Slovenske novice, 12.08.06 - Mirko Kunšič: najvišja slovenska gorska postojanka na 2514 m
Slovenske novice, 12. avgusta 2006
Dom na Kredarici ima 110 let
Triglavski dom, najvišja slovenska gorska postojanka, stoji na 2514 metrih že enajst desetletij. Dom, ki je nastal po zamisli župnika Jakoba Aljaža, je odprl vrata 10. avgusta 1896. Kočo, ki je dajala zavetje planincem, so leta 1909 povečali in ji podelili današnje ime. Takšna, kot jo poznamo, stoji od leta 1983.
Najvišja planinska postojanka v slovenskih gorah, Triglavski dom na Kredarici, letos praznuje 110-letnico delovanja. Ob jubileju sta Planinska zveza Slovenije in Planinsko društvo Ljubljana – Matica, ki upravlja dom, na Kredarici pripravila okroglo mizo o aktualni problematiki planinskega gospodarstva. Govorili so zlasti o ekološki sanaciji planinskih koč z uporabo alternativnih virov energije, o gradnji malih čistilnih naprav ter o financiranju koč in poti kot turistične infrastrukture.
Triglavski dom je kot skromna koča na vzpetini v grebenu med Rjavino in Triglavom na višini 2514 metrov nastal po zamisli župnika Jakoba Aljaža in vrata odprl 10. avgusta 1896. Kočo, ki je dajala zavetje planincem, so leta 1909 povečali in ji podelili današnje ime. V letih 1953 in 1954 je Planinsko društvo Ljubljana – Matica, ki Triglavski dom upravlja od 2. svetovne vojne, zgradilo prizidek in povečalo zmogljivost objekta.
Zaradi čedalje večjega obiska pa dom kljub dograditvi ni bil več kos nalogam, zato so v letih 1982 in 1983 zgradili in opremili še velik trinadstropni prizidek in ga funkcionalno povezali s starim objektom. V prizidku je prostor našla tudi najvišje ležeča meteorološka postaja v Sloveniji. Meteorologi v domu tudi zasilno oskrbijo planince, ki se na najvišje vrhove Julijskih Alp podajo zunaj poletne planinske sezone, ko objekt ni stalno odprt.
Legenda Jakob Aljaž
O posamezniku največ povedo dejanja. Dovški župnik Jakob Aljaž je še živ postal legenda in tisti Slovenec, ki ni prenesel, da bi tujci prevladali v slovenskih gorah. V Spominih je med drugim zapisal: »Šlo bo! Svet je naš, Dovške občine – 137 upravičencev, med katerimi sem tudi jaz, pa bi se na našem svetu Nemec tako šopiril, da bi Slovenec le s strahom šel na Triglav? Ne! Stolp sem napravil na svoje stroške ter ga pozneje predal Slovenskemu planinskemu društvu. Vrh Triglava sem kupil od Dovške občine za en fl. Bil sem najvišji posestnik. Leta 1895 (7. avgusta), smo ga šli postavljat, mojster
Belec z enim delavcem in moja dva delavca,
Požganc in
Kobar,« je zapisal Aljaž. V zvezek pa zapisal še: »Drugi teden grem zopet na Triglav, da pogledam Triglavski stolp in določim prostor za Slovensko Triglavsko kočo!«
Tako je med nesmrtna dela vknjižil: 7. avgusta 1895 Aljažev stolp, istega leta tudi Staničevo zavetišče pod vrhom Triglava. Ploščo Valentinu Vodniku v Velikem Triglavu, skupaj s kaplanom Jakobom Matjanom, avgusta istega leta. Pred koncem sezone je popravil slap Peričnik. Leto kasneje, 10. avgusta, se je lotil Triglavskega doma na Kredarici in Aljaževe koče v Vratih. Leto pozneje je zavaroval pot na grebenu Malega Triglava, 12. avgusta 1897 je zgradil kapelico Lurške Matere božje na Kredarici. Leta 1901 je zgradil odsek poti v Radovno v Tnalu. Septembra 1903 je končal dela na Tominškovi poti iz Vrat do studenca pod Begunjskim vrhom. Leto kasneje je v Vratih stal Aljažev dom. Prvega je pet let pozneje odnesel plaz, zgradili so novega. Leta 1907 tudi Šlajmerjevo vilo v Vratih, na Kredarici je leta 1909 naročil prenovo in povečanje Triglavskega doma.
Prve sončne celice
Janko Rekar, zdajšnji gospodar Triglavskega doma na Kredarici (2514 m) in dolgoletni opazovalec najvišje meteorološke postaje v Sloveniji, je bil seveda za tako visok jubilej, 110 let v Triglavskem domu.
Tam so pripravili pogovor o gospodarjenju in ekologiji v visokogorju. V osemdesetih letih se je v Sloveniji krepila ekološka zavest, še nekaj let prej, med gradnjo novega Triglavskega doma, je ni bilo dovolj, zato ni bilo ljudi, ki bi se spraševali, kako zagotoviti dovolj energije za obratovanje najvišje koče s 341 ležišči.
»Šele kasneje smo začeli iskati alternativne načine pridobivanja energije. Pred letom 1990 smo, nekoliko s strahom, namestili prve sončne celice za pridobivanje energije. Po sodelovanju s podjetnikom Francijem Strojem, ki je skrbel za helikoptersko oskrbo koč, smo na Triglavski dom leta 1992 namestili tudi 13 njegovih sončnih kolektorjev, ki še vedno delujejo. Osem jih je za ogrevanje jame, kamor se stekajo vsi fekalni odpadki. Ogrevamo jih za hitrejše razkrajanje. Jama v obliki trikotnika z možnostjo dostopa je v naklonini 30 stopinj. Pri ogrevanju pa sta se tvorila amoniak in neznosni smrad, zato smo tega odganjali z zračniki in dodatno ventilacijo. Namestili smo posebne školjke v obliki lijaka, da bi fekalije hitreje zdrsnile v zabojnik – kompostar. Namestili smo t. i. polža, po zgledu čistilnih naprav. Ta poskus se ni obnesel. Ugotovili smo, da največji smrad nastaja, če so fekalije skupaj z urinom. Ideja in izvedba ločevanja obeh snovi se je obnesla. Namestili smo štiri nagnjene transporterje, da urin odteče, trdi deli ostanejo na traku, ko pa obiskovalec zapusti sanitarije, senzor nad vrati to zazna in požene trak do zabojnika. S tem smo se znebili najhujšega smradu. Urin odteka posebej, redčimo ga z vodami, ki jih uporabljamo v domu. Trakove poganjajo motorji, ki jih v avtobusih uporabljajo za čiščenje vetrobranskih šip. Ti porabijo malo energije, prve motorje smo kupili na odpadu, letos smo jih zamenjali z novimi. Zdaj razmišljamo, kako bi vonj po urinu, ki je še vedno občasno zaznaven, vibrirali in mu dodajali zrak. Ugotovili smo, da klasične čistilne naprave ne delujejo nad 2000 metri, zaradi energetske požrešnosti in specifičnih razmer v visokogorju. Naše unikatne rešitve so primerne le za bolj obremenjene planinske koče,« pravi gospodar Triglavskega doma Janko Rekar.
Sneg zavre obiske
Gospodarji domov letos opažajo usihanje nočitev. Pred leti, po osamosvojitvi, jih je bilo v eni sezoni v Triglavskem domu na Kredarici do 12.000. Povprečno imajo v kratki sezoni nekaj več kot 9000 nočitev. Velika gneča se pojavlja le ob lepih vikendih. Letos so premalo obveščali obiskovalce, katere poti so bile kopne in katere nevarne. Slovencev julija ni bilo veliko, z obiski so koče polnili tujci.
Avgusta pa vsak novi sneg zavre obiske za kakšen teden. Tudi ta vikend, ki bo očitno snežen, v Triglavskem domu dežujejo odpovedi. Gospodar nam je opisal še, kako so energijsko oskrbljeni v najvišjem planinskem domu v državi.
»Najprej smo namestili na plato vetrnico, z zmogljivostjo 2,5 kW. Povečali smo zmogljivost na 6kW, lani pa dodali še eno te zmogljivosti. Tudi sončnih celic imamo za zbiranje energij do 6 kW. Uporabnega vetra je pri nas le tretjino leta. Tisti, ki piha od 8 do 10 m na sekundo, daje do 2 kW, drugi z močjo nad 20 m na sekundo daje bistveno več energije. Na Kredarici imamo 1700 sočnih ur v vsem letu in toliko časa delujejo naši sončni zbiralniki. Potrebe za naprave, ki jih imamo v domu in meteorološki postaji, so vse večje. Prihodnje leto bomo začeli meriti ozon in opozarjati obiskovalce, čeprav gre to v škodo obiska koč v visokogorju,« nadaljuje Rekar.
Piloti helikopterjev jim v sezoni vsakih 14 dni odpeljejo po dve mreži, v vsaki je do 600 kg odpadkov. Do konca sezone se jih bo nabralo do dve toni. Lani so prvič peljali v dolino posebne vreče, napolnjene s fekalijami. Obiskovalci na Kredarici pustijo do šest kubičnih metrov fekalij, kar pomeni, da 10.000 obiskovalcev pusti po obiskih sanitarij približno pet ton snovi.
Te dni so na Triglavskem domu na Kredarici namestili še za 1500 amperskih ur novih akumulatorjev. S tem imajo zaloge za štiri dni energijske suše. Triglavski dom za enodnevno obratovanje potrebuje čez dan do 3 kW energije, zvečer, ko se prižgo luči in se zaženejo vsi preostali porabniki, je komaj dovolj 20 kW električne energije.
Mirko Kunšič