urednik G-L 15.12.2015 06:28 1677 0

Opevani greben

Črnuški AO - Peter Janežič: ... Z Rousom sva razpravljala o kar nekaj grebenskih idejah od zadnje avanture ...

Opevani greben v martuljški divjini

Tre mesi senza rocce!
Niti močnejši prehlad nekaj zadnjih dni me ni prepričal, da ostanem doma!
Z Rousom sva razpravljala o kar nekaj grebenskih idejah od zadnje avanture v Steni, a na koncu sva se odločila, da v zimskih razmerah poskusiva s prečenjem opevanega grebena v martuljški divjini.

Rana ura je bila tokrat res zlata ura - no škrlatna, ko po neznanem pristopu uzreva svit nebeških barv. Sva na začetku najinega grebena, Kurjem vrhu. Pod nama se prebujajo Rute.
Razmere so zimske. Prav nič tako, kot sva sklepala v udobju toplega doma in glej ga Pekota - en cepin je že bil za vsak slučaj - čisto nič slučajno - pa pristopni na mojih nogah.
Napačna odločitev me kaznuje vsakokrat, ko nisva v naročju skalnih grebenskih prehodov. Prečenje na vrh Rigljice, ki je resnično slikovitih oblik, kmalu podaljšava še do Rušice, naše stare znanke.
Do prvih spustov po vrvi se strogo drživa grebenske ostrine, pred nama pa sta le še Vrh nad Rudo in končni cilj prečenja Frdamane police.
Občasno postaneva in opazujeva ostenje Frdamanih, kjer sva letošnje poletje plezala Šinkovo smer, a je pravo liniji le težko razbrati. Tam nekje - sva rekla in šla dalje.
Spust v škrbino med Rušico in Vrhom nad Rudo je na celotni turi najbolj adrenalinski, prav tako prehod na prvi pogled zahtevno severno steno Vrha. Ponujalo se je več rešitev kako do vrha, na koncu pa sva obrala tisto, ki je ponujala najtežjo, a direktno rešitev.

No saj vsi vemo, važna je pot, prava pot pa ni vedno najlažja. Po spustu z Vrha nad Rudo sledi še pristop na vrh Frdamanih polic. Utrujenost na tem mestu že dela svoje, tako da sem Rousu priznal, da sem le malce utrujen in da se počutim kot, da bi rinil proti vrhu Everesta. Poznala se je tudi bolezen - a je bilo na koncu vse poplačano.
Nebeške barve se ponovijo, sonce gre v zaton, moja težava pa ostajajo pristopni čevlji. Korak za korak. Zaklela sva se, da je Kačji graben najin zadnji.
Mogoče še enkrat za kakšno res grande course - in sanjamo naprej.

12.12.2015