AO Ajdovščina - Vid Štrancar: ... Danes sem po preplezani smeri, ponovno visel na facebooku ...
Boško je prišel iz Patagonije in tamkajšnji uspehi so mu definitivno dvignili ego in sedaj si misli, da vse ve. Bolela ga je tudi moja zavrnitev njegove ponudbe, da bi nedeljo preživela skupaj v primorskih spotih (Osp). Zato me je provociral in poniževal Kovk. Tega se ne dela.
Danes sem po preplezani smeri, ponovno visel na facebooku (ki je po mojem mnenju virus, ki razjeda tradicionalne oblike človeške interakcije in hudič v programski podobi) naletel na citat “Start where you are, use what you have, do what you can. ~ neznani tenisač”. Mislim, da to bolj ali manj opravičuje moje (naše) obiske Kovka. Resnici na ljubo Kovk je podrtija, bolj ali manj sestavljena iz posameznih skokov od katerih noben ne preseže slovenski alpinistični srenji tako čarobne številke – 100 m. Tudi mene smer dolga 99 m ne zanima, če pa je smer dolga sto metrov takoj doživim manjšo erekcijo. Preprosto ignoriram dejstvo, da je smer na pogled podobna stopnicam, številki I-II pa v mislih dodam še en L (L for love, baby) zraven in se hitro počutim carja. Na vrhu si ponavadi prižgem pipo in si predstavljam da sem pri kitajski piramidi in nevem kaj bi…
Kakorkoli, nekoliko sem zašel. Point, do katerega še nisem prišel je, da dokler “serjem” (v klajmberskem žargonu nepodučenim, to ne pomeni da izločam blato v Kovku, temveč da doživljam manjše napade panike in resno sprašujem svojo sposobnost treznega, zdravega odločanja) v Kovku, bom toliko bolj “sral” (ponovno klajmberski žargon; za pomen glej zgoraj) v bolj stenskih stenah. …
Danes sva z Juretom Uršičem v Kovku splezala novo smer, ki sva se jo odločila poimenovati Kowk locals. Prvi raztežaj je plezal naprej Jure in po nekaj začetnih težavah ga je potegnil skozi deviški teren (pun intended), kar je bil tudi njegovi prvi “hribovski” raztežaj splezan v vodstvu. Se ne spoznam na zadeve vendar je treba povedat, da je Jure v zadnjem letu precej napredoval in sem malček ponosen nanj. Drugi raztežaj je najtežji, je pa predvsem precej dober. Lahko bi celo rekli precej faking dober. Ocena se giblje nekje v VI-VI+ (za v klajmberskem žargonu nepodučenim ta ocena v praksi pomeni smer, za katero bi popoln začetnik brez predzananja potreboval teden ali dva uvajanja v kašnem plezalnem centru) in gre takole: najprej lep kompakten kot, s počjo na sredini, do klina (last smeri polnočni abzajl najbrž), nato levo navzgor po razčlembah in še le(eeee)pa, kompaktna prečka v kot levo. Zadeva je vrlo zračna in testiskalna. Dušu si privežemo v kompaktni poči, v kotu postavimo frenda in se po poči lotimo špilat sončno Kalifornijo. Navzgor, sky is the limit. …
Če pa pride nebo prehitro, to je preden dolžina smeri doseže tistih sto metrov, je na koncu še en lifesavingarski skok, kjer po želji lahko splezate do vrha. Ker nimam dovolj vzponov še letos, da bi se štel za aktivnega, sem Jureta prisilil, da spleza še en raztežaj in naju tako povede do zmage. Če sem zvenel nekoliko cinično, mogoče kritično se ne opravičujem, to je bil moj namen. Ne vem pa zakaj. Mogoče me jebe veseli december ali pa zato, ker je danes moj ego ponovno poletel v višave. Naslednjih nekaj dni se me raje izogibajte.
Kowk locals: VI+/VI, 100 m, 2 h, Vid Štrancar in Jure Uršič
Zapisal: I want to be a cowboy – Vid Štrancar