Delo.si, Panorama - Matija Grah: Zaljubljenci v Lubnik so lubnikarji. Rekorderka med njimi je bila gori že več kot 7000-krat.
Med griči, ki obrobljajo Sorško polje, je eden še posebno imeniten, saj se njegov zaobljeni, kopasti vrh ponaša z oglato »čepico«. Bližnji pogled pokaže, da je čepica pravzaprav silhueta od daleč vidne planinske koče, ki je posajena na sam vrh Lubnika, vzpetine, v katere naročju leži Škofja Loka.
Škofja Loka je dobila ime po škofih iz Freisinga, saj je bila vse do leta 1803 upravno, gospodarsko in kulturno središče fevdalnega gospostva freisinških škofov. Uprava njihovega gospostva je bila v Loškem gradu, katerega zgodovina je nadvse pestra; po ukinitvi freisinškega gospostva je med drugim gostil šolo sester uršulink, med drugo svetovno vojno nemško vojaško bolnišnico, po osvoboditvi kazenski poboljševalni zavod, od leta 1959 pa v njem domuje Loški muzej. Danes je Loški grad med domačini, ki sebe, mimogrede, ne imenujejo Škofjeločani, temveč Ločani, priljubljeno izhodišče vzpona na Lubnik. Čar te poti, ki od pohodnika zahteva približno dve uri zložne hoje in se imenuje pot mimo starega gradu (ali po domače: »čez grad«), je v tem, da se na Lubnik povzpnemo kar iz centra Škofje Loke.
Med kako deseterico poti, ki se z različnih izhodišč pnejo proti 1025 metrov visokemu vrhu, je poleg navedene priljubljena pot čez Kobilo, ki traja poldrugo uro hoda. »A med vsemi najbolj oblegana,« razlaga Anica Pirc, oskrbnica planinskega doma na Lubniku, »je pot od Naceta.« Pot od istoimenske okrepčevalnice (Nace) se začne s stezico, ki se zaje v travnati breg in nas nato v bolj ali manj zložni hoji, ki jo tu in tam prekine kakšen bolj strm odstavek, posejan s skalami, privede na vrh tisočaka Lubnika. Priljubljenost dolguje svoji kratkosti: s 40 minutami, kolikor traja vzpon, je med vsemi najkrajša.
Krvavo bajeslovno izročilo
Lubnik razmejuje dolini Poljanske in Selške Sore, na vprašanje, zakaj stoji ravno tu, in ne kje drugje, pa odgovarja ljudska pripovedka, ki gre nekako takole: Svojčas sta živela dva brata velikana. Prvi je domoval na Križni gori (ki je za Lubnikom druga najbolj priljubljena izletniška točka Ločanov), drugi na Črnem vrhu. Prehranjevala sta se tako, da sta okoliškim kmetom kradla živino. Ko je v Selški dolini te zmanjkalo, je velikan s Križne gore odšel na lov v Poljansko dolino, kar pa onemu s Črnega vrha ni bilo všeč. Zato je nalomil skale Črnega vrha in jih začel metati proti Križni gori. Drugi velikan je storil enako. A bila sta prešibka, da bi skale zalučala dovolj daleč, zato so te padale sredi med njiju, prav tja, kjer danes stoji Lubnik. Sklepno dejanje njunega smrtnega boja se je zgodilo prav na tem kupu skal. Na njem sta se ruvala sedem dni in noči, nato pa je velikan s Križne gore bratu odtrgal glavo, jo pustil na vrhu in izginil neznano kam. Sčasoma je nametane skale in lobanjo prekril gozd, Ločani pa so gori, katere kopasti vrh spominja na vrhnji del človeške lobanje, dali ime Lubnik (iz: lobanja – Lobnik – Lubnik).
Da Lubnik ni od muh, pa ne priča samo krvavo bajeslovno izročilo, temveč tudi njegova prva pisna omemba, ki je stara več kot tisočletje. Že v neki darilni listini iz leta 973 ga omenjajo kot »mons Lubnic«.
Zaradi razmeroma velike višine in osamljene lege ponuja izletnikom v lepih in jasnih dneh čudovite razglede na Julijce s Triglavom na čelu, na vzhodni del Karavank in Kamniško-Savinjske Alpe, v daljavi je viden celo Snežnik, da Ljubljanske kotline, ki kot na dlani leži pred pohodnikom, niti ne omenjamo.
Lubnik je postal priljubljena izletniška točka Ločanov že v prejšnjem stoletju. Prvo kočo na njegovem vrhu je škofjeloško planinsko društvo zgradilo leta 1932, vendar brunarica ni preživela vojne; da se v njej ne bi utrdili Nemci, so jo 1. maja 1943 požgali partizani. Sedanji planinski dom so z veliko požrtvovalnosti, ki je bila v povojnem času obnove samoumevna, gradili cela tri leta in ga leta 1953 odprli. Njegovi najzvestejši obiskovalci se že več kot 35 let združujejo v klubu lubnikarjev, katerega član lahko postane vsak, ki se v tekočem letu na Lubnik povzpne vsaj petnajstkrat.
Vendar lubnikarsko leto ni identično koledarskemu. Vzponi na Lubnik se ne začnejo seštevati januarja, ampak vsakega 1. oktobra. Ker se bo lubnikarsko leto zdaj zdaj izteklo, so nekateri zbrali že več kot 300 vzponov. Med njimi tudi Jurij Štancar, ki je gospodar koče na Lubniku in je bil do srede, ko smo se povzpeli gor, na njem že natanko 330-krat. Rekorderka med pohodniki je Ivanka Pivk, ki je, kljub temu da se približuje že osemdesetemu letu, vsak dan že pred sedmo zjutraj na Lubniku, vrh katerega je v svojem življenju stala že več kot 7000-krat. Letošnji obisk bo rekorden, pojasni Anica Pirc, ki pričakuje, da se bo v vpisni knjigi do 1. oktobra nabralo 28.000 vpisov. »Tem je treba prišteti še izletnike, ki se ne vpisujejo,« dodaja.
Brez ocvirkovice ne gre
Tako kot so nepogrešljivi del kulinarične ponudbe koče na Ratitovcu flancati, si planinskega doma na Lubniku že desetletja ni mogoče predstavljati brez ocvirkovice, ki je ne sme nikoli zmanjkati in je izletnikom na voljo v petek in svetek, od jutra do večera. Oskrbnica Anica Pirc vsako jutro vstaja ob štirih, da do sedmih zamesi in speče prve štiri štruce. Kadar je obisk posebno velik, jih v enem dnevu speče dvanajst.
Lubnik je obvezna točka Loške planinske poti in sestavni del razširjene Slovenske planinske transverzale. Zaradi tega, pojasni Anica Pirc, ki dom na njem oskrbuje že deveto leto, ga ne obiskujejo samo Ločani, Kranjčani ali Ljubljančani, temveč – bodisi organizirano bodisi posamič – pohodniki iz vse Slovenije. Za nekatere je postaja na pešpoti do Triglava. Ti v domu, ki ima 18 ležišč in je odprt vse mesece v letu razen januarja in februarja (ko obratuje ob vikendih) in vse dni v tednu, razen ponedeljka, radi tudi prenočijo.
Matija Grah