Črnuški AO - Matjaž Tavčar: ... v Srebrnjaku je Boris Sedej izbral za mojo izpitno turo za alpinista
Cerkljanska smer v Srebrnjaku z oceno IV+/IV-III, 450 m.
V Srebrnjaku sicer še nisem plezal, glede na oceno pa sem si rekel "Vau, lako čemo". Na koncu se je smer izkazala za čisto dostojen zalogaj, saj je bilo v celotni smeri le ene pet klinov, zato tudi ni veliko pomoči pri orientaciji, prvi dve štirici pa sta bili mokri, da mi je teklo za rokav ...
Sem bil malo živčen. Toliko v eni smeri še nisem zabijal, klini so peli, metulji pa so leteli na vse strani. Smer očitno nima veliko ponovitev, saj sem dobil le eno uporabno informacijo o vzponu s slikami, pa še tisto je bila videti neka varianta smeri.
Skica, slike in opis na Primorskestene.com in/oz. vodničku Zadnja Trenta so korektni, prehodi v zgornjem delu pa niso tako očitni. Tam lahko orientacija povzroča nekaj težav, saj prideš v bolj odprt svet in zato je treba opis "Nato rahlo levo navzgor po zajedi do previsa, levo pod njim do grape, po njej do skrajno leve zajede" dobro naštudirati, sicer lahko plezaš precej težje variante.
Kvaliteta skale je večinoma zelo dobra, mestoma pa je seveda tudi krušljivo, kot se spodobi za slovenske stene.
Do uporabnih informacij o direktnem dostopu do levih smeri, ki naj bi menda obstajal, sem prišel šele na predzadnji strani interneta, ko sem končno dobil namig na spletni strani in Metki iz AO Cerkno sem za to zelo hvaležen. Predvsem zaradi tega je ta prispevek, morda pomaga še komu, ki bi hotel plezati leve smeri v Srebrnjaku: Cerkljansko smer, Desno rebro grape, Beli steber, Vzhodni steber, Levo grapo, Centralni steber, Centralno smer ali Pumo.
Do vstopa v smeri je od staje na planini Zapotok slabo urico, s hitrim korakom in predznanjem pa bi se dalo biti na vstopu v pol ure. V vodničku za dostop sicer piše: "Če plezamo v levem delu stene prekoračimo pod planino strugo potoka in na nasprotni strani sledimo ostankom steze, ki nas skozi gozdnat in rušnat svet in po grapi pripelje do pod stene, s planine okrog pol ure."
Na satelitski sliki je ta pot označena. Od staje greš okoli 200 metrov nazaj po poti do mesta, ki ga seka hudournik. Nato greš po njem do potoka, ga prečiš in se zaženeš v breg, nato pa skozi gozd, ki ni zelo gost, tako da grapo hitro zagledaš. Na začetku je malce ozka (pravzaprav gre za potok, ki je bil v nedeljo "živ"), nato pa se razširi.
Vstop v smer je očiten, levo od votline. Levo od vstopa je macesen, ki se vidi že od daleč. Desno od votline je vstop v Beli steber (prilagam sliki od Jurija Rousa, ki je pred mesecem tam plezal Beli steber, pristopal pa z desne, kjer je pristop precej daljši).
Upam, da bodo sedaj smeri v levem delu stene bolj obiskane.
Sestopila sva po grebenu proti jugozahodu. Čeprav je sestop proti severovzhodu (z vrha Ribežnov po smeri Desnega pristopa) bližje in naj bi se uporabljal, če plezaš v levih smereh stene, se zanj nisem odločil, ker nisem imel nobenih primernih informacij in se očitno ne uporablja. Če bi v resnici plezal z manj izkušenim, bi se zaradi varnosti vsekakor odločil za znan sestop po grebenu proti jugozahodu. Sestop s Srebrnjaka je sicer vse prej kot sprehod. Pravzaprav zna biti zelo zoprn.
Skratka: čez smer se nisva ravno sprehodila, tura je vsebovala vse potrebne elemente in veščine, da sem izpit za alpinista opravil. Priznam, pomislil sem na to, da bi raje veliko plezal kompleksno petico, ki je nabita in mnogokrat plezana in samo slediš klinom.
Boris pa je dobro vedel, zakaj je izbral tako smerco.