Nedeljski Dnevnik - Katja Petrovec: ... hodi, in je hodil - Boris Kozelj skozi širno Slovenijo po evropski pešpoti E6
Boris Kozelj, 55-letni Kranjčan, je navdušen hribolazec.
Vsak konec tedna preživi v hribih, pove, zato ne preseneča, da se je letos odpravil na malce drugačno pot, kakršnih je vajen. »Rad imam Slovenijo, lepa je, čeprav gre za žepno izdajo. Vse imamo, od panonskih ravnic do Alp, morja, gričevja in vinogradov. Tako kot pravim, da mora vsak Slovenec enkrat na Triglav, sem si rekel, da pa moram sam enkrat peš prehoditi našo državo,« reče Boris, ki je to svoje prepričanje tudi uresničil. In se odpravil, nič drugače, kot si je rekel, peš. Od Radelj ob Dravi pa vse tja do Jadrana, po slovenskem delu evropske pešpoti E6, ki povezuje Baltsko in Jadransko morje. 370 kilometrov je pustil za sabo, ko je po devetih dneh s pivom v roki zmagoslavno sedel v Strunjanu, ob tistem majhnem koščku naše obale. In bil neizmerno ponosen, nase.
Kozljeva zgodba se začne z zelo preprosto formulo, dokazati sebi in drugim, da človek zmore več. »Načrt je bil prehoditi Slovenijo v najkrajšem možnem času z vsem potrebnim v nahrbtniku. Zadal sem si cilj med osem in deset dni, a načrtoval devet dni. Ker sem hribolazec, imam nekaj osnovne kondicije, sem se pa na pot pripravil tako, da sem štiri dni zapored s palicami kar najhitreje prehodil pešpot okoli Brda, ki je dolga deset kilometrov, in iz tega izračunal, koliko bom na dan približno hodil, z nahrbtnikom in upoštevajoč vzpone in spuste. Prišel sem do zaključka, da bom hodil neto okoli deset ur na dan in dve do tri ure počival. Dva dni sem potreboval tudi za logistiko, moral sem si rezervirati vsa prenočišča na poti, tri dni pred odhodom pa sem počival in se zadnji teden junija odpravil na pot,« začne pripoved Boris.
Ponekod ni ne markacij ne stez
Evropska pešpot E6 stopi na ozemlje Slovenije na prelazu Radelj. »Zanimivo je, da ko prideš v Radlje ob Dravi, ugotoviš, da sploh niso ob Dravi, če gledaš iz perspektive pešačenja,« pripomni sogovornik, ki je hojo nadaljeval čez Kope, Slovenj Gradec, Mozirje, nato prečil Menino planino, pa se spustil v Vransko, Motnik in prek Trojan v Moravče, nadaljeval do Grosupljega, nato pa se E6 dvigne čez Turjak na Bloke. Od tam je šel do gradu Snežnik in Mašuna na vrh Snežnika, pa spet navzdol do Ilirske Bistrice in še enkrat navzgor na najvišji primorski vrh, Slavnik, od tam pa skozi istrske vasi v Strunjan. Prvi vir informacij za tiste, ki bi želeli prehoditi to pot, je vsekakor knjižica Ciglarjeva pot od Drave do Jadrana, v kateri so opisani vsi odseki poti in narisani zemljevidi. Ta je bila Borisov osnovni pripomoček na poti. Toda kot pove, veliko stvari iz knjižice preprosto ne drži več, saj je bila izdana leta 2003, od takrat pa se je veliko stvari spremenilo. Kot recimo to, da je nekdanji makadam danes v večji meri prekril že asfalt. »Ta pot gre, kot rečemo, pogosto okoli riti v žep. Da bi se namreč izognili avtomobilom, so speljali pot okoli krajev, toda danes je tudi tam že asfalt in vozijo avtomobili, zato bi bilo smiselno razmisliti o spremembi delov trase, da se izognemo asfaltu,« pove Boris in iz prve roke oceni E6. »Marsikje je pot zelo slabo označena. So odseki, ki si zaslužijo cvek, in odseki s čisto petico. V povprečju pa bi rekel dobra tri. Markacije so marsikje zbledele ali so jih zarasle veje, del poti se bo v letu ali dveh popolnoma zarasel, kajti po njej hodi le malo ljudi. Nekateri deli poti so že zdaj popolnoma zaraščeni, takšen je recimo pod Menino planino, kjer sem se tudi izgubil, saj ni bilo ne markacij ne steze. Vidi se, da je ne vzdržujejo. Naslednji problem so žigi, ki so večinoma res zunaj v skrinjici na zidovih, a ponekod so v gostilnah. Konkretno, v Hrastovljah sem bil ob osmi uri zjutraj, gostilna, v kateri je žig, pa se odpre šele ob enajstih. Kot zadnje pa si človek predstavlja, da evropska pešpot pomeni pot, po kateri lahko gre vsak, tako otrok kot vsak tujec, da se praktično ne moreš izgubiti, da lahko prehodiš pot v supergah. Vendar to ne drži. Brez planinskih čevljev je pot nevarna,« opiše svoja opažanja. Izkušnje s hribolazenjem so tako več kot potrebne, je jasen. Smisel za orientacijo tudi. Sam ni imel ne kompasa ne GPS, le zemljevid in knjižico. A vendar to ne bi zadostovalo, če ne bi na poti govoril z ljudmi. »Ljudje so bili moj glavni vir informacij. Spraševal sem jih in sproti zbiral informacije glede žledoloma, kako je prehodna pot do naslednje točke, kje se pride do neke vasi, če se je pot izgubila. Če ne bi znal jezika, da sem lahko govoril z domačini, je pot premalo označena. Je pa vedno speljana mimo visokogorskih kmetij ali vasi, vsake dve do tri ure prideš v neki obljuden kraj ali naletiš na človeka,« še pove. »Rad bi se tudi zahvalil vsem ljudem, ki so mi na poti pomagali z nasveti, s hrano ali pijačo, domačim, ki so me vseskozi spremljali po prenosnem telefonu, in sestrični, ki me je pričakala na cilju v Strunjanu.«
Kako je pregnal medveda
Največja težava, s katero se je srečal na poti, so bile prav posledice žledoloma, številna podrta drevesa in zato neprehodne poti. Več, kot je nameraval, je moral zato prehoditi po asfaltu, saj so mu domačini odsvetovali hojo po gozdu. »Seveda sem jih ubogal. Okoli Mačkovca je bilo grozno, s plezanjem čez drevesa ne prideš nikamor, tam sem se tudi izgubil med podrtimi drevesi,« reče in zaupa prigodo, kako je s svojim lomastenjem čez drevesa pregnal tamkajšnjega medveda. »Ko sem plezal po strmem bregu in nato le prišel na pot, sem tam srečal domačina, ki sta rekla, da je ravno bežal medved čez cesto, ker ga je najbrž nekdo pregnal in ta nekdo sem bil očitno jaz. Ne, strah pa me ni bilo. S sabo sem imel radio, kajti medved je prijazna žival, le malce kravala moraš delati in se umakne. Povsod tam, kjer so me opozorili, da se klati medved, sem imel prižgan radio.«
Nato se spomni, kako je prišel na Mašun ves premočen, saj je tisti dan vseskozi deževalo, v tamkajšnjem planinskem domu pa so mu šli toliko na roko, da so zakurili, da je lahko posušil stvari. A gojzarji so ostali mokri in naslednji dan jih je moral obuti, kar je bilo najhuje. »Pot, ki je sledila, je namreč povrhu vsega še slabo markirana, tudi psihično je bilo naporno, saj v gozdu ne veš vedno, ali greš prav ali ne. Bil sem že utrujen, ne nazadnje je bil to sedmi dan hoje, sledil pa je štiriurni vzpon na Snežnik. A ko noge ne ubogajo več, glava reče, hodile boste, in potem hodijo,« hudomušno doda.
Več v tiskani izdaji Nedeljskega.