Slovenske novice – Boštjan Fon: Helikopter je z Brnika poletel nekaj minut po 17. uri
Slovenske novice, sreda, 21. marca 2007
DAN V NOVICAH
Eden zmrznil, drugega iščejo
Helikopter je z Brnika poletel nekaj minut po 17. uri, ko se je vreme končno toliko popravilo, da je lahko odletel proti Bovcu -Takrat seje izboljšalo tudi na Mangartu, tako da so alpinista poskušali rešiti iz stene - Žal so prileteli prepozno: enega so našli zmrznjenega, drugega pogrešajo - Plezalca Davorin Likar (AO Idrija) in Jurij llršič (Akademski AO) sta bila od nedelje ujeta tik pod vrhom 2678 metrov visokega Mangarta - Alpinista sta dve noči na gori čakala na pomoč v vetru in snegu - V izjemno nevarnih razmerah dostop reševalcev s postaj GRS Bovec in GRS Tolmin m bil možen - Zadnje sms-sporočilo je iz stene prišlo v ponedeljek ob 8.30, potem je bil stik z ujetnikoma na gori pretrgan
Bovec, 20. marca
Zanimiva in razgibana plezalna smer z nenavadnim poimenovanjem Bija drekerija v jugovzhodni steni Mangarta, ki sta jo 22. januarja 2006 prva preplezala primorska alpinista in gorska reševalca
Zlatko Koren in
Peter Podgomik, je v nedeljo zgodaj zjutraj zamikala izkušeno navezo, ki jo že dolgo sestavljata
Davorin Likar, član Alpinističnega odseka Idrija, in
Jurij Uršič – Jure iz Akademskega alpinističnega odseka Ljubljana.
Ob njunem napredovanju se je prav hitro začelo kisati vreme, ki naj bi pokazalo najbolj zoprno obliko šele naslednji dan. Za nameček sta, vsaj tako je v nedeljo zvečer ugotavljal Podgornik, zašla iz smeri in se zaplezala. Okoli 18. ure sta spoznala, da sta postala ujetnika mogočne gore. Bila sta manj kot sto metrov pod vrhom, a kaj ko je proti dolini, ki jo je že objemala noč, rezala le strma, več kot kilometer visoka stena, po njej sta namreč plezala ves dan.
Zaradi močnega vetra in sneženja, ki seje stopnjevalo bolj in bolj, sta obvestila pristojne službe o položaju tik pod vrhom liri približno 2600 metrih in prosila za pomoč.
Prva noč v gori
Ni še znano, kako sta Likar in Uršič, po pripovedovanju znancev prijetna in nadvse vesela mladeniča, preživela prvo noč na gori. S seboj sta imela poleg plezalne opreme in nekaj skromnih dodatnih oblačil ter pičlih zalog tekočine in hrane le bivak vreči in ne pravega bivaka. Ponedeljkovo jutro je bilo zasneženo, da bolj ne bi moglo biti, in upanje na polet helikopterja z Brnika proti Bovcu in nato do prezeblih plezalcev se je hitro izgubilo v pišu vetra. Okoli 8.30 so do njiju začeli dostopati reševalci postaje GRS Bovec. Sneg je naletaval z vso močjo, že pred prvimi koraki reševalcev proti Mangartu ga je zapadlo okoli trideset centimetrov, med njihovim počasnim vzpenjanjem pa še enkrat toliko. Korak za korakom skozi mehko snežno odejo, včasih se je predrla še stara snežna skorja iz zimskih mesecev, pot se je končala ob 18. uri. Sedmerica reševalcev, ki je upala, da se bo prebila do njiju, je morala priznati premoč naravi in seobrniti vdolino. Bilo je prenevarno, da bi v temi in s tako obilnim snežnim nanosom nad seboj rinili na neznano območje, kjer so bile grožnje s plazovi še kako izrazite.
Druga noč v gori
Stika s plezalcema že dolgo ni bilo več, njuno zadnje sms-sporočilo je prišlo v ponedeljek zjutraj, tik preden so se reševalci začeli prebijati do njiju. Vsem je bilo kmalu jasno, da je stik pretrgan, verjetno se je spraznila baterija v mobilniku. Znana je bila približna pozicija obeh alpinistov, hkrati pa neprijetna, predvsem za ujetnika Mangarta zelo zoprna resnica: Likar in Uršič bosta morala preživeti na Mangartu še drugo, ponedeljkovo noč. Kje sta si poiskala novo zatočišče pred udari vetra in ledeno mrzlih snežink, v torek dopoldne ni bilo znano. »Zjutraj je bilo nekaj optimizma med nami, ko smo pogledovali proti nebu. Bilo je svetlo in upali smo, da bo sneženje z vetrom ponehalo ter da bo možen polet s helikopterjem,« je povedal
Lado Mrakič s postaje GRS Bovec, ki je v začetku vodil reševalno akcijo, v torek pa je vodstvo zaradi zdravstvenih pregledov za nekaj časa predal
Sašku Žgajnarju.
Osem bovških gorskih reševalcev in devet tolminskih se je znova zagrizlo v strmino proti Mangartskemu sedlu, dosegli so ga nekaj po poldnevu. Vreme je bilo še vedno muhasto, pred reševalnim moštvom pa okoli meter novozapadlega snega, pretežno suhega in ne dovolj sprijetega s podlago. Le tisti, ki so kdaj poizkusili gaziti po meter visokem novem snegu strmo navkreber, si lahko predstavljajo napor; če dodamo še, da se lahko vsak trenutek sproži plaz, ki pokoplje pod seboj vse reševalce, pa je oznaka, da gre pri tem za rusko ruleto, popolna.
»Res lahko rečemo, da se gredo fantje že rusko ruleto, toda zastavlja se nam vprašanje, kaj naj naredimo: tvegamo življenja reševalcev in gremo reševat do konca ali jih obrniti in upati, da bosta fanta na gori zdržala še eno noč?« seje spraševal Mrakič. V ponedeljek je fante odpoklical v temi z višine okoli 2200 metrov.
Morda se sliši 400 metrov med reševalci in ujetima alpinistoma malo. V resnici je to navpik potegnjena pot, ki jo je treba preplezati. Nemogoče v takšnih nevarnih razmerah. »Reševalci so bili izčrpani in prezebli. Premočeni do kože. Naslednji dan smo formirali novo odpravo, Tolminci so se nam pridružili, v pripravljenosti pa so bili že dan prej«, je razložil Mrakič in nato doda:
»Treba je najti kompromis med prej omenjeno rusko ruleto in reševanjem življenj. Zavedamo se, da je vsak korak v teh razmerah za reševalce lahko tudi zadnji.« Če bi lahko poletel helikopter ... Pred dobrima dvema tednoma je helikopter Slovenske vojske pripeljal iz osrednjega dela Loške stene v dolino štiri mlade alpiniste iz Hrvaške, ki so obtičali v skalah in morali noč preživeti tik pod vrhom. A vendar je bila le ena, za Likarjem in Uršičem pa že dve v dosti slabših razmerah.
Čakajoč na vreme
V poznih popoldanskih urah je bil reševalni helikopter še vedno na brniškem letališču. Načelnik letalske komisije Gorske reševalne zveze Slovenije
Toni Smolej je razložil, da je letenje v takšnih razmerah zelo kočljivo: »Če se vremenske razmere okoli Mangarta ne bodo popravile in umirile, helikopter ne bo mogel poleteti. Zaskrbljeni smo za oba fanta, toda plovilo bo poletelo v tistem trenutku, ko bo na gori imelo vidno stično točko. To preprosto razloženo pomeni, da mora pilot videti, kam leti. Helikopterje možno med običajnim poletom z napravami za navigacijo usmerjati z zemlje, tik nad Mangartom pa je odločilnega pomena človeški faktor.«
Pogledi vseh vpletenih v reševanje ter preostalih, ki držijo pesti za alpinista na Mangartu, so bili proti popoldnevu uprti v nebo. Ko se je helikopter po 17. uri dvignil v zrak, še niso vedeli, da gre na žalostno pot.
Boštjan Fon