Večer v nedeljo, Gore: Na Veliki planini še ni pomladi / S kolesom naokoli

Na Veliki planini še ni pomladi

Tatjana Vrbnjak: Obnova sedežnice bo predvidoma zaključena do začetka poletne sezone

Velika planina je ena najlepših slovenskih planin, zaradi izjemno lepe kombinacije naravnih lepot in bogate kulturne dediščine velja za pravi biser. Obsega vso Poljansko planoto, ki jo sestavljajo Velika, Mala in Gojška planina, Konjščica in planina Dol. Med temi planinami je Velika planina največja (meri 557 hektarjev) in tudi najvišja.
Do Velike planine pelje pot iz Kamnika ob reki Bistrici, iz Stahovice pa vodi glavna pešpot, po kateri junija priženejo živino na pašnike Velike, Male in Gojške planine; živina se na planini pase do konca septembra; lani je bilo na planini okoli 30 pastirjev. A mnogi obiskovalci (če ne že večina njih) se na Veliko planino že vse, odkar je bila 1963. leta zgrajena žičnica, pripeljejo iz Kamniške Bistrice z nihalko na vrh Šimnovca, od tam pa s sedežnico na vrh Gradišča 1666 m visoko. Trenutno sedežnica Šimnovec zaradi kompletne obnove ne vozi, zato mora obiskovalec, ki ga nihalka pripelje na vrh Šimnovca 1407 metrov visoko, do vrha planine še dobre pol ure peš. Velika planina se namreč razprostira nad 1600 metri nadmorske višine. Kdaj bo obnovljena sedežnica? "Računamo, da do začetka poletne sezone. Najbolj je to odvisno od vremena - upamo, da nam bo naklonjeno," pravi Leon Keder, vršilec dolžnosti direktorja firme Velika planina. Denar za obnovo nihalke - ocenjena vrednost investicije je 320 tisoč evrov, je zagotovila občina Kamnik, ki je lastnica družbe Velika planina.

Še precej snega
Najbolj obiskana je Velika planina v poletnih mesecih, saj jo takrat obišče 80 odstotkov obiskovalcev, le 20 odstotkov pa v drugih mesecih.
Lansko poletje je nihalka mesečno prepeljala povprečno deset tisoč obiskovalcev - julija denimo dobrih enajst tisoč, avgusta pa celo 16.140. V zimskih mesecih je obiska bistveno manj: decembra so prepeljali 2858 gostov, letošnjega januarja pa 2335, obisk je zelo odvisen od vremena in snežnih razmer. "Zelo različno je: ob vikendih, kadar je vreme ugodno in ko je bila še smuka, je bilo tudi 500 obiskovalcev dnevno, so pa tudi dnevi, ko pride na Veliko planino le 20 ljudi," pravi Keder.
Četudi spletna kamera v živo, postavljena na vrhu Velike planine, daje občutek, da je planina skorajda že kopna, ni tako. Sneg na vrhu je namreč spihalo, povsod drugod pa ga je še precej. "Še vedno se moramo s sankami voziti od zgornje postaje nihalke do vrha planine," pravi Keder. Nihalka obratuje med tednom trikrat dnevno, ob vikendih in praznikih pa vsako polno uro. Na Veliki planini ni več smuke. Kdo jo torej ta čas obiskuje? "Na Veliko planino se zdaj odpravljajo predvsem ljudje, ki imajo radi mir in ne marajo velike gneče," odgovarja Keder. Dodaja, da na Veliki planini še ni pomladi. Za tistega, ki si želi sprostitve v naravi, je seveda na prvem mestu pohodništvo in uživanje v lepih razgledih - za lažjo in varnejšo hojo in tudi za doživetje si je mogoče za cel dan sposoditi krplje. Nekateri obiskovalci se odpravijo le po znanih, uhojenih poteh, drugi si ob tem ogledajo tudi naravne znamenitosti. Gostišče Zeleni Rob in planinski domovi na Mali Planini, kjer se je mogoče okrepčati, so odprti.
  Foto: Velika planina, d. o. o.

Različni interesi na planini
Še vedno velja, da je Velika planina glede na svojo izjemnost še premalo turistično izkoriščena. To je tako najbrž tudi zato, ker se na tem območju križajo različni interesi, ki so velikokrat v neskladju. Za skupni imenovalec delovanja in sobivanja se morajo namreč dogovarjati Pašne skupnosti Velika planina, Mala planina in Gojška planina, pa planinska društva Kamnik in Domžale, ki sta lastnika domov na planini, lastniki počitniških hišic oziroma planšarskih koč, ki so združeni v društvu Bajtarji, ter družba Velika planina, katere glavna dejavnost so prevozi z nihalko in drugimi žičniškimi napravami na Veliki planini ter gostinska ponudba v gostišču Zeleni rob na planini in na spodnji postaji nihalke. Križanje interesov ni značilnost zadnjih let, ampak dolgih desetletij - ne nazadnje se je "bajtarstvo" pričelo že leta 1930, ko je prvi turist vzel v najem planšarsko kočo za čez zimo, ko na planini ni planšarjev, to je od oktobra do sredine junija.
"Iščemo poti, kako bi prišli do čim boljšega sodelovanja in do takšnih rešitev, ki bodo na neki način ustrezale vsem deležnikom. Zavedamo se, da ne moremo imeti vsi istih želja in da nimamo istih potreb," pravi Keder. Iskanju skupne strategije razvoja območja in oblikovanju skupne blagovne znamke in privlačnih turističnih produktov je namenjen evropski projekt, ki ga je uspela pridobiti Filozofska fakulteta v Ljubljani, oddelek za geografijo, skupaj z Zavodom za turizem in šport v občini Kamnik in Veliko planino, d. o. o. Vključenih je enajst študentov, morebiti bodo sveže ideje mladih pripeljale do idej, kako izboljšati turizem na Veliki planini; rezultate projekta bodo predstavili predvidoma konec junija v okviru 1. Pohodniškega festivala v Kamniško-Savinjskih Alpah.

Tatjana Vrbnjak

ZNAMENITOSTI VELIKE PLANINE

Pastirsko naselje
Pastirsko naselje velja za enega redkih ohranjenih naselij te velikosti v Evropi in privablja številne obiskovalce vse dni v letu. Prepoznavno je po svoji tipični arhitekturi, ki predstavlja nekakšen simbol Velike planine. Strehe koč so krite s značilnimi smrekovimi skodlami, ki segajo zelo nizko.

Jama Veternica in Dovja Griča
Jama Veternica je najbolj znana naravna znamenitost planine. Sestavljata jo jami Mala in Velika Veternica, ki sta nastali ob preperevanju, ko se je porušil njun strop. Bolje obiskana je Velika Veternica, njena posebnost so krpe snega, ki jih najdemo v jami tudi v poletnih mesecih. Jama Dovja griča se nahaja v Tihi dolini in je globoka zgolj devet metrov. Znana je po pripovedkah, ki so se odvijale v bližini jame.

Turistično naselje
Turistično naselje je območje v bližini Gostišča Zeleni Rob, kjer je večina koč, ki so namenjene turistom. Gradnjo koč so - to je bilo v času tako imenovanega sindikalnega turizma - financirala razna podjetja. Ob zaključku projekta leta 1964 jih je bilo okoli 60, po zunanjosti pa so podobne pastirskim kočam.

Kapela Marije Snežne
Kapela Marije Snežne je stala na sedanjem mestu že pred 2. svetovno vojno. Ob koncu vojne so jo nemški vojaki požgali, ponovno pa je bila postavljena leta 1988 na pobudo takratnih pastirjev.

S kolesom naokoli

Številne razpredene kolesarske poti so kot nalašč za spomladanske izlete

Sami, z družino ali s prijatelji, v večji ali manjši skupini, z zemljevidom v roki ali kar tako, kamor pot zanese, vožnja po cestah, hribih in dolinah, po gorskih prelazih, v adrenalinskih parkih in celo pod zemljo - vse to v Sloveniji najdejo ljubitelji kolesarjenja. Od nezahtevnih in kratkih prog, primernih za družine z otroki in za tiste brez kolesarske kondicije, pa vse do skrajnih preizkušenj na najzahtevnejših naravnih progah. Raj za kolesarje, tale Slovenija. Vsak najde kaj zase in ni torej izgovora, da v vse bolj prijaznih pomladnih dneh ne sedemo na kolo in se popeljemo po naši lepi deželi. Ne glede na to, na katerem koncu smo doma, ni ga predela, ki ne bi ponujal kakšne lepe kolesarske ture. Pospremljene tudi z ogledom številnih znamenitosti in kulinarično ter vinsko ponudbo.
Če začnemo kar v Mariboru oziroma na Pohorju - kolesarimo lahko ob reki Dravi, po vinorodnih gričih v okolici mesta in Kozjaku, po gozdnih pohorskih poteh in na kolesarskih poligonih ter downhill strminah, po mestu. Maribor je lahko tudi izhodišče za krajše ali daljše kolesarske ture, vse do Pomurja, Koroške ali Avstrije. Kamorkoli bomo krenili, pot nas bo peljala skozi privlačno in raznoliko pokrajino, na mnogih točkah se bomo lahko ustavili zaradi čudovitega razgleda, si ogledali kakšno kulturno ali naravno znamenitost, se ustavili v dobrih gostilnah in se okrepčali. Za podrobnosti o posameznih kolesarskih poteh so na voljo zloženke z natančno opisanimi potmi, zahtevnostjo, dolžino in seznamom vsega, kar si na poti velja ogledati, informacije pa so seveda dostopne tudi na spletnih straneh. Tisti, ki želijo še kak nasvet ali pa da jim drugi pripravijo vse za želeno kolesarsko preizkušnjo, bodo vse to našli v Turističnoinformacijskem centru v Mariboru.

Do Zavrha in naprej
Srednje zahtevna in kar dolga je kolesarska pot proti Zavrhu, naprej proti Lenartu in še naprej proti Gornji Radgoni. Od železniške postaje, ki je izhodišče te poti, se pripeljemo do Malečniškega mosta in prečkamo Dravo ter nadaljujemo pot ob levem bregu stare struge skozi Malečnik in Trčovo proti Zgornjemu Dupleku, kjer zavijemo levo proti Koreni. Pot je značilno razgibana, z veliko vzponi in spusti, vse do Korene s cerkvijo sv. Barbare. Od tam je prekrasen pogled na Dravsko polje vse do Boča in Donačke gore.
Pot potem vodi mimo vinotočev in turističnih kmetij do Zavrha, kjer se z razglednega stolpa ponuja enkraten pogled na razgibano gričevnato pokrajino s polji, sadovnjaki, vinogradi, travniki in gozdovi.
Vidimo tudi vse slovenskogoriške cerkve, ki so jih na najlepših vrhovih v 16. in 17. stoletju zgradili naši predniki. V daljavi se razkrivajo ornitološko bogata umetna jezera, sredi Pesniške doline pa nas čaka Lenart, upravno in gospodarsko središče Slovenskih goric in križišče kolesarskih povezav čez Slovenske gorice.
Iz Lenarta se po regionalni cesti spustimo mimo umetnega jezera Radehova proti Sveti Trojici. V Komarnici nas pot vodi desno v Cerkvenjak, potem pa naravnost proti Cogetincem in Spodnjim Ivanjcem. Pot je razgibana in poteka po lokalni asfaltirani cesti. Kmalu sledi odcep levo h kolesarjem prijazni turistični kmetiji - pri Firbasu. Nato nadaljujemo mimo Spodnjih Ivanjcev čez Ščavniško dolino preko Radgonsko-Kapelskih goric do Gornje Radgone. Mesto leži ob reki Muri, na meji z Avstrijo, in je znano po odličnem vinu.

Za bolj zahtevne
Za nekoliko bolj zahtevne rekreativne kolesarje, ki se ne bojijo več spustov in vzponov, je primerna Lenarška kolesarska pot. Zaradi svoje razgibanosti sodi med zahtevnejše kolesarske poti. Po nekaj kilometrih, ko se iz Lenarta pripeljemo proti Jurovskemu Dolu in prečkamo potok Globovnica, nas že čaka prvi zahteven vzpon v Spodnji Gasteraj. Na vrhu se potem odpre čudovit razgled po Slovenskih goricah, potem pa se pot nadaljuje proti Zgornji Velki, kjer je tudi najvišja točka te kolesarske poti, na 402 metrih, tik ob cerkvi Marije Snežne.
Po spustu in vzponu v dolini potoka Velka sledita na poti proti Tratam še en spust in vzpon, potem pa se v Loku skozi Lokavec in Rožengrunt obrnemo nazaj proti Lenartu. Po nekaj kilometrih rahlega spusta kolesarje spet čaka zahteven vzpon na Sveto Ano z istoimensko cerkvijo, po zavitem spustu pa sledi do cilja v Lenartu lahkotna vožnja skozi Froleh ter Spodnje in Zgornje Žerjavce.

Na Koroškem
Če se odločimo za kolesarjenje v povsem drugo smer, proti Koroški, nas prav tako čakajo zanimivi izzivi. Dravska kolesarska pot velja zaradi svoje raznolikosti za eno najlepših kolesarskih poti v Evropi sploh. Pot vodi od izvira reke Drave pri Toblachu v Italiji preko Avstrije v Slovenijo, skozi Dravograd, Maribor in Ptuj vse do slovensko-hrvaške meje pri Ormožu.
Pot po slovenskem delu poteka po večinoma manj prometnih lokalnih cestah in v manjši meri po urejenih kolesarskih poteh in stezah. Zaradi različnih vrst podlage vozišča in zahtevnejšega vzpona med Podvelko in Lovrencem na Pohorju je slovenski del poti primeren za bolje pripravljene kolesarje, priporočljiva je tudi uporaba treking ali gorskih koles.
Lahko pa se na Koroško odpeljemo z avtomobilom in na kolo sedemo tam. Korošci so pripravili nekaj zanimivih preizkušenj. Ena teh je 24 kilometrov dolga atraktivna kolesarska pot po opuščeni trasi nekdanje železnice med Otiškim Vrhom in Zgodnjim Doličem, ki bo v bližnji prihodnosti z nadaljevanjem skozi slikovito sotesko Hude luknje povezala Koroško z Velenjem, z nadaljevanjem do Dravograda pa z avstrijskim kolesarskim omrežjem.

Foto: Mediavent                                                                                 CANSTOCKPHOTO

Pot, katere podlaga je na celotni dolžini asfalt, poteka kot ločena kolesarska pot in je zaradi varnosti primerna tudi za otroke in starejše.
Po Pohorski kolesarski transverzali se lahko odpravimo ali iz Koroške proti Mariboru ali v obratni smeri. Za ljubitelje neasfaltiranih površin z gorskimi kolesi se po gozdovih Pohorja vije 75 kilometrov dolga razgibana kolesarska pot, ki povezuje vzhodni, mariborski del, z zahodnim na Koroškem. Pot je označena v obe smeri (znak PT) od Bolfenka na vzhodu do Kremžarjevega vrha na zahodu, nanjo pa se navezujejo številne lokalne kolesarske poti ali pa gozdne ceste, ki vodijo do vseh večjih središč okoli Pohorja.
Za ljubitelje gozdov in kolesarjenja v naravi, proč od asfaltiranih cest, bo kot nalašč pot okoli Uršlje gore. Gorskokolesarska pot vodi po lokalnih in gozdnih makadamskih cestah, ki povezujejo zaselke in kmetije, razdrobljene okoli Uršlje gore. Pot vodi po sencah smrekovih gozdov, soncu alpskih planin, mimo kar nekaj razglednih točk, turističnih kmetij, planinskih koč, samotnih kmetij in podeželskih zaselkov. Izberemo lahko tudi krajšo traso, ki deloma poteka po gozdnem kolovozu.
Sicer pa so v Dravski dolini na območju občin Radlje ob Dravi in Podvelka zasnovali 20 gorskokolesarskih poti, drugod na Koroškem pa prav tako najdemo številne krajše kolesarske steze. Vsekakor pa na Koroškem ponujajo prav posebno doživetje - kolesarjenje v podzemlju Pece.

Zora Štok

GORSKOKOLESARSKI PARK PECA
Prvi gorskokolesarski park v Sloveniji ponuja labirint več kot 300 kilometrov označenih ali v vodičih opisanih gozdnih cest in kolovozov, primernih za kolesarjenje po hribih in gorah nad Mežiško dolino. Kolesarjenje v osrčju Pece, edinstveno doživetje kolesarjenja po opuščenih rudniških rovih Turističnega rudnika in muzeja Podzemlje Pece v soju naglavnih svetilk in v spremstvu vodnika; kolesarjenje po stezicah Single Trail Park Jamnica, uživanje v vožnji po poteh v okolici specializiranega kolesarskega hotela; Flow Trail Peca, vzpon na goro s kabinsko žičnico ali po makadamski gozdni cesti in spust po dvanajst kilometrov dolgem t. i. flow trailu. Gorsko kolesarski park Peca se nahaja v območju Geoparka Karavanke, čezmejnega geoparka s članstvom v evropski in globalni mreži Geoparkov pod okriljem UNESCA.