinarje
"
Kmalu po vojni je v naše uredništvo prišel avstrijski novinar Peter Kimeswenger, ki je na kranjskem sodišču spremljal proces proti majorju JLA, spraševal je po Mirku Kunšiču, ker je pri prebeglem letalu na celovškem letališču prehitel vse avstrijske novinarje?"
"Iz Dupelj do Celovca je slabih 50 kilometrov, nedelja je bila, nobenega prometa, tam sem bil v manj kot uri."
"Mar ni reporterstvo pri nas premalo cenjeno?"
"Spomnim se, da sem ob nesreči v turskem tunelu moral čakati na dovoljenje šefov, da sem šel na pot. Ob nesreči v Kaprunu so imeli uredniki pri Slovenskih novicah že več občutka, pojdi pogledat, so mi rekli, morda je kakšen Slovenec zraven. Tako sem bil tam že popoldne in v čast si štejem, da sem prehitel ekipo POP TV. Ob enajstih zvečer je bil Kaprun že poln, naslednji dan je bilo tam že tristo novinarjev, deset reporterskih avtomobilov, angleška BBC je poslala posebno letalo do Münchna, delali sta dve ekipi, šolsko telovadnico so spremenili v studio, reporter se je postavil pred črno zastavo ali nočno silhueto Kapruna, njihovo delo je obrtniško brezhibno."
"Kako si pošiljal članke, fotografije?"
"Mislil sem, da bom lahko delal s prenosnim računalnikom, vendar si z njim nisem mogel pomagati, ker ni imel pravih priključkov. Zato sem se v nedeljo ob enajstih dopoldne odpeljal nazaj v Ljubljano, da sem prispel do petih, šestih in do osmih zvečer oddal članek in slike, takrat sem delal še na klasični film."
Na tiskovkah drugačen
"
Pred leti sem v New Yorku s hotelskega okna opazovala požar, prižgala televizor in starejši reporter je že našteval, kolikokrat in zakaj je gorelo tisto poslopje?"
"Tam čakajo na dogodke, povsem legalno poslušajo frekvence gasilcev, policije, reševalcev, reporterske ekipe se z vso potrebno opremo selijo z dogodka na dogodek. Ob obeh avstrijskih nesrečah so me najbolj fascinirale tiskovne konference. Za mizo so sedli vsi, deželni glavar, notranji in prometni minister, vsi odgovorni in pred stotinami mikrofonov odgovarjali na vprašanja. Na vsa v vprašanja. Nihče ni rekel, na to vprašanje pa ne bom odgovoril, čeprav jim ni bilo lahko. Zanje je to sestavni del posla, nihče ni osebno užaljen, politiki se naučijo, kako se morajo obnašati pred trumo novinarjev."
"Kako je na naših tiskovnih konferencah?"
"Bolj redko hodim na tiskovke. Ker zastavljam drugačna vprašanja kot kolegi, ki redno poročajo s tiskovnih konferenc, se zgodi, da izpadem aroganten, žaljiv, skratka drugačen. Doživel sem že, da so me kolegi suvali in mi namigovali, naj vendar preneham s takšnimi vprašanji, da bo tiskovke konec."
Nabiraš gobe, je dejal Janša
"
Kaj pa ekskluzivnost, kako pomembna je pri nas?"
"Pred leti sem poročal s turnirja v golfu Sap open v Nemčiji in kasneje ugotovil, kako si v naših revijah avtorji lastijo ekskluzivnost. Saj ni ekskluzivno, kaj je zmagovalec rekel o tej in oni luknji, ekskluzivne so lahko le fotografije in kar napleteš na robu, denimo, kako je poraženec ob šestih zjutraj odšel iz hotela, da ga nihče ne bi videl."
"Z ekskluzivnostjo te je pred kratkim prehitel kolega Miran Šubic z Dnevnika, ki je na prvi strani objavil, kako Janez Janša in Janez Bohorič na Bledu igrata golf. Mirko, težko je verjeti, da ti tega nisi vedel, saj igraš golf?"
"Saj sem bil tam, spremljal sem ju pri zadnjih dveh, treh luknjah in naredil kup zanimivih fotografij. Vendar za naš časopis tisti dan niso bile dovolj zanimive, to je pač stvar uredniške presoje."
"Kako napraviš takšne fotografije, se skriješ za grmovje?"
"Ne, ne grem se paparazza, uporabljam teleobjektiv, ki sem ga pred leti kupil sam, saj pri nesrečah policisti zaradi interesa preiskave v vse daljših razdaljah vlečejo trakove "stop policija"."
"Bohorič in Janša sta vedela, da ju slikaš?"
"Prav nič nista bila začudena, Janša me je vprašal, ali nabiram gobe. Če bi mi rekla, naj ju ne slikam, bi pač šel."
"Ti je že kdaj kdo prepovedal fotografiranje?"
"Pri nas ne. Ob nesreči v Kaprunu so pripravili ogled prizorišča, ki je bilo sicer zaprto, vendar pod pogojem, da ne slikamo psihologov, ki se pogovarjajo s svojci ponesrečencev. Tam spoštujejo zasebnost."
S Šubicem vedno tekmovala
"
Z Miranom Šubicem sta zanimiv tandem, stalno tekmujeta?"
"Kar je adrenalinsko dobro."
"Krožijo zgodbice, da si vnaprej napisal članka: varianto A, če bo nekdo ostal v zaporu, varianto B, če ga izpustijo in v Ljubljano zvečer sporočil le pravo varianto, da te ne bi Miran prehitel?"
"Za bralce je takšno tekmovanje samo dobro."
"Si zamudil kakšno dirko?"
"Med vojno dirko na brniško letališče. Takrat so Lado Stružnik, Tine Golob in Miran Šubic zaradi prometne nesreče obležali v kranjski porodnišnici, dr. Žabkar pa je pridobil prve izkušnje s pacienti."
24 ur na preži
"
Tvoje fotografije so odlične?"
"Srečo sem imel, da so me povabili v Reutersovo šolo. Deset filmov so nam dali in dva dni časa. Nato smo svoje "pildke" analizirali. Gor in dol sem se vozil, nameraval sem posneti romanje na Brezje ob velikem šmarnu. Pri Lahovčah so pridrveli gasilci, peljal sem se za njimi, nastala je ena boljših fotk. Gasilci so špricali goreče gospodarsko poslopje, gospodinja pa je že na pladnju ponujala kavo. Reutersovi mojstri so bili navdušeni. V tednu dni sem se o fotografiji naučil več, kot bi izvedel v desetih letih. Kasneje sem hodil tudi na predavanja Arneja Hodaliča."
"Običajno fotografiraš sam?"
"Ni mi treba čakati mojstra iz Ljubljane, gre za čas, saj dogodki minejo, vsaj tako pristni niso več, če zamujaš."
"Pri članku je še moč goljufati čas, pri fotografiji prav nič?"
"Srečo sem imel, da je bilo doma toliko razumevanja za moje delo. Žena je vzgajala oba otroka, jaz pa sem imel neizmerno veliko časa za 24-urno prežo. Brez tega ne bi šlo. Dostikrat se je zgodilo, da smo nameravali na izlet, nekaj se je zgodilo in skupnega vikenda je bilo konec."
"Če ne bi šel?"
"Prvič, ko bi nekomu rekel, da se mi ob dveh zjutraj ne da, ker lije, ker je mraz, ker se mi ne da gaziti snega, me ne bi več poklicali, v trenutku bi podrl vse, kar sem do takrat zgradil. Na dogodke vendar ne moreš hodili samo takrat, ko se ti ljubi, ko je lepo vreme, od ponedeljka do petka. Pokrival sem črno in sodno kroniko, največ nesreč se zgodi od petka do ponedeljka. Za Gorenjsko je to še posebej značilno."
Nobene tožbe ni izgubil
"
Pisanje o črni in sodni kroniki je najbolj občutljivo, ne spomnim se, da bi se ti kdaj kaj zgodilo?"
"Posedal sem tudi po zatožnih klopeh, vendar nobene tožbe nisem izgubil. Pomembno je, da stvari preveriš, naj bo še tako hudo. Tudi Metoda Trobca sem vprašal, ali je res kakšno zakuril, dobil sem možnost, da se z njim pogovarjam petnajst minut."
"Kaj pa novinarsko častno razsodišče?"
"Ljubljanska odvetnica v primeru Molnar je tam lansirala afero, ker je vedela, da me kazensko ne more preganjati, saj v mojem pisanju ni bilo vrzeli, podprto je bilo z izjavami prič in dejstvi. Na križ so me pribili, ko sem jih prosil, naj kot institucija zaprosijo tožilstvo in preverijo, ali je odvetnica v kazenskem postopku zaradi suma kaznivih dejanj."
"Veliko si pisal o kriminalu, ti je kdaj kdo grozil?"
"Z Miranom sva pisala, kdo naj bi nad Starim Mayrjem imel dekleta iz Ukrajine. Oba je poiskal, vozil se je po Dupljah in mi telefoniral, da bo tako ali drugače poračunal z mano, da ve, da imam dva otroka, da točno ve, kje je naša hiša. Predlagal sem mu, da se dobimo v Kranju, v Creini in se pogovorimo. Ko sem odhajal, sem ženi rekel, naj pokliče policijo, če me v dveh urah ne bo domov."
"Te je bilo kdaj strah?"
"Če bi rekel, da me ni bilo, bi lagal. Toda, če imaš prav, je treba zbrati toliko poguma, da se soočiš s tem."
Vaba za črne dogodke
"
Novinarji se radi pohvalimo, koga vse poznamo, s kom smo se srečali?"
"Pisal sem o črni in sodni kroniki, zato pri pomembnih ljudeh nisem bil posebno priljubljen ... Sedaj si me pa našla!"
"Kjerkoli sem te srečala, vedno sem se spraševala, kaj neki si že izvedel?"
"Če sem se pojavil na "normalnem" dogodku, je moj večni konkurent Miran Šubic rekel, ja, kaj se bo pa zgodilo. Bil sem nekakšna vaba za črne dogodke."
"Si imel kdaj težave, da ljudje ne bi govorili s teboj?"
"Zdravnik dr. France Malešič je napisal kronologijo smrtnih nesreč v gorah, knjiga bo izšla avgusta, prosil me je za nekaj fotografij. Neverjetno podrobno so popisane nesreče med obema vojnama, tisk je takrat objavljal vse, ljudi je zanimalo, kam je udarila strela, koga so pokopali ... Danes iz poročil izginjajo imena, kar pa me ne moti preveč. Če si dovolj hiter in je vse še sveže, ljudje sami pridejo k meni in rečejo, jaz sem pa tega Janeza poznal ... Ljudje v stiski in grozi nesreč povedo vse. Če poročaš korektno, so bralci pripravljeni ljudem v nesreči tudi pomagati.«
Golf v Dupljah
"
V zadnjih letih igraš golf?"
"V Dupljah, na navadnem travniku."
"Saj se šalimo, da klatite češplje?"
"Po operaciji hrbtenice je žena odhajala na dolge sprehode po Dupljah. Nekega dne se je vrnila z nasvetom: Milan Košnik in Tadej Markič na travniku igrata golf, pojdi še ti, da ne boš stalno pred računalnikom. Tako se je začelo. Na travniku, s starimi palicami smo dokazali, da je golf čisto običajna rekreacija. Staro kosilnico imamo, lani sem imel štirideset košenj, več kot vsi dupljanski kmetje."
"Mirko, z odločitvijo za upokojitev si presenetil?"
"Saj ni bila enostavna. Po dopustu bom videl, kako naprej. Vsekakor bo moje življenje mirnejše, zavestno se bom moral krotiti, da ne bom več hodil spat s telefonom. Morda bom sem in tja še kaj napisal, zanesljivo bom več fotografiral. Pričakal bom lepa jutra, zadnjič sem že naredil "štih probo". Osem minut čez peto zjutraj sem pričakal sončni vzhod na Jamniku, počakal, da je sonce pretolklo meglo, ki se je vlekla po dolini. Nato sem pred sedmo na novem igrišču pri Vrbi posnel stopnje v rosi, podobne so lomastenju medveda po snegu. Takrat sem zaslišal policijske sirene in šel na kraj nesreče, tragično je umrla voznica z Jesenic. Da bi bila mera polna, sem dobil še klic, da je medved na Jelovici raztrgal ovce. Šel sem tja in ugotovil, da je zmrcvaril koze, poiskal sem kmetico, napravil zgodbo, če bi sledil uradni informaciji, bi namesto o kozah pisal o ovcah. Domov sem prišel ob petih popoldne ..."
Foto Mirko Kunšič
Štih proba ni uspela, kakor nama ni uspelo, da bi mi po koncu pogovora pokazal igrišče za golf v Dupljah. Žena Danica, ki se je v času najinega pogovora uvidevno umaknila in pripravila pravo domače kosilo: stročji fižol in krompir v koscih, zabeljeno z ocvirki. Nismo še prispeli do travnika za golf, ko je Mirko dobil klic. Brez oklevanja je šel poročat o delovni nesreči v Savi.
Doma sem hčerki Ani pripovedovala o najinem pogovoru, saj Mirka pozna, ker je bila z njegovo hčerko Majo sošolka v gimnaziji. Poslušala je mojo pripoved, kako se Mirku dogodki vozijo nad hišo, kako gazi sneg skupaj z reševalci, kako ga je Janša šaljivo ogovoril, ali nabira gobe, kako je kljub dopustu hitel v Savo ... Poslušala me je in na koncu rekla: pri nas zanj ni dosti dobrega časopisa.