Katja Petrovec: Ker letos zima kar ni hotela sodelovati, sva se z Lukom odločila, da ne bova sodelovala niti midva in tako sva konec januarja spakirala kovčke in jo mahnila čim dlje na zahod stare celine. Če se ne gremo zime, se je ne gremo zares.
Zagreb – Malaga je super in poceni povezava za odkrivanje Andaluzije. Še posebej pozimi. Gneče ni, razen v Granadi na razgledališču San Nicolas, od koder se ti odpre tisti najbolj znani pogled na Alhambro in Sierro Nevado in zaradi česar sva v Andaluzijo tudi odletela, čeprav bi Luka rekel drugače. Po Granadi pride na vrsto plezanje, toda z malo odprtosti duha te napolni Andaluzija z mnogo mnogo več od le golih skal. To so bele vasice, v katere moraš kdaj skočiti, ali za rest day ali kar tako po plezanju. Neskončni nasadi oljk, pomaranč, mandarin in limon, ki jih sredi zime trgaš s ’svojega’ najetega vrta. Tapasi, prijazni domačini, umirjeni vozniki (pešec je car v prometu), dobre ceste, divje lepa narava. Vrnitev po 14 dneh v turobno brezlistnato Slovenijo je bila kar malce depresivna.
In še nekaj o plezanju. Destinacija, okoli katere se je vrtel plezalni trip, je bil El Chorro. Da ne bi bila prehitro tam, sva prvi dan plezala ob v Puertu Ricu pri Marbelli. Se izjemno splača pogledati to razjedeno skalo z res lepimi smermi.
Sledil je premik v Aloro, kjer sva ostala osem dni. Apartmaji v El Chorru so se izkazali za precej drage, verjetno je k temu veliko prispevala ponovno odprta turistična pot Caminito del Rey. Toda Alora je bila super izhodišče, je lepa, prav tako bela, tu so trgovine, gostilnice, veliko brivnic … Do Chorrota pa okoli 20 minut vožnje.
Odkrivala sva plezališče Displomilandio. Težko je izbrati najboljšega na tripu, a Displomilandia bi lahko dobila ta naziv. Čeprav večji del dneva v senci, naju ni zeblo. Kaj zmaga? Palme pod in v stenah.
Potem je prišel na vrsto Chorro in sektor Entancados. Kot se spodobi za sektor take zgodovine, je bila seveda gneča, smeri zlizane, pa sva jo kmalu ubrala v hrib proti Arabskim stopnicam. Tam sva bila sama in uživala na prepihu v nekaj klasikah Chorrota. Naslednji dan sva se vrnila v Arabske stopnice, a nisva bila več sama. Sonce naju je nabilo v glavo in naslednji dan sva imela nekakšen rest day, zato sva se podala v lahko večraztežajno smer Blue Line. Ta sicer preči celo steno in je dolga kakih 300 metrov, a res ni težka (5c) in lepo navrtana, bolje od marsikatere enoraztežajne smeri.
Raziskovala sva dalje in prišla v El Torcal, ki gotovo zmaga v lepoti in divjosti ambienta. Z jastrebi si še nikoli nismo bili tako blizu, plezanje pa je bilo tudi zaradi stare opreme svojevrstna izkušnja, zato mej sploh nisva premikala in bila vesela, da je vse ostalo na mestu in tudi midva.
V Chorrotu sva plezala še Bombay Saphirre, lepo 6b+, ki se je končala po 150 metrih, Luka se je občasno napenjal v kakšni sedmici, jaz pa sem po šestih dneh plezanja že komaj čakala rest day in ga dočakala šele čez dva dni.
Vmes sva se prestavila proti Granadi in se na poti ustavila v Montefriu, še eno nepričakovano pozitivno odkritje. Ne le plezališče, tudi vasica. Plezališče sicer zmaga po dobri energiji, ki te povsem umiri. Morda tudi zato, ker je tam arheološko najdišče.
Spala sva v vasici Restabal pri Joviju, ki ima tudi restavracijo. Počutila sva se kot doma, zmenili smo se vse, čeprav se nismo razumeli, pomarančni vrt je bil zadetek na loteriji. Ker je za vikend kazalo, da se bo vreme vendarle skisalo, sva se požrešno še enkrat podala v skalo, tokrat v Los Vados. To je impozanten kanjon, po katerem pa teče zelo prometna cesta. Ker v resnici ni bilo več volje, glasnost avtomobilov pa je najedala v glavo, sva pospravila opremo in tako sem prišla do svoje Granade in Alhambre.
Naslednji dan pred deževjem, ko je res deževalo in sva res počivala, sva obiskala še Alfazar, eno najstarejših plezališč okoli Granade. Za vikend se je ohladilo, Sierro Nevado je pobelil sneg, toda ob morju je bilo toplo. Izkoristila sva zadnja dneva za plezališči, kamor sicer ne bi odšla, če ne bi bilo, kot je bilo. Lagos in Moclin. V prvem v resnici nisem imela kaj početi, me je pa prevzela okolica, suhi kanjonček, palme in posebni drekasti kapniki. V drugem pa sem se tudi naplezala.
Pod črto je bilo res fajn, vse, tudi plezanje, čeprav, ko takole grem in se vrnem, vedno ugotovim, da je plezanje samo ogrodje za vse ostalo, kar potem ostane. Od ozkih arabskih uličic, vonjev mandarin, Jovijeve dobrodušnosti, jastrebov in iberskih kozorogov, kurjenja oljčnih polen in blablabla ….