< Več, 20.08.04, V višave: Vsem že dolgo znanim nevarnostim, ki v visokogorju grozijo popotnikom, sta se letošnje poletje pridružili vsaj dve novi
V VIŠAVE
Vsem že dolgo znanim nevarnostim, ki v visokogorju grozijo popotnikom, sta se letošnje poletje pridružili vsaj dve novi: na planinskih poteh je še vedno nekaj snega, na katerega planinci niso pripravljeni, poleg tega so potresi ponekod dodatno razmajali že sicer labilno apnenčasto skalovje. O pasteh tam, kjer dihamo redkejši zrak, piše MARJAN RAZTRESEN. Letos z gora že 14 krst. Od zariplosti do bolezni.
GORE VRAČAJO KRSTE
Ondan, enega od zadnjih vročih koncev tedna, je prisopihal na Šmarno goro nad Ljubljane, kamor je z mestne ravnine okoli 300 višinskih metrov vzpona, ura normalne planinske hoje torej, moški nekoliko starejših srednjih let močne postave, kot bi obzirno imenovali lepo okroglega pohodnika, se sesedel za prvo mizo, ki jo je dosegel, in s težko sapo prosil postavno spremljevalko, naj mu za božjo voljo prinese kozarec pijače, ker ga bo sicer pobralo od vsega hudega. V obraz je bil zaripel - kaj zaripel, vijoličast, ustnice je imel skoraj črne, vsak delček kože je bil izvir potu, ki se je z okroglega trebuha zlival kdo ve kam. Če bi bil po kakšnem naključju tedaj tam zdravnik gorske reševalne službe, bi najbrž brez pomisleka poklical helikopter, da bi ga odpeljal v bolnišnico, kjer bi mu s hitrim posredovanjem rešili življenje. Čeprav zdravnika in helikopterja ni bilo, se mora po sili planinec, ki ga je za pot na Šmarno goro menda pregovorila družba, najbrž zahvaliti sreči, da je prišel najprej popolnoma k sebi in več ur potem po veliko kozarcih in steklenicah piva še v dolino.
Manj sreče sta imela planinca, ki sta le nekaj dni pozneje plezala po šmarnogorski sosedi Grmadi, navidez enako nedolžnem hribu, kot je božjepotna Šmarna gora, nesrečno padla v skalah in obležala v bolnišnici; prvi se je huje ranil po glavi in ima poškodovano tudi hrbtenico, drugi jo je odnesel z zlomljeno nogo. Obema so pomagali ljubljanski gorski reševalci ter huje ranjenega poslali v dolino s helikopterjem, drugega pa dol odnesli.
Nobeden od treh šmarnogorskih obiskovalcev verjetno ne bi šel tja gor tako, kot je šel, če bi natančno vedel, kaj lahko pričakuje »na hribčku, kamor pač pride vsak«, kot je slišati, na vzpetinici nad Savo in Ljubljanskim poljem, kamor številni iz dneva v dan hodijo in tekajo in kjer nekateri celo plezajo; prvi seveda ni bil telesno pripravljen na kar strm vzpon, druga dva zanesljivo nista vedela, da se je že pred več kot pol stoletja v skalah Grmade, na Turncu, ubilo več nadobudnih alpinistov, ki so očitno podcenjevali prepadne apnenčasto skalovje, prek katerega pelje zdaj tudi z jeklenicami zavarovana plezalna pot. 140 reševanj in 14 krst. Že štirinajst smrtnih žrtev je bilo letos v slovenskih gorah, več kot 140-krat so slovenski gorski reševalci s 17 postaj Gorske reševalne službe Slovenije letos že šli na pomoč planincem, alpinistom in tistim, ki so jih premamile adrenalinske dejavnosti na divjih vodah in v zraku. Po dosedanjih podatkih sodeč so vzroki za večino letošnjih gorskih nesreč v Sloveniji precej podobni tistim iz lanskega in prejšnjih nekaj let. Izjema so letos skalni odlomi kot posledica potresov zadnjega časa, ki so razrahljali apnenčaste sklade in se zrušili na gornike, ter kamenje, ki so ga zima, deževja, sneg, led in potresi tako narahlo naložili na skalovje, da se zdaj podira na planince. Stalnica na seznamu gorskih nesreč pa so že vrsto let padci in zdrsi; padci so bili lani vzrok za vsako peto gorsko nesrečo s takim ali drugačnim izidom, pri kateri so pomagali gorski reševalci.
Črna bera. Prve letošnje avgustovske dni se je skupina menda izkušenih in vsekakor primerno opremljenih planincev odpravila iz Pogačnikovega doma na Kriških podih na Bovški Gamsovec. Prvemu, ki je ho-dil precej daleč pred skupino, je najverjetneje zdrsnilo; globok padec je bil zanj usoden, s helikopterjem so že mrtvega pripeljali v dolino. Le nekaj dni prej sta se alpinista iz Nove Gorice odpravila z Vršiča pod steno Nad Šitom glave v Mali Mojstrovki. Komaj sta dobro začela plezati, se je mlajšemu plezalcu med zabijanjem klina odkrušila večja skalna luska in ga potegnila s seboj v globino. Čeprav ga je soplezalec obdržal na vrvi, prvi plezalec v navezi padca ni preživel; smrtne so bile poškodbe ki jih je utrpel, ko je med padanjem z glavo večkrat udaril ob steno.
Še kakšen dan prej so bohinjski gorski reševalci pomagali starejši planinki, ki si je pri Ledvičnem jezeru nad Kočo pri sedmerih triglavskih jezerih zlomila gleženj in ni mogla nadaljevati poti. Isti dan so pomagali tudi angleški planinki, ki je zaradi stare poškodbe hrbtenice omagala na Konjskem prevalu na poti na Triglav, in drugi planinki, ki je iz kdo ve katerega vzroka omagala pod planino Zadnji Vogel. Vse tri so s helikopterjem prepeljali v dolino. Isti konec tedna je komaj dan pred tem kamen zadel planinko na brezpotju pod Malo Martuljško Ponco. Čeprav je imela čelado, je bil udarec kamna vanjo tako močan, da je padla in si pri tem poškodovala hrbtenico. Tudi njo so s helikopterjem prepeljali v ljubljanski klinični center. Kamniški gorski reševalci so isti avgustovski konec tedna pomagali dečku, ki se je poškodoval, potem ko mu je zdrsnilo in je padel na KožeIjevi poti v Kamniških Alpah, kranjski reševalci pa so šli iskat dva nemška planinca, ki sta se ločila od skupine in nista z njimi nadaljevala poti na Kočno in Grintovec, ampak sta se namenila iz Češke koče v Cojzovo kočo na Kokrskem sedlu, zvečer pa ju ni bilo v kočo. Reševalci so ju našli na gorski poti, kjer sta čakala na pomoč - planinka si je namreč poškodovala koleno. Isti konec tedna je planinki na poti s hribov v Dom Klementa Juga v Lepeni tako nesrečno spodrsnilo, da si je poškodovala nogo; kolegi so ji pomagali do doma, preden so prišli gorski reševalci iz Bovca. Med Malo in Veliko Ponco nad Planico pa je kamen s snežišča tako hudo zadel planinko, da sojo morali s helikopterjem od-peljati v klinični center.
Noč v steni. Le kakšen dan prej je navsezgoraj zjutraj odletela skupina gorskih reševalcev z zdravnikom proti vrhu Rjavine v Julijskih Alpah, kjer sije dan pred tem planinec tako hudo poškodoval ramo, da ni mogel sam sestopiti v dolino in je do prihoda gorskih reševalcev noč bivakiral v steni. Zaradi podobnih poškodb, pa tudi rane na glavi, ki jo je dobil od padajočega kamenja, ni mogel iz stene Mojstrovke nad Vršičem avstrijski gornik; iz helikopterja so člani Gorske reševalne službe Slovenije spustili vitel, ga z njim potegnili v plovilo in ga odpeIjali v jeseniško bolnišnico.
Še kakšen dan prej so pomagali v dolino starejši planinki, ki ji je zdrsnilo na poti na najvišjo goro Karavank, na Stol, in si je pri padcu hudo poškodovala bok in komolec. Zadnje letošnje julijske dni so gorski reševalci pomagali tudi nekaterim zasvojencem z adrenalinskimi športi. Dva Nemca sta nad Kobaridom jadrala z jadralnima padaloma, zaradi nepazljivosti zadela v zraku drug ob drugega, padali sta se jima zaprli, aktivirala sta rezervni in si tako rešila življenje, enega od njiju pa so tolminski gorski reševalci spravili iz krošnje drevesa, v kateri je pristal. Isti dan so pomagali se nemški kajakašici, ki si je med spustom po Soči - kako nenavadno! - zlomila nogo.
Sneg sredi poletja je bil kriv za gorsko nesrečo, ki se je na srečo končala dokaj srečno. Sredi julija sta planinka in planinec sestopala z vrha Jalovca, pri Zavetišču pod Špičko je na zasneženem delu poti planinki spodrsnilo, padla je in potegnila za seboj še tovariša, ki pa je oba ustavil s cepinom; oba sta bila namreč za takšne razmere primerno opremljena s cepinom in derezami.
Ujeti v potresu. Iste julijske dni se je zgodila nenavadna gorska nesreča, ko je četverica planincev, dva Slovenca in dva Angleža, sestopala s Krna proti Drežnici. Nenadoma se je stresla zemlja, potres je odlomil velikansko skalo nad četverico in hudo poškodoval trojko, vendar se je vse skupaj končalo mnogo bolje, kot bi se lahko, saj so jo odnesli le s poškodbami. Slovenske gore so, kot je mogoče videti iz teh primerov in kar potrjujejo tudi gorski reševalci, letos se nevarnejše, kot so bile prejšnja leta. Ob vsem drugem, kar grozi še tako previdnim gornikom, ki so na morebitne nevarnosti pripravljeni, kaj šele nepripravljenim nedeljskim izletnikom, je treba letošnjo glavno planinsko sezono, ki je zdaj na vrhuncu, vsekakor upoštevati obilnejše snežne padavine zadnje zime, katerih ostanki so ponekod se zdaj na planinskih poteh v visokogorju, in posledice potresov, ki so ponekod močno razmajali labilno apnenčasto skalovje. Zato gorski reševalci najresneje svetujejo, naj imajo planinci na zahtevnejših in nevarnejših poteh na glavi čelado, ki je že marsikoga rešila najhujšega.
Gorski reševalci tudi opozarjajo, naj si planinci pred gorsko turo doma pripravijo natančen načrt planinske ture, se ob pomoči planinskih vodnikov seznanijo s potjo in morebitnimi nevarnimi mesti na njej, o svoji turi obvestijo domače - in si za težje in nevarnejše ture najdejo izprašane gorske vodnike, če menijo, da poti sami ne bodo kos. Vsekakor pa naj se na težavnejše planinske poti ne odpravljajo bolni ljudje - lani so morali gorski reševalci pomagati iz težav skoraj desetini vseh, ki so jim prišli na pomoč, ker so ti planinski popotniki podcenjevali naporno pot in svojo najpogosteje srčno bolezen ali pa precenjevali telesne sposobnosti.