NeDelo: ... od 29. maja 1953 do danes
Vrh Everesta je meja med Nepalom na jugu in Tibetom oziroma Kitajsko na severu. Po južno se gora imenuje Sagarmata, po severno Čomolungma. Stara je menda 60 milijonov let. Ime Everest je dobila po siru Georgeu Everestu, šefu britanske zemljemerske službe v Indiji. Do nedavnega so bila deljena celo mnenja o višini, dokler sta nista državi mejnici pred leti le sporazumeli o 8848 metrih. Kitajska je prej vztrajala pri štirih metrih manj, upoštevaje le skalnato višino, Nepal je zagovarjal snežne štiri metre več. Pa vsako leto se po nekaterih izračunih menda poviša za štiri milimetre.
Leta 1749 so po opazovanju iz indijskih nižav enega od himalajskih vrhov označili kot Peak (vrh) XV, dobrih sto let pozneje, 1852., so ugotovili, da presega vse druge himalajske vrhove. Ko so s preračunavanja želeli preskočiti na čutno zaznavo, videnje, so ga ponavadi zamenjevali z drugimi vršaci, med drugim s petim najvišjim Makalujem. Prvi oblegovalci so bili Britanci, prva odprava organizirana leta 1921, druga leto pozneje, tretja še dve leti zatem, 1924. Naskakovalca Georgea Malloryja in Andrewa Irvina so zadnjič videli približno 8500 metrov visoko, Malloryjevo truplo so našli leta 1999 in večna uganka bo ostala, ali sta bila Britanca v resnici prvopristopnika. Mallory je menda pri sebi nosil fotografijo svoje žene in jo je nameraval pustiti na vrhu sveta. Ob najdbi trupla fotografije ni bilo nikjer.
Leta 1952 so imeli poskuse v zakupu Švicarji, a dvakrat, spomladi in jeseni, ni šlo. Leta 1953, 29. maja okoli 11.30, je svet sprejel vest: »Vse je v redu.« Sporočila sta jo novozelandski član britanske odprave Edmund Hillary in Šerpa Tensing Norgaj, ki je vrh slutil že s Švicarji. Hillary in Tensing, nikdar ne bomo vedeli, kateri od njiju je bil prvi na 8848 metrih, sta dosegla slavo, ki je ni presegla niti osvojitev Lune.
Gneča in zastoji
Torej, preden se je bodoča Indija zarinila v bodočo Azijo, Everesta ni bilo, nato je bil izračunljiva točka, pa identificiran vrh sveta, sprva neosvojljiv, slednjič premagan, desetletja izziv nacionalnim ponosom, nadnacionalnim posameznikom, danes pa izziv, dosegljiv globokemu žepu in ne preplitkemu (v)dihu. Če so včasih odprave v vrsti čakale na dovoljenje za merjenje s tem ali onim osemtisočakom, je zdaj, pravijo, na Sagarmati gneča – toliko ljudi, odprav, himalajistov, raznolikih posebnežev, ne nazadnje klientov, žaljivo rečeno turistov, ki jih vodniki tako ali drugače spravijo na vrh, želi dosanjati najvišji sen. Tudi nekaj sto na dan. Velikokrat z zelo visokim zastavkom.
Ja, dolga je bila pot od zadiranja v prebivališče bogov do gmote, tarče, poligona hlastanja za rekordi.
Tretji je bil na Everestu tibetanski Šerpa Navang Gombu leta 1965, deset let pozneje je na istem mestu stala prva ženska, Japonka Junko Tabei, prvi je vrh brez dodatnega kisika osvojil Italijan Reinhold Messner leta 1978, dve leti pozneje je na Everest opravil še prvi solo vzpon, vmes, v leto 1979, se vrinja slovenska, tedaj jugoslovanska slava, 13. maja ob 13.51 sta na vrh stopila Andrej Štremfelj in Nejc Zaplotnik, dva dni zatem še Stane Belak - Šrauf, Hrvat Stipe Božić in nepalski sirdar Ang Phu, ki se je potem med sestopom ubil.
Leta 1980 je Poljak Krzysztof Wielicki prvi premagal Everest pozimi, leta 1988 se je Francoz Jean-Marc Boivin z vrha spustil z jadralnim padalom. Leta 1998 je Kazi Šerpa prek Južnega sedla vrh dosegel najhitreje brez dodatnega kisika, v 20 urah in 24 minutah, leta 2000 je Jezerjan Davo Karničar prvi z vrha do baznega tabora neprekinjeno smučal, leto pozneje je bil Američan Erik Weihenmayer tam zgoraj kot prvi slepi človek, leta 2003 je njegovemu rojaku Garyju Gullerju uspelo brez roke. Prvi človek s hudo telesno hibo na vrhu je bil Britanec Tom Whittaker. Bilo je leta 1998, dve desetletji po tem, ko je v prometni nesreči izgubil nogo. Istega leta so bili na isti dan na vrhu trije bratje, Šerpe Da Nuru, Jangbu in Lhakpa Gelu. V osmih urah in desetih minutah je bil z južne strani z dodatnim kisikom najhitrejši na cilju Pemba Dorjee Šerpa, leta 2004, leto pozneje, pa je bil eden prvih dveh ljudi, ki sta na 8848 stopila v zakonski stan. Poročil se je, le bog jima je bil priča, z Nepalko Moni Mulepati.
Leta 2005 je na strehi streh s helikopterjem pristal, iz plovila pa ne izstopil, Francoz Didier Delsalle.
Avstrijec Christian Stangl je bil leta 2007 najhitreje na vrhu s severne, tibetanske strani brez dodatnega kisika.
Boj za starost
Od hitrosti k starosti in podrazredom – najstarejši človek na vrhu (skupaj tretjič) je od četrtka 80-letni Japonec Juičiro Miura, po štirih operacijah srca, pa že leta 1970 je smučal z 8000 metrov, zaviral s padalom, ob rekordu je bil z njim sin. A Japončev rekord utegne pasti v prihodnjih dneh, zaradi 81-letnika iz Nepala po imenu Min Bahadur Šerčan, ki je leta 2008 vrh osvojil kot 76-letnik, menda le dan preden ga je dosegel najnovejši rekorder, tedaj star 75 let. Miura je bil na vrhu prvič pri 70 letih. Na drugi strani starostne palete (trenutno) kraljuje Američan Jordan Romero, ki je osvajalec postal 22. maja 2010 s 13 leti, 10 meseci in 10 dnevi. Najstarejši osvajalec Everesta z obeh strani je s 60 leti 2010. postal Portoričan Julio Bird, najstarejša ženska na vrhu je od lani Japonka Tamae Vatanabe.Največkrat se z najvišjo točko pod podplati pohvali Apa Šerpa, Nepalec, med 10. majem 1990 in 11. majem 2011 je imel vse pod seboj 21-krat. Prva ženska, ki je dosegla cilj ciljev dvakrat v sezoni, v razmiku 11 dni, je 29-letna Nepalka Čurim Šerpa. Bilo je lani.
Babu Čiri Šerpa je leta 2003 na vrhu preživel noč, Nizozemec Wim Hof je nameraval leta 2007 gor samo v spodnjicah, pa ga je ustavila poškodba stopala. Na srečo.
Naši
Slovenci: Andrej Štremfelj, Nejc Zaplotnik, Stane Belak, Viki Grošelj, Marija Štremfelj, Janez Jeglič, Franc Pepevnik, Pavle Kozjek, Davo Karničar, Franc Oderlap, Tadej Golob, Matej Flis, Gregor Lačen, Viki Mlinar, Marko Lihteneker, Tomaž Jakofčič. In nikar da bi preskočili Romana Beneta, rojaka iz Italije.
Kozjek leta 1997 kot prvi Slovenec doslej brez dodatnega kisika, leta 1990 Marija Štremfelj kot prva Slovenka in z možem Andrejem kot prvi zakonski par, njen mož s tem edini Slovenec dvakrat na vrhu, Jakofčič leta 2009 kot naš prvi v vlogi gorskega vodnika. Marko Lihteneker je edini, ki se, po osvojenem vrhu, z gore ni vrnil.
Podatki, koliko ljudi je doslej osvojilo Sagarmato oziroma Čomolungmo, so hudo majavi, po nekaterih je zmagovalcev približno 4000, vključujoč vse, ki jim je uspelo večkrat. Za več kot dvestoterico je bila želja usodna. Najbolj črno je bilo z 10. na 11. maj leta 1996, ko je v viharju, k tragediji je veliko pripomogla tudi gneča, umrlo devet osvajalcev nekoristnega sveta, klientov in vodnikov, skupaj je bilo tistega leta 15 žrtev, največ doslej.
Med letoma 1953 in 1974 je bil vrh osvojen v sedmih letih, od tedaj menda vsako leto. Samo leta 2007 so našteli 633 vzponov. Če se odpravljate tja gor, vam zaupamo, da je največ himalajistov v enem dnevu uresničilo svoj nadnamen 23. maja 2010, 170, nekoliko vernim v vraže pa še namig, največ srečnih v vseh letih je bilo na meji mini Nepala in maksi Kitajske 21. maja, 540. Ti podatki so veljali nekako do leta 2011.
Vendar, prostora za rekorde je neizmerljivo, dekleta ste sicer zamudila naslov prve Savdijke na Everestu, slava je šla pred dnevi 25-letni Rahi Moharak. Gotovo pa imate možnosti za naslov sedme Slovenke, ki je osvojila najosemtisočaka brez dodatnega kisika s severa ali, fantje, tudi sedem bratov v sedmih zaporednih dneh še ni bilo na dvomeji Nepala in Tibeta, pardon, Kitajske.
K. G.