Nedeljski dnevnik, 05.02.06 – Pia Pustovrh: Akademija ekstremnih šampionov (12)
AKADEMIJA EKSTREMNIH ŠAMPIONOV: VIKI GROŠELJ (12)
Drzni osvajalec osemtisočakov
Alpinist Viki Grošelj je eden redkih na svetu, ki so se povzpeli skoraj na vse osemtisočake – Kot športni pedagog s hribovskimi izkušnjami navdušuje svoje učence.
Alpinist in športni pedagog 
Viki Grošelj bi bil svojim delom in podvigi lahko steber naše akademije ekstremnih šampionov, saj je kot prvi Slovenec v Himalaji osvajal osemtisočake. Ze leta 1975 se je povzpel na peto najvišjo goro sveta, na Makalu, in to po svoji, prvenstveni smeri, in je eden redkih alpinistov na svetu, ki je osvojil skoraj vse osemtisočake. Viki je tudi član mednarodne organizacije Mountain Wildnes, zaščitnice neokrnjenih pogorij.
- Od kod ljubezen do alpinizma in kdaj ste začeli plezati?
»Začelo se je zelo zgodaj, nekje v šestem razredu osnovne šole. S prijatelji sem se s kolesom peljal mimo Turnca pod Grmado, videl plezalce in se vpisal v plezalno šolo. K alpinizmu meje pripeljala čista radovednost in ta je kasneje prerasla v sanje o preizkušanju mojih meja zmogljivosti.«
Strah se splača
-
Kako je alpinizem spremenil vaše življenje?
»Alpinizem mi je življenje spremenil na dobro. Imam poškodbo hrbtenice in imel sem tudi ozebline, a kljub temu mi je dal veliko samozavesti, ker vem, da sem na nekem področju zelo dober. Vesel sem, da se ukvarjam z alpinizmom.«
- Kakšni so bili in so odzivi bližnjih na vaše podvige?
»Spominjam se, da so bili pri prvem vzponu vsi navdušeni. Ko si še neznan in si enak med enakimi ter nikogar ne ogrožaš, ti vsi privoščijo uspeh. Ni pa vedno tako, saj smo oziroma so ljudje včasih tudi ljubosumni. Pravi prijatelji pa z veseljem in navdušenjem spremljajo moje podvige.«
- Vas je bilo med podvigi tudi strah?
»Pri alpinizmu te mora biti tudi malo strah, kajti če te ni nič strah, ne boš dolgo živ, če te je preveč strah, pa se česa tveganega sploh ne boš lotil. Malo strahu je zelo dobra stvar. Vedno moraš imeti širok pogled na kak problem, moraš biti zelo pozoren.«
- Kje najdete motiv za alpinizem? Veliko denarja in slava verjetno nista edina razloga.
»Če bi mi bila motiv denar in slava, bi moral že zdavnaj zamenjati področje. Moj motiv je ta, da imam gore zelo rad in da se na njih izjemno dobro počutim. V gorah tudi izjemno intenzivno živim. To pomeni, da se zavedam življenja in da 24 ur na dan počnem tisto, kar imam rad. To je moj privilegij.«
To je resna zadeva
-
Imate kakšno življenjsko geslo?
»Nisem ravno privrženec gesel, a se skozi leta kakšna oblikujejo. Včasih sem prisegal na Tolstojev rek, ki pravi:
Sreča je biti z naravo, z njo gledati in z njo govoriti. Veliko komuniciram z ljudmi, ne nazadnje sem tudi športni pedagog, in se mi je v zadnjem času izoblikovala še ena misel, ki pa pravi, da če komu ne moreš pomagati, ga vsaj pusti na miru. Dejstvo pa je, da ne prisegam vedno na reke.«
- Kaj vam pomaga, da pridete na same vrhove v najtežjih trenutkih?
»Pomaga mi to, da se zavedam, kako strašno resna stvar je alpinizem. Ko je težko, napeto in nevarno, v mojih mislih ni časa za nič drugega kot za osredotočenost na tisto, kar je potrebno narediti. V težkih trenutkih vzponov bi me zelo motilo recimo vsakršno gledanje medijev pod prste, kar si nekateri drugi plezalci privoščijo. Med njimi je tudi Tomaž Humar, ki ga očitno medijska prisotnost celo dodatno spodbuja.«
- Imate morda kakšen hobi?
»Vse je bolj ali manj povezano z alpinizmom. Zelo rad berem in pišem, trenutno svoje alpinistične knjige, najraje pa imam naravo in šport na splošno. Tudi svojim učencem skušam nekako predstaviti to, da je narava po svoje največji čudež, ki se nam je lahko zgodil, in če bomo znali videti to in živeti z njo, nam bo lepo. S tem namenom imamo na naši šoli namesto ene ali dveh kar šest šol v naravi.«
Trideset let je mimo
-
Vrniva se k vašemu prvemu vzponu leta 1975 v Himalaji. Vam je naša država pomagala pri tem?
»Pri izvedbi tega vzpona nam je naša država pomagala stoodstotno. Takrat še ni bilo sponzorstva kakršno poznamo danes. Če je država dala denar, smo se odpravili, če ga ni dala, smo ostali doma. Takrat je bilo vse v rokah države, danes pa je vse manj.«
- Lahko primerjate odmevnost svojih podvigov doma in po svetu?
»Na začetku je bila odmevnost pri nas večja, ker smo slovenski alpinizem šele postavili na alpinistični zemljevid, ko pa so nas opazili, je bila odmevnost večja v tujini in tudi bolj priznani so bili kot pa doma. Med letoma 1990 in 2000 smo bili Slovenci, kar se tiče alpinizma, v tujini špica himalajskega tako menijo tudi svetovne avtoritete alpinizma. «
- Kakšne načrte imate?
»Pred tedni sem se vrnil iz Himalaje, kjer smo delovno proslavili tridesetletnico prvega slovenskega vzpona na osemtisočak in posneli dokumentarec za Televizijo Slovenija. Pripravljam tudi knjigo o podobnem, kot bo pokazal dokumentarec. Spomladi bom odpotoval v Nepal, kjer bo proslava petdesetletnice vzpona na dva osemtisočaka. Povabljeni smo vsi, ki smo uspeli stopiti na ta vrhova. Ker nisem poklicni plezalec in sem redno zaposlen, kakšnih resnejših načrtov na žalost ne morem imeti. Moja stalna želja je biti čim večkrat v Himalaji in želim si tudi, da bi se zopet odpravil na Antarktiko, ki je zame sanjska dežela.«
Hiti počasi
-
Katerega Slovenca štejete za ekstremnega šampiona in zakaj?
»Sam športni dosežek mi osebno ne pomeni veliko, če te osebe ne poznam, sem ga pa seveda vesel. Eden takih, ki ga cenim kot osebo, je Miro Cerar in skozi to cenim tudi njegov uspeh.«
- Ste športni pedagog. Je med vašimi učenci morda že kakšen bodoči alpinist?
»Že kar nekaj časa delam na šoli in sem s svojimi učenci že bil v Himalaji, čeprav jih ne navdušujem pretirano za alpinizem, ker je lahko zelo nevaren. Moram pa reči, da je veliko zanimanja, še posebej radi imajo plezalno steno v šolski telovadnici.«
- Za konec še nasvet mladim, ki bi želeli po vaših stopinjah.
»Predvsem počasi. Alpinizem je dejavnost, s katero se lahko ukvarjaš vse življenje, če si seveda previden in vztrajen. V alpinizmu se na hitro ne da kaj dosti narediti.«
Pia Pustovrh