Albin Simonič: Nad nama pokončna, na videz neprehodna, rumenkasta stena, pod nama stotine metrov belih plošč, katere režejo vodni žlebovi, vmes pa nekaj črnih previsnih mest.
... Spodaj najprej gruščnata z balvani naložena dolina, ki malo nižje preide v zeleno preprogo gorske trate. Sva pred "velikim" finalom zelo znane smeri Tempi moderni v Punta Rocci v Marmoladi. Za nama je že veliko plezanja, rumenkasta stena nad nama pa ponuja že skoraj neverjetno. Luknjice, luknje, večje in manjše. Pet raztežajev "sanjskega" plezanja. Nato pa raztežaj čez malo strešico in pokončno počjo in znajdeva se v niši na razu. Samo še v levo okroli raza, nekaj metrov navzgor in skoraj tisoč metrov plezanja je za nama. Kako lepo je stisniti roke, se lopniti po plečih. "To stari", usta kar ne morejo brez nasmeha.
Do Matica se pripeljem v ponedeljek zjutraj. Nekaj ur vožnje, tokrat po italijnskih avtocestah in dolini Val di Zolda, mimo Civette, do Malga Ciapele pod Marmolado.Že ponedeljek je krasen "umit" dan, tako da lahko ves čas vožnje po avtocesti opazujeva hribe, najprej "naše" Julijce, nato Dolomite. V torek je napoved še lepša.
Celotna objava na Albin Simonič >>>
Sredi dneva se v Malga Ciapeli, pri vstopni postaji gondole na Marmolado, odločava o čim lažji opremi, greva še na "kapučino" in pot pod noge do koče Falier pod Punto Ombretto. Strma stezica skozi gozd, te naenkrat pripelje v dolino Omretta in tu se odpre pogled na veličastno južno ostenje Marmolade. Velika mojstrovina Heinza Mariacherja Tempi moderni poteka v Punti Rocci, do katere je od koče še kakšna ura hoje. Pri koči malo pojeva in greva dalje pod smer. Tokratni načrt je, da že zvečer preplezava prvi težji raztežaj v smeri. Ta se prične po približno 80 metrov lažjega plezanja, kjer se stena pošteno postavi pokonci, Prereže pa jo tanka poč. Tu je zjutraj običajno precej hladno, enako pa je s telesom, tako da ima mnogo plezalcev, ki so sicer sposobni plezati tašno težavnost, s tem raztežajem precej težav. Če pa narediš zraven še več drugih napak, pa je lahko problemov v tem raztežaju še več. Tako se je zgodilo tudi meni, ko sva smer lani poskusila z Igorjem. Najprej sva bila pretežka (predvsem najina oprema, telesna teža je bila približno enaka), na "štantu" pa sem pustil zatiče, ki so v poči res pomembni. Tako me je do poči "navilo" kot psa, potem pa nisem imel kaj dati v poč. Zataknil sem metulja, ki pa v tej poči ne drži najbolje, kar se je, na srečo, pokazalo malce kasneje. Tako sem se obesil nanj, Puhi me je spustil do klina in mi poslal zatiče. Ko sem nato zataknil zatič, ki prime kot bi ga zabetoniral, in se hotel potegniti z metuljem, ja ta zletel iz poči, jaz pa do zatiča. No kakorkoli, lanski poskus se je potem končal v 10 raztežaju, kjer sva še "falila", ko pa sva prišla naza v pravo linijo, pa je ura za enodnevno ponovitev že krapko odbila in sva se lepo po "štrikcu" in preplezani prečki v obratni smeri, vrnila v dolino.
Zakaj me je tako navilo, mi je dalo pošteno misliti. Težavnost tega raztežaja je od Heinzeve ocene VII, do danes francoske 7a. Kakorkoli, zadeva ni lahka, tako težka pa tudi ne, da je solidno pripravljen, ne bi mogel preplezati. Ko sem se potem iz radovednosti, doma "zvagal" z vso lansko opremo, ki sem jo imel na sebi, je tehtnica pokazala skoraj čez 90 kil. Uff, jaz pa težak tu okrog 73.
V ponedeljek proti večeru so odstranjene praktično vse oteževalne okoliščine. Temperatura ugodna, na sebi imam le nujno opremo za ta raztežaj. In...malce treme na začetku, nato pa je plezanje iz giba v gib bolj sigurno. Na mestih, kjer sem se lani tresel, uživam in ga sigurno preplezam do vrha.
Malce podobno je z Maticem. Kot sam pove in tudi sam malce čutim, ima velik "rešpekt" pred smerjo. Raztežaja se loti malce negotovo in v prehodu v poč nenatančno postavi nogo in sledi polet. V drugo se sprosti in raztežaj suvereno odpleza.
Opremo pustiva v tem raztežaju in jo odkuriva v zavetje koče Falier, po poti pa ves čas opazujeva veličastno steno in ugotavljava kjer gredo znane linije, Frančkova Tempi atomici, Vinazer, ...Riba, Don Kihot ...
Jutro je brez oblačka, v temi štartava proti steni. Opazujeva prebujanje. Najprej oživi Pelmo, nato Civetta, malo kasneje prvi delček Punte Penie, najvišjega "kuclja" Marmolade, sosednji vrh Orientale in zanimiva skalna goba d'Omretta.
Prvi, lažji, raztežaj preplezava, kot včeraj, nenavezana. Nato pa opremo nase. Včeraj preplezani, najtežji, raztežaj preplezava z vrvo od zgoraj, kot sva jo pustila, tako da se dobro ogrejeva. Hladno pa ni tako, kot sva pričakoval (in je tudi bilo napovedao), tako da ni nerodnega nohtanja. Plezanje krasno steče. izjemno lepi raztežaji si kar vrstijo. Po drugem še malce pokončnega plezaje po robčkih do zajede, po njej in prečnica v desno. Peti raztežaj pokončen v pravi Dolomitski skali z dobrimi grifi in enim malce težjim "detajlom", nato pa izjemno izpostavljena prečnica do "grabna", ki prereže ta del stene. Malce lažja dva raztežaja navzgor po zajedi, nato poč in hrapave plošče in znajdeva se pod, verjetno, najbolj fotogeničnim raztežajem (10.r), v katerem je krasen širok vodni žleb. Nato sva v dveh raztežajih na veliki polici, ki prereže celo Punto Rocco. Raztežaj nad njo je precej zahteven, tanka poč do previsov, nekaj šalc v previsu in težak prehod v desno do položnejše stene. Kar dobro moram poprijeti, da ga sigurno zlezem. Tu pa prideva v svet belih od vode razjedenih plošč. Malo v desno, čez "graben", kjer poteka smer Gogna". Ob njej navzgor dva raztežaja do izrazite poči, ki vodi do streh in jo preplezava v novih dveh raztežajih. Tu nad glavo kar malce strašijo strehe. In spet genialen prehod. Proti levi pod streho, nato pa še vedno proti levo čez previs in navzgor proti poči. Čez previs je kar potrebno stisniti robčke, nato pa, tako kot mnogokrat v tej smeri, super luknja sredi plate nad previsom. Nadaljujeva po krasni poči in levo v zajedo, ki pripelje do raztežaja prečnice v desno, pod "veliki finale" smeri, že omenjenih "sanjskih" plošč z luknjicami in varovanjem skorajda samo z gurtnami okrog skalnih mostičkov (večina gurten in gurtnic je v steni).
Na vrhu kakšne smeri že dolgo nisem bil tako vesel, srečen. Za nama je res velika smer v kateri sva ves čas neznansko uživala. Na vrhu pa še fantastični razgledi, popolno, le delček misli je pri mojih malčkih in moji dragi. Tudi zaradi njih še lahko doživim takšne trenutke.
Izjemne Moderne čase sta preplezala, že omenjeni veliki Dolomitski mojster Mariacher in kasnejša dolgoletna tekmovalka v svetovnem pokalu v športnem plezanju Luisa Jovane, leta 1982. Podatke o smeri lahko najdete na več spletnih straneh. Najboljša skica pa je vsekakor iz vodnika Marmolada Maurizija Giordanija, kjer malo "kiksajo" le dolžine raztežajev, ostalo pa zelo dobro. Ocene različne, od malce "našpananih" v Gioradnijevem vodniku, kjer je najtežji raztežaj 6c (VII+), do mogoče malce visokih na spletni strani www.planetmountain, kjer je najtežji raztežaj ocenjen s 7a.
V smeri rabimo set zatičev in predvsem srednje velike metulje, precej pomožnih vrvic, priporočam pa tudi dvojno vrv. Klinov nisva rabila. Na težjih mestih pa toliko klinov ali vrvic okoli ušes, kolikor jih takšna skala omogoča.
Dostopa do koče Falier je za dobro uro. Približno uro pa je dostopa še do smeri. Na sestopu pa najprej v lažjem plezanju sestopimo do ledenika, gremo po "ravnem" do zgornje postaje gondole in se oddričamo navzdol po ledeniku do prelaza Fedeia (dobra ura), nato pa ali peš ali če imamo srečo, s štopom do izhodišča. Peš spet približno ena ura. Midva kakšen kilometer pred Malga Ciapelo le "upodeva" Ruska turista, ki naju potegneta do avtomobila.