Naveza, ki je plezala mimo in ni pomagala ponesrečenemu, bi lahko bila tudi ovadena sodniku za prekrške, ker to pomeni opustitev pomoči (ali nekaj takšnega, to bodo pravniki vedeli bolje), ob tem pa sta ovirala tudi reševanje, kar je nato samo krona vsega tega. Lepo bi bilo, da bi se objavila imena te pogumne in prijazne naveze (če pač vse te trditve v članku držijo), da se bo vedelo med slovenskimi alpinisti, kje vzgajajo takšne junake. Sicer pa glede na objavljene fotografije ni šlo za tako veliko razdaljo od varovališča do ponesrečenega in bi se lahko soplezalka brez težav spustila do njega. Če tovrstno tehniko pač obvlada, kar bi lahko pričakovali glede na navedbo v članku, da je to bila "izkušena plezalska naveza". Dejstvo pa je, da naveza starejšega pripravnika alpinizma in mlajše pripravnice alpinizma vseeno ni dovolj izkušena, kot pa naveza dveh alpinistov. Zato imamo na nekaterih odsekih (mogoče je tako celo na vseh) pravila, po katerih lahko izjemoma skupaj plezajo starejši pripravniki alpinizma (če se s tem strinja odsek glede na izkušnje starejših pripravnikov), mlajši pripravniki alpinizma pa samo v navezi z alpinisti ali alpinističnimi inštruktorji. Ampak le kdo bi se zmenil za takšna pravila!?

Tista norčevanja glede padajočega kamenja in elise helikopterja pa niso prav na mestu in se vidi, da prihajajo od tistih, ki o tovrstnih stvareh nimajo dovolj pojma. Če bi sedeli v helikopterju ali viseli razsuti sredi stene, bi mogoče menili drugače. Res pa je, da so tiste izjave o lebdenju meter od stene (ali celo manj) res malo bose. Gre pa pogosto za res majhne razdalje. Kamenje pa se lahko od stene odbije in zadene helikopter tudi 20 in več metrov stran od stene.

Zapisal sem med drugim: ... (če pač vse te trditve v članku držijo), ... IS bo moral prebrati natančneje vse pripombe. In brez skrbi, da sem veliko po stenah ter vidim marsikaj, pa se ničemur ne čudim, tudi če bi bilo za spremembo vse zapisano v članku res. Kar se tiče pripombe je šlo za to, kar je bilo navedeno v članku in ne kar je mogoče bilo ali ni bilo. To, da pa pišejo Slovenske novice o gorskih nesrečah tudi kakšne neumnosti in da novinar pogosto pretirava, pa tako ni nič novega. O tem je bilo že veliko povedanega. Je pa seveda škoda vsakega polomljenega v gorah, saj vsi gremo tja, ker imamo gore radi, pa najsi so to izleti po dolinah, hoja po iznačenih poteh, alpinizem ali kaj drugega. In vsakemu se lahko zgodi kaj neprijetnega, zato pa je treba upoštevati veliko raznovrstnih pravil, opozoril, napotkov, izkušenj, oziroma vse, kar lahko pripomore k varni hoji in plezanju v gorah. Kljub temu se nam lahko pripeti nesreča, pa vendar, če bi bilo vse po pravilih... Pa srečno in varno vsem, da ne boste (bomo) v Slovenskih novicah!

Tisto o Kopitarju oziroma kopitarju mi je bilo všeč. Ja, tudi novinarji bi morali pisati predvsem o tistem, na kar se spoznajo ali pa razne izjave in podatke pisati dobesedno. In kakšna avtorizacija teksta tudi kdaj ne bi škodila. Pa tako ne gre tukaj samo za poznavanje nekega področja, tehnike, temveč predvsem za občutek za pisanje. Zanimivo je tudi, da pod člankom podpisani misli, da se le redki spoznajo na to, kako takšen novinarski članek nastane. Pravzaprav pa sploh ne gre za to, kako nastane, temveč kaj nastane. Poleg tega gre tudi za vrsto medija, v Delu takšnega članka pač ne objavijo, za to so Slovenske novice. In tisto o zahtevnem bralstvu - ha ha ha!!! V končni fazi se lahko nesreče dogajajo vsakemu in se še naprej bodo. Zato "naš novinar" še dolgo ne bo brez dela. Vsekakor pa počnimo to čim bolj varno, da "pravljičarji", "jastrebi" in podobni ne bodo služili na naš račun.

Prepričan sem, da se da zlahka ugotoviti, kdo je bil v navedeni navezi, ki naj bi ogrožala helikopter, da bi se lahko ponovil Okrešelj. V vsakem AO ali jAO samo pogledajo registrirane vzpone in to je to. Tega nisem želel omeniti, ker je v sami zgodbi SN nekaj manjkalo. IP je opozoril, da je potrebno pri prebiranju zgodb, objavljenih v časopisih, marsikaj vzeti z rezervo, tudi navidezno očitne stvari. Vendar sta MS in BS skoraj prepričana v tisto podobo, ki je bila tam naslikana celo s fotografijami.

Zato sem prijetno presenečen in zadovoljen, ker je Živa napisala pojasnilo. Nakazala je možnost, da se tudi najboljši lahko motijo v svojih ocenah.

Kadar pomislim na etiko v gorah, si mislim: ne more obstajati samo etika v trenutku, ko si privezan na vrv, v dolini pa si etike odvezan. Zatorej neka pravila, ki se vežejo na vrv, ne morejo biti etika. Ali si ali nisi etičen - ne more biti odvisno od tega, ali si ali nisi na gori. Ker ali si, ali pa nisi. Etika ni vezana na kraj, ampak na osebo. Tudi pozivanje na linč se mi ne zdi etično, še manj gorsko poetično.

Iz uvodne misli: »Sosednja naveza se ni zaustavila pri poškodovanem, plezala je mimo in ogrozila reševanje s helikopterjem« Tale navedba me je presenetila, zgodba je podkrepljena z nekaj znanimi imeni. Kaj naj si mislim? To morajo biti limanice!

»Takoj smo aktivirali sedem gorskih reševalcev postaje GRS Mojstrana, če bi se vreme toliko poslabšalo, da reševalni helikopter ne bi mogel poleteti in obstati ob steni, kjer je bil poškodovani. Oni bi do poškodovanega potrebovali dobro uro,« Nesreča se je zgodila na višini 1920 metrov. Od kod bi reševalci potrebovali eno uro do ponesrečenega, od kod, se vprašam?

Tale stavek me je najbolj begal: »Namesto da bi pomagala, sta alpinista odplezala mimo.« Po vsej verjetnosti zato, ker nisem alpinist. In v knjigah, kjer alpinisti opisujejo svoje dosežke, tudi nikjer nisem zasledil nič podobnega. Jasno, da bi jima morala pomagati. Predstavljam si ponesrečenca, mimo katerega grem po pločniku in je potreben pomoči. Vendar plezalna smer z oceno z oceno V+/IV-V ni pločnik. Ali pristajalna steza za helikopterje. Šele danes, ko je na voljo tudi Živina izjava, znam pomisliti: če sta plezala mimo Maje, potem sta vedela, da sta Rok in Maja zavarovana in da je pomoč na poti. Vedela sta, koliko lahko in če sploh lahko pomagata Roku, saj sta morala priplezati mimo njega. Mi je bilo pa jasno, da natanko v tem delu zgodbe manjka bistvena informacija in sem se raje vzdržal komentarja. Kaj manjka, takrat nisem znal ugotoviti. V članku se striktno omenja alpinista druge naveze, vendar zaradi napisa na sliki s prve strani časopisa »Spodaj ranjenec, nad njim soplezalka in alpinistka iz nespametne naveze« vem, da je Boštjanu Fonu bilo znano, da gre vsaj za eno žensko. (Včeraj sem poiskal časopis)

»Zaradi nespametnega vedenja druge naveze je bil potek reševalne akcije oviran,« je povedal zdravnik letalec: »Plezalca sta nadaljevala vzpon, tako da sta bila nad eliso helikopterja, ki se je približeval steni, da bi pomagal ponesrečenemu. Ko smo ju končno po nekaj klicih zaustavili, smo lahko pristopili k izkrcanju reševalcev, nudenju prve pomoči in dvigu ponesrečenega in soplezalke.«

Ja, zdravnik letalec je Tomazin, izkušen reševalec. Mu lahko oporekam? Ne morem. Nisem alpinist, kaj šele reševalec. Ampak vem, da znajo novinarji marsikatero besedo obrniti. Na besedo nespametno se je zlahka nalimati. Če bi že prvič pozorno prebral članek, bi se mi morda zastavilo vprašanje: v kolikor bi druga naveza čakala tam, na sidrišču, ali bi bilo dovolj prostora še za izkrcanje reševalcev? Ali ne bi bili v napoto? Kako bi ravnal sam, v kolikor bi se kot nealpinist znašel na onem kraju, na koncu tiste vrvi? Vsak ravna, kot ravna. Iz naslonjača pred monitorjem bi o sebi napisal verjetno nekaj drugega kot bi naredil na licu mesta.

»Tomazin, izkušeni plezalec, je dejal, da bi bilo treba vse alpiniste opozoriti, naj mirujejo, ko blizu njih poteka reševalna akcija, klasična ali helikopterska.« Aha, navedena situacija ni običajna. V resnici se malokdo znajde v njej. Kako ravnati v takih situacijah, skoraj nihče nima izkušenj.

»… ki je dejal, da bi se lahko komu iz naveze, ki je šla mimo, sprožila večja skala in padla na eliso helikopterja, ki je v rokah pilota in kopilota lebdel ob steni.« Plezalci se večkrat znajdejo eden nad drugim. Mislim, da čisto vsi ne pazijo na one spodaj, ampak da je to ponavadi le navada. Še posebej, če pod tabo dva v taki situaciji. Da bi se sprožila večja skala, se mi zdi bosa. Jasno je vsaj to, da helikopter ni lebdel v rokah pilota in kopilota.

»Vsakomur je jasno… In kaj če bi se… Katastrofa zaradi neodgovornega ravnanja v steni je bila precej blizu.« Bom še sam dodal: kaj če helikopter prileti okoli gore v vsega nekaj minutah od trenutka, ko sta ga prvič zaslišala in se je napredujoči znašel na kakem zahtevnejšem mestu, kjer se ne da v hipu otrpniti? Ne bi vedel, zares ne.

Pod eno od slik je pisalo: »Lahko bi se ponovil Okrešelj.« V Sloveniji je bilo nekaj helikopterskih nesreč v gorah, omenjena je po mojem spominu najtežja. Omenjena situacija nima nič z njo. Koliko so elise trdožive in vzdržljive, ne vem. To bi znal oceniti kak strokovnjak za helikopterje. Spomnim se nesreče v Italiji, ko je elisa vojaškega helikopterja presekala nosilno pletenico gondolske žičnice, tako da je kabina zgrmela v dolino. Menda helikopter celo ni strmoglavil.

Brez dodatnih komentarjev je videti, da kar nekaj trditev v omenjenem članku ne drži, pri nekaterih pa mi je takoj utripala opozorilna lučka. Aha, še nekaj. Na podlagi slik iz poobjave reportaže neke nedavne plezalne avanture sem pogrešal kak komentar alpinista - strokovnjaka, pa ga ni bilo tega - junaka.

Tule bom še pojasnil, kako berem Borisovo pripombo:

»Naveza, ki je plezala mimo in ni pomagala ponesrečenemu, bi lahko bila tudi ovadena sodniku za prekrške, ker to pomeni opustitev pomoči (ali nekaj takšnega, to bodo pravniki vedeli bolje), ob tem pa sta ovirala tudi reševanje, kar je nato samo krona vsega tega.« Prvi stavek ne dopušča dileme o resničnosti trditev. Celo navaja »sta ovirala tudi reševanje, brez pogojnikov.

»Lepo bi bilo, da bi se objavila imena te pogumne in prijazne naveze (če pač vse te trditve v članku držijo),« Aha, razkrinkati jih je treba, tako berem. Res je povsem na koncu in v oklepaju varovalka, en »če«, ki dopušča možnost drugačne razlage, vendar daje vsemu napisanemu večjo gotovost, da avtor navedbam v članku verjame. Nas so učili logiko in uporabo pogojnikov takole, da postaviš pogojnik v isti stavek, najbolje na začetek. Primer: Če slišiš kvakati žabe, je v bližini voda.

Po zadnjem odzivu sem se vprašal, ali sem v svojih opombah kje pretiraval in kje.

Seveda sem!

Ker je Matjaž lepo začel "V kolikor..." pa sem mu prisodil, da je skoraj prepričan v to. In še čisto dobrohotno pripombo je imel.

Ker sem se čisto brez potrebe zagnal v strmino, ko bi lahko ubral pot po drugačnem terenu.

Ker sem si v duhu naredil simulacijo trka vojaškega helikopterja z nosilno gondolsko pletenico in se je zrušil, pa sem vseeno to šel pisat zaradi napake v spominu.

Zakaj sem se spraševal, kako reševalci pridejo do ponesrečenca v eni uri? Ker piše: "če bi se vreme toliko poslabšalo, da reševalni helikopter ne bi mogel poleteti in obstati ob steni"

Najvažnejša pa je zame še vedno tale objektivna izjava izkušenega človeka:

»...je bil potek reševalne akcije oviran,« je povedal zdravnik letalec: ... Ko smo ju končno po nekaj klicih zaustavili, smo lahko pristopili k ... Tomazin, izkušeni plezalec, je dejal, da bi bilo treba vse alpiniste opozoriti, naj mirujejo, ko blizu njih poteka reševalna akcija, klasična ali helikopterska."

Čisto na koncu moram priznati, da sem se večkrat vprašal, kako je z Rokom, a nisem tega niti enkrat omenil. Sedaj je ta trenutek: Rok, čimprej okrevaj!

A ni krasno, ko je spet ponedeljek!

Lep dan vsem!

Kaj se je tam v Rjavini in njeni "milijardi" zares dogajalo , seveda ni popolnoma jasno, veliko vprašanje pa je, če je g. Fon dogodke povzel "profesionalno". Ker pa popolnoma zaupam novinarjem, sploh pa tistim, ki nadaljujejo izročilo nam tako dragega g. Mirka Kunšiča, nimam razloga, da ne bi verjel v napisano. Tisti omenjeni meter od stene je mogoče precej lovski, lahko je šlo res za 50 cm, morda pa za 50 m, kak plezaleclahko celo naknadno zahteva povrnitev strroškov za od vetrnice strganega rokava ali celo kape (poslati račun na ustrezno ministrstvo!).

Predlagal bi poravnavo!

Glede na nekatere pripombe tudi predlagam in bi bilo najenostavneje, da pri plačilu članarine v PZS vsakdo prejme še dva obrazca, npr. eno položnico za te helikopterske stroške ter drugo za stroške izpisa iz registra članov PZS z vsemi zavarovanji vred, po prvi nesreči. Mogoče bi razmislili še (analogno avtomobilskemu zavarovanju) o npr. dveh (mogoče treh, če bi stroškovno zavarovalnica takšno tveganje sploh zdržala) treševalnih kupončkih (povzročitev nesreče tretji osebi, obvezno zavarovanje!), potem bi bilo pa konec "hecov" in bi bila odgovornost definirana (vsaj kot na cestah), ne pa da nekateri kar plezajo po steni in ogrožajo lebdenje helikopterjev meter od sten.

Ne morem si kaj, da ne bi pisal o načinu pisanja, dikciji in argumentih, da ne omenjam kulture, gospoda Boštjana Fon, "kao" novinarja. Razumem, da smo običajni smrtniki pri pisanju včasih grobi, primitivni, operiramo s podtikanji in polovičnimi resnicami ter podobnim orodjem, nikakor pa takega pisanja ne smemo tolerirati od rednega sodelavca tako "ugledne" hiše (no, vsaj včasih naj bi bila) kot je Delo. Že več kot pol stoletja tlačim to slovensko zemljo in nikakor nima sreče, da bi v tiskanih medijih o nesrečah in drugih nepredvidenih dogoskih pisal kak poznavalec in neobremenjen avtor. Za potopise, reportaže in podobna mašila uredniki najdejo izjemne poznavalce, pismene in kulturne avtorje, pri nesrečah imajo pa res smolo (nesrečo), višek pa so dosegli z razporedom tega g. B. Fona v ta resor. Skratka čedalje slabše!

Na potezi je njegov šef urednik. Za začetek naj mu lektorira besedila, ki jih razpošilja na razne spletne strani, da njegov podrejeni ne bo po nemarnem širil glas, da imajo v hiši avtorje, ki ne obvladajo osnovnega orodja, slovenščine. Ali se v Delu sploh zavedajo, da pisanje za skoraj polmiljonsko bralstvo ni karsigabodi, ne gre za forum ali klepet za šankom, lepo prosim!

Za g. Boštjana Fona je g. Mirko Kunšič car!!!

Očitno nam nekateri priporočajo, da naj enostavno nimamo o ničemer mnenja oziroma naj ga zadržimo zase ter naj se raje oziramo proti nebu in v stene ter grebene in med potjo meditiramo, sami bodo pa poskrbeli za obveščanje in poučevanje. Ali nam bodo namesto svečenikov zdaj novinarji oznanjali resnico, kdo jim je pa dal mandat?! V vsakem primeru ima "prizadetii" pravico obelodaniti svoje mnenje, ki ni popolnoma nič manj relevantno od tistega, ki ga napiše nek reporter. Kaj bo objavljeno v pismih bralcev, je seveda stvar uredniške politike, Slovenske novice se z odmevi praktično ne ukvarjajo, po načelu "bilo pa prošlo". Sprašujem se, zakaj se tudi sami ne držijo teh lastnih priporočil in naj pač zrejo v nebo, pero naj pa pustijo pri miru. Le kaj bi počelu potem?

Gospod Fon. Vi niste novinar ampak ena navadna opravljiva baba. Po odgovoru, ki ste ga dali gospodu Pogorelcu pa vidim, da tudi nimate nekega očutka za sočloveka. Tudi po vaši reakciji na spis g. Pogorelca se vidi, da se ne znate odstraniti svoje subjektivnosti od dogodkov.

Med tem pa ugotavljam, da je Živa precej več "Deca" kot vi. Motiti se je človeško in ona je to priznala.

Medtem ko Vi gospod Fon tega verjetno ne boste nikoli storili.

V kolikor je res kar piše v članku je omenjena naveza dodobra "prešpricala" vsa predavnja in nasvete na temo gorniške etike ter obnašanja v primeru nesreče.

Naj pristojni v hribih napišejo kakšno položnico več, pa bo mogoče bolje!!

Miha

S Špelco (AO Radovljica) sva bili tista naveza, ki je plezala za navezo, ki je imela nesrečo. Maja je zelo trezno in mirno odreagirala in naredila tisto, kar je bilo v tistem trenutku mogoče - poklicala reševalce. Soplezalca ni bilo možno spustiti nikamor na polico, ker je bilo previsoko, sicer pa je tožil nad bolečinami v hrbtu in medenici, krvavel ni. Prav tako nikjer blizu, kjer je bil, ni bilo primerne police, kamor bi ga lahko spustili. Glede na to da ni krvavel, da mu s prvo pomočjo ne bi mogli pomagati - poškodbe hrbtenice(!) in da nama je tudi poškodovana navezala dejala, da ne potrebujeta pomoči in da naj plezava naprej, sva se odločili, da bova plezali naprej. To se je kasneje izkazalo za nespametno potezo, vendar takrat nihče od nas ni pomislil, da bova s tem ovirali helikopter, za kar nama je resnično žal. Tak je resničen povzetek dogajanja, ki je malce drugačen od interpretacije v članku, ki se mi zdi precej neprimerna.

Mislim, da bi počasi lahko končali takole obračunavat preko interneta. Sam ne bom sodil kvalitete članka, kogar kaj močno moti, naj dopis ne objavi na internetu ampak bo veliko bolj efektivno, če se direktno obrne na uredništvo časopisa. Sicer pa sami kupujemo, te časopise in jih s tem podpiramo, da lahko tako pišejo. Tako, da se lahko zamislimo nad seboj (s tem mislim celotno Slovensko javnost). A pustimo to.

Celoten dogodek bi rad pogledal iz drugačnega zornega kota. Ne glede na vse kar se je tisega dne dogajalo v ostenju Rjvanine se mi zdi pomembno, da naredimo iz tega nek zaključek. Moje spoznanje ob tej nesreči, po pričevanju dveh prisotnih na kraju nesreče je naslednje:

-če naletiš na poškodovano navezo v steni, ji pomagaj, če ji lahko

-v kolikor ne moreš kaj dosti pomagat, vsaj kaka spodbudna beseda ne more škodit

-v kolikor ne pomagaš pri reševanju, se umakni in s tem naredi prostor reševalcem

-nikakor pa ne nadaljuj s plezanjem nad to navezo, saj s tem še bolj ogrožaš navezo pod sabo in samo reševalno akcijo.

Utemeljitev zadnje alinije:

Poškodovana naveza je najverjetneje gibalno še veliko bolj omejena, kot "zdrava" naveza, kar pomeni, da se še veliko težje umika morebitnim padajočim kamenjem, po drugi strani pa ima sama s sabo dosti opraviti kakor gledati kaj še lahko dobi na glavo. Vsi pa vemo, da je veliko manj možnosti, da kaj prileti mimo, če ni nobenega nad nami.

Kako pa je z reševanjem???

Ne glede na to ali bo reševanje potekalo klasično ali s pomočjo helikopterja, je za reševanje potreben določen maneverski prostor. V primeru klasičnega reševanja, bodo reševalci najverjetneje do ponesrečenca prišli od zgoraj (ni pa rečeno-odvisno od okoliščin), kar pomeni to, da se bo morebitna naveza zapletala v vrvi reševalcev, kar verjetno nobenem ne bo všeč.

Problemi pri reševanju s helikopterjem, so bili za moje pojme opisani v članku dokaj realni. Pri reševanju s helikopterjem ima glavno in končno besedo o poteku akcije pilot. Posebno v stenskih reševanjih, ko je vse skupaj še veliko bolj zapleteno, zaradi omejenosti v prostoru. Naveza, ki bi se nahajala nad helikopterjem, je samo še ena stvar več na katero je treba paziti. To je tako kot v avtu: po avtocestah vsi upamo voziti hitro, bolj ozka je cesta počasneje vozimo, če pa so ob cesti še ljudje... Več nebi nakladal, ker tudi sam nisem strokovnjak za to. To bi moral kometirat kak reševalec letalec.

Zaključek:

Nesreče so se dogajale in se tudi bodo. Vzroki so različni in brez njih ne gre. A ko naslednjič odpremo častnik, ne iskat pikolovskih podrobnosti nesreče. Obrnimo se k bistvu in se iz njega nekaj naučimo.

Lp Miha

P.S.: To so moja razmišljanja in v kolikor se kdo z njimi ne strinja naj vse skupaj pozabi in pogleda skozi okno kako lepi hribi nas obdajajo. Brez zamere.

Gospod Podgorelec, čeprav si štejete v čast, da ste izkušen alpinist in celo predsednik AO...

No kaj takega od vas, gospod Podgorelec, :) res nisem pričakoval. Kako bi lahko bili predsednik AO, ko vsi vejo da planinska društva imajo predsednike, alpinistični odseki pa načelnike? No, morda ne čisto vsi, je pa res da vseeno obtožujejo... Lep pozdrav,

M.D.

Spoštovani g. Snoj in ostali razpravljalci,

Dovolite, da osvetlim nekaj zadev v zvezi s tole temo:

Trdoživost elis helikopterjev je zelo majhna. Helikopter tipa AB 212, ki ga pretežno uporablja policija za reševanje, izhaja iz tipa Huey, ki je bil temeljito preizkušen v Vietnamu. Iz tamkajšnje prakse je znano, da glavni rotor lahko odseka do cca 5cm debelo vejo, s tem da poškodba, ki nastane, še omogoča kolikor toliko varen povratek na zemljo.

Repni rotorji prenesejo bistveno manj. Kamni so seveda trši od lesa in ne bi želel preizkusiti, ali za katastrofo zadošča kilogramski kamen ali mora biti kaj večji. Kamni se tudi odbijajo daleč od stene, pa tudi ohlapna vrv lahko pošteno zaplapola v pišu helikopterskega rotorja. Četudi poškodba helikopterja ne bi bila usodna, pa lahko pride do skritih poškodb sistemov prenosa moči, ki zahtevajo dodatne preglede itd. kar mimogrede izloči helikopter iz uporabe za več tednov. Za reševanje ustrezno opremljenih helikopterjev pa v Sloveniji ni na tone.

Nesreče v Italiji, ko je presekanje gondolske vrvi povzročilo smrt osemindvajset(?) ljudi ni povzročil helikopter, pač pa ameriško vojaško letalo tipa Prowler, ki polno naloženo tehta prek 30 ton in je ob trčenju dobilo le globoko zasekanino v krilo. Takšno trčenje bi bilo za helikopter povprečne velikosti zagotovo usodno.

Z opustitvijo pomoči se ne ukvarjajo sodniki za prekrške, ker gre po kazenskem zakoniku za kaznivo dejanje:

Opustitev pomoči

140. člen

Kdor ne pomaga komu, ki je v neposredni smrtni nevarnosti, čeprav bi to lahko storil brez nevarnosti zase ali za koga drugega, se kaznuje z zaporom do enega leta.

Kako klasični reševalci v eni uri pridejo iz Mojstrane do kraja nesreče visoko v ostenju Rjavine?

Če zaradi vremena (oblaki, turbulenca) helikopter ne more posredovati na kraju nesreče, še vedno lahko pripelje reševalce vsaj do višine baze oblakov ali na kak drug primeren kraj čim bliže kraja nesreče in jim tako občutno skrajša dostopni čas ter prihrani napore.

Na tem forumu je poleg relevantnih prispevkov žal veliko neprimernega zmerjanja, ki po mojem zrelim odraslim ljudem ne pritiče najbolj, vsaj v mirnem okolju pred računalnikom ne. Priznam, da sem tudi sam že kdaj na ves glas kam koga poslal, kajti ko tvegaš na robu zdrave pameti zato, ker je nekdo krenil na dvatisočaka v sandalih, ali naredil kakšno podobno neumnost, je res težko ostati neprizadet, profesionalnost gor ali dol. V hrupu helikopterja me itak nihče ne sliši.

A ko na vse to gledaš iz varne časovne oddaljenosti, ti počasi postane jasno, da je pogostejši problem blažena nevednost kot zavestna malomarnost in da bi namesto obkladanja z raznimi izrazi (tudi na tem forumu) morda koristila kakšna neformalna debata med reševalci in potencialnimi ali pa kar dejanskimi koristniki njihovih uslug. Prepričan sem, da bi marsikateri stereotip hitro odpadel. Morda bi koristil kakšen »Dan odprtih vrat« v letalski policijski enoti na Brniku, kjer bi se lahko zainteresirani obiskovalci gorskega sveta od blizu ogledali helikopter in opremo ter tudi kakšno rekli s tistimi, ki so na drugi strani zgodb o reševanju? Kdo ve, morda bi še kakšna pametna ideja prišla na dan, kako rešiti problem, ki je nastal ob reševanju na Rjavini?

Pohvale Mihi Noču za konstruktiven prispevek (vem, ni edini) in kapo dol Živi, ki se je oglasila in razjasnila svoje ravnanje. Le koliko drugih, ki bi se znašli v njeni koži, bi si to upalo narediti?

Pozdravljeni!

Moj zadnji prispevek je bil namenjen razjasnitvi nekaj zadev oz. odgovoriti na nekatera vprašanja v zvezi s helikopterskim reševanjem, ki so bila izpostavljena v prejšnjih prispevkih. Če sem bil zelo uraden, pa je kdo razumel, kot da hočem kot kakšen tečen učitelj loviti koga na besede, se seveda opravičujem - to zagotovo ni bil moj namen. Je pa prav, da so dejstva čim bolj korektno navedena v izogib nesporazumom.

Iztok Tomazin je že povedal, kaj je najbolje storiti, če se znajdete v bližini kraja nesreče. Res je zoprno, če se nad helikopterjem nahajajo ljudje, saj ni mogoče vedeti, kako bodo ravnali - a takšna je realnost. Najslabše je, ko se rešuje planinca, ki je zdrsnil z zelo obljudene planinske poti, in potem množica "firbcev" stoji na mestu, od koder je nekdo zdrsnil in s stegovanjem vratov in fotoaparatov v rokah seveda napenjajo živce posadki v helikopterju, saj se je bati, da bo še kdo padel po strmini ali sprožil kamenje. Kako naj reševalna ekipa iz helikopterja dopove tistim na tleh, kako naj ravnajo, je pa težja naloga.

Po mojem še vedno velja, da je s pogovorom mnogo lažje kaj pojasniti in razčistiti, kot z dopisovanjem in kakšen dan odprtih vrat na Brniku (ali kje drugje) bi gotovo koristil.

Srečno!

Počasi se bomo morali navaditi, da v člankih, pod katerimi se podpisuje gospod Fon, ne gre iskati resnice. V poplavi gorniških nesreč bi bila suhoparna poročila, kakršna na primer srečujemo v Biltenu URSZR, najbrž premalo za zahtevno publiko Slovenskih novic, pa tudi povesti o dobrih ljudeh niso ravno v modi, zato gospod Fon v svoje pripovedi praviloma vključi še kakšnega »negativca«, lik, ki ga imajo bralci očitno radi. V začetku poletja sem bil tak negativec jaz, ki me je naš pravljičar najbrž iz maščevanja, ker sem predhodno odklonil intervju, naredil za glavnega ali celo edinega krivca tragedije pod Rokavi, v kateri sem izgubil dva velika prijatelja. Čeprav sem alpinist, sem bil tisto tragično soboto povsem navaden udeleženec planinskega izleta, a me je pisanje gospoda Fona povzdignilo kar do gorskega vodnika, ob tem pa se je jastrebu zdelo potrebno poudarjati še, da so me že »tudi« v preteklosti reševali. Poudarek je na besedi »tudi«, ki je bralce zavajala, da so me tisto soboto pod Rokavi reševali že najmanj drugič in da sem brezobziren avanturist, ki brezglavo sili v nesrečo ter ob tem ogroža še druge. S tem se nikakor ne morem strinjati. Nenazadnje takrat pod Rokavi sploh niso reševali mene, ampak moje nesrečne prijatelje, zato menim, da bi si v tistem članku prej zaslužil, da sploh ne bi bil omenjen, kakor pa da sem bil ne samo imenovan, ampak hkrati še križan. Gospod Fon se je na sebi svojstven način podpisal tistega junijskega večera, ko nas je pretresene, nekatere tudi v joku, nadlegoval pred jeseniško bolnišnico in pred mrliško vežico v Blejski Dobravi. In ko smo ga vsi obzirno odslovili, češ da ni pravi čas za intervju, je brez slovesa sedel v avto, z zategnjeno ročno zavoro obrnil na makadamu in jo odkuril izpred nas, žalujočih, da so cvilile gume in je letelo kamenje po zraku. Mislim, da je s tem jasno pokazal, kako »plemeniti« so nameni njegovega pripovedništva in koliko mu gre verjeti v tisti in tudi v vseh kasnejših pisarijah. Zato tokrat, čeprav ne poznam Žive in Špelce, prav rad in z največjim zadovoljstvom verjamem Živini razlagi.

Vsem udeležencem zgodbe in bralcem portala Gore-ljudje želim še veliko varnih obiskov gora, gospodu Fonu pa kakšno čudežno razsvetlitev, ki bi ga morda pripravila do tega, da bo v prihodnosti spisal tudi kaj spodobnega.

Maribor, 12.9.2006

Gospod Fon, glede na vse kozle, ki ste jih postrelili že v prvi povedi svoje pripombe, bi vam moral naziv pravljičarja pravzaprav laskati. Napisal sem le, da sem alpinist, vi pa me takoj opremite še s pridevnikom »izkušen« in sočasno že tudi znate pojasniti, da si to štejem v čast. Ne zanikam ne prvega ne drugega, prav tako pa tudi potrjujem ne, torej je oboje zraslo na vašem zeljniku, gospod »novinar«. Podatek, da sem predsednik AO (ali pa načelnik, kot vaše nepoznavanje planinske organizacije pravilno popravlja eden izmed bralcev), pa je povsem izmišljen, tako kot je bil v vašem članku 26. junija izmišljen podatek, da naj bi bil gorski vodnik. V prihodnje napišite še, da sem častni predsednik Skandinavskega združenja pridelovalcev gosje paštete in tudi doktor znanosti, da bodo bralci lažje verjeli v vašo obveščenost in resnicoljubnost. No, nekaj slednje vam moram kljub vsemu priznati, saj z navedbo, da sem s pravljičarjem ustrelil »kar precej« mimo, priznavate, da nisem ustrelil »povsem« mimo.

Gospod Fon, menim, da ste s katastrofalnim uvodom vrgli dovolj blata na preostanek svojega besedila in mi prihranili trud, da bi komentiral sleherno oslarijo in nizkotnost iz nadaljevanja. V to so me prepričali tudi odzivi gospodov Igorja, Marka in Blaža, poleg tega pa sem prepričan, da forum na portalu Gore-ljudje ni prostor za revolveraške obračune.

Imejte se skrajno lepo, gospod Fon. Če se vam posveti še kakšna briljantna domislica, s katero bi želeli blatiti svoj ugled ter ugled vaše novinarske hiše, pa vam svetujem, da poskusite z njo najprej razveseliti svojega urednika.

Gospod Podgorelec, čeprav si štejete v čast, da ste izkušen alpinist in celo predsednik AO, pa vendar moram poudariti, da ste s tem, ko ste me enkrat opleskali z besedo jastreb, drugič pa s pravljičarjem ustrelili kar precej mimo. Naj vam podam nekaj replik:

CITAT:

Počasi se bomo morali navaditi, da v člankih, pod katerimi se podpisuje gospod Fon, ne gre iskati resnice.

ODGOVOR:

Ne, gospod Podgorelec, mrtve v gorah si izmišljam!

CITAT:

V poplavi gorniških nesreč bi bila suhoparna poročila, kakršna na primer srečujemo v Biltenu URSZR, najbrž premalo za zahtevno publiko Slovenskih novic, pa tudi povesti o dobrih ljudeh niso ravno v modi, zato gospod Fon v svoje pripovedi praviloma vključi še kakšnega »negativca«, lik, ki ga imajo bralci očitno radi. V začetku poletja sem bil tak negativec jaz, ki me je naš pravljičar najbrž iz maščevanja, ker sem predhodno odklonil intervju, naredil za glavnega ali celo edinega krivca tragedije pod Rokavi, v kateri sem izgubil dva velika prijatelja.

ODGOVOR:

Če ste pismeni, potem ste se zmotili pri pisanju zgornjega, če ne znate brati, potem ne pritiskajte tipk na tipkovnici tja nekam v prazno! Niste bil opisan kot negativec, še zdaleč pa nisem zapisal, da ste krivec nesreče. Če pa to menite vi ali tisti, ki so bili v tistem usodnem trenutku pod Rokavi... Hja, to je pa že druga! A to razčistite sami.

CITAT:

Čeprav sem alpinist, sem bil tisto tragično soboto povsem navaden udeleženec planinskega izleta, a me je pisanje gospoda Fona povzdignilo kar do gorskega vodnika, ob tem pa se je jastrebu zdelo potrebno poudarjati še, da so me že »tudi« v preteklosti reševali. Poudarek je na besedi »tudi«, ki je bralce zavajala, da so me tisto soboto pod Rokavi reševali že najmanj drugič in da sem brezobziren avanturist, ki brezglavo sili v nesrečo ter ob tem ogroža še druge.

ODGOVOR:

Lahko se sprenevedate kolikor hočete, dejstvo je, da so reševalci z vami imeli opravka že decembra 2003, ko ste se s prijateljico Andrejo izgubili na poti iz Kalškega grebena. Torej beseda "tudi" ne zavaja temveč govori resnico. Da ste ...brezobziren avanturist, ki brezglavo sili v nesrečo ter ob tem ogroža še druge.., ste zapisali sami in če je sklepati, da človek najbolj pozna sam sebe...

CITAT:

S tem se nikakor ne morem strinjati. Nenazadnje takrat pod Rokavi sploh niso reševali mene, ampak moje nesrečne prijatelje, zato menim, da bi si v tistem članku prej zaslužil, da sploh ne bi bil omenjen...

ODGOVOR:

Ne, ne, ne... Podgorelca je potrebno skriti... Njega sploh ni bilo pod Rokavi... Dajte no gospod Podgorelec!

CITAT:

Gospod Fon se je na sebi svojstven način podpisal tistega junijskega večera, ko nas je pretresene, nekatere tudi v joku, nadlegoval pred jeseniško bolnišnico in pred mrliško vežico v Blejski Dobravi.

ODGOVOR:

Ne bodite preveč pametni glede načina dela, ki ga ne poznate. Nekomu nadlegovanje, drugemu je bila moja prisotnost možnost pogovora, morda je v neznancu našel kakšno besedo, ki jo vi niste uspeli izdaviti, kajti ko ste se ustavili na parkirišču, ste se podrepno stran od vseh skrili za temnordeč avtomobil. In glej ga zlomka, celo fotografijo o tem imam.

CITAT:

In ko smo ga vsi obzirno odslovili, češ da ni pravi čas za intervju,

ODGOVOR:

Z vami se nisem pogovrajal, le za izjavo sem vas prosil (kaj je izjava in kaj intervju vasm izda SSKJ)

CITAT:

...je brez slovesa sedel v avto,

ODGOVOR:

Z vami se nisem poslavljal, ker ste se držali zase.

CITAT:

... z zategnjeno ročno zavoro obrnil na makadamu in jo odkuril izpred nas, žalujočih, da so cvilile gume in je letelo kamenje po zraku.

ODGOVOR:

Gume cvilijo na asfaltu, kamenje leti po makadamu... Kaj totej? Je cvililo ali letelo? sicer pa sploh nisem oddivjal stran, kajti če vas ni zapustil spomin glede mrliške vežice na Blejski Dobravi: ker niste poznali poti, sem vas sam osebno odpeljal do tja, kajne? Vozili ste za menoj.

CITAT:

Mislim, da je s tem jasno pokazal, kako »plemeniti« so nameni njegovega pripovedništva in koliko mu gre verjeti v tisti in tudi v vseh kasnejših pisarijah.

ODGOVOR:

Glede pisarij... ali verjeti meni ali pa morda vam, ki ste dvakrat prosili v gorah za pomoč, med drugim pa bili udeleženi v nesrečah, kjer so bili mrtvi... Gospod Podgorelec: se vam ne zdi, da bi se morali pričeti ukvarjati s čim manj nevarnim ali pa v svoje početje vsaj ne bi vlačil druge?

CITAT:

Vsem udeležencem zgodbe in bralcem portala Gore-ljudje želim še veliko varnih obiskov gora, gospodu Fonu pa kakšno čudežno razsvetlitev, ki bi ga morda pripravila do tega, da bo v prihodnosti spisal tudi kaj spodobnega.

ODGOVOR:

Ko boste vi gospod Podgorelec, namesto da počnete stvari, ki so v povezavi s črno kroniko, storili kaj spodobnega bom prvi, ki bo zapisal: Gospod Podgorelec je doživel čudežno razvetlitev!

Stvar je z mojega zornega kota popolnoma jasna, morda pa komu ali večini nergačev na teh straneh ne:

1- če mački stopiš na rep zajavka. Ker je bil rep moj, sem to storil.

2- če so Gore.ljudje medij, kjer se lahko izkašljajo posamezniki s svojimi kompleksi, potem naj se, a brez da bi blatili druge. Če se spomnite gospod Podgorelec, začeli ste vi z jastrebi in podobnim

3- kakšen je način dela glede pisana teksta o nesrečah je jasno redkim. Zato naj čevlje sodijo kopitarji in ne Kopitarji

4- mislite da je dober občutek opisovati smrti na mestih, ki so mi tudi osebno najljubši?

5- namesto da kokodakate po nesrečah raje opišite svoje izkušnje na najbolj kritičnih mestih in predlagajte rešitve in lažje, predvsem pa bolj varne dostope do vrhov. In ne kanalizirajte svojih občutkov po nesrečah skozi človeka, ki ima po službeni dolžnosti nalogo to oddelati.

Sicer pa... Sto ljudi, sto različnih pameti. Ne da bi hotel koga užaliti, toda slovenceljstvo se kaže prav skoz te naše strani: namesto pomoči drugim z informacijo je bolje zliti vedro žvepla na tistega, ki z informacijo, pa čeprav boli, skuša podati podatke o kraju in nesreči. Ne za tiste, ki so tam izgubili življenje temveč za žive, da ne bi bilo potrebno jokati še za njimi.