Janez Pikon: Predvsem po zamisli, zaslugi in zavzemanju poslanca dr. Lovra Tomana so poslanci deželnega zbora podprli predlog o izgradnji Gorenjske proge. 
Gorenjska proga Ljubljana - Jesenice - Trbiž (leto 1870), kljub temu, da Gorenjska proga ni bila uvrščena ne v prvi (leto 1854), ne v drugi (leto 1863) vladni program izgradnje prog, je dozorevalo prepričanje, da bo Gorenjska, dotlej najbolj industrializiran predel Slovenije, brez železniške povezave nazadovala. Predvsem po zaslugi zavzemanja poslanca dr. Lovra Tomana so poslanci deželnega podprli predlog izgradnje Gorenjske proge. Z ministrskim odlokom 27. junija 1867 je odbor dobil začasno odobritev, 9. julija 1868 pa je bil v zboru sprejet zakon o pogojih in ugodnostih za železniško podjetje Ljubljana – Jesenice - Trbiž s priključkom na omrežje Rudolfove železnice.
Ker je imela družba Južne železnice po privilegiju pravico prednosti za graditev te proge, je bilo s pripravami na gradnjo moč začeti šele, ko družba Južne železnice ni v predpisanem roku izkazala zanimanja za gradnjo. Na licitacijo za izvajalca so prispele tri prijave: Ljubljanski konzorcij, Stavbno podjetje G. Pongratz ter družba Rudolfove železnice. V trdem boju je z najugodnejšo ceno zmagala slednja, s čimer je propadel prvi slovenski poskus, da bi z doseženo koncesijo mogli sami financirati in zgraditi železniško progo.
Graditi so začeli spomladi 1869. Progo so dogradili v dveh letih in jo 14. decembra 1870 odprli za javni promet. Gorenjska proga je dolga 102 km. Trasa proge je kompromis, ki od gorenjskega kolodvora poteka po desnem bregu Save do Medvod, napravi ovinek proti Škofji Loki, nato se s Sorškega polja spusti 22 m v dolino Save, kjer je na prodišču zgrajena železniška postaja Kranj. Od Kranja nadaljuje proga po desnem bregu Save, jo pri Otočah prečka ter se pod Radovljico vzpne skozi Lesce proti Jesenicam. Odtod poteka po dolini Save Dolinke do postaje Planica, kjer doseže najvišjo točko 853 m, zatem pa se spusti 120 m do Trbiža. Proga ima predora pri Radovljici in Žirovnici.
Z izgradnjo povezave med Trbižem in Beljakom leta 1873 je Gorenjska proga postala del omrežja Rudolfove železnice, ki je na Gornjeavstrijskem segalo do Donave. Na Gorenjsko progo so leta 1891 priključili kamniško progo, leta 1893 dolenjsko progo, leta 1906 bohinjsko progo in leta 1908 še tržiško progo. Družba Rudolfove železnice je kmalu po izgradnji gorenjske železnice zašla v finančne težave, iz katerih jo je skladno s spremenjeno politiko do izgradnje železnic rešila država, ki jo je leta 1880 prevzela.
Čeprav segajo zamisli o drugem tiru v čas takoj po prvi svetovni vojni, je proga ostala enotirna, v letih 1963 in 1964 pa je bila elektrificirana. Promet na odseku od Planice do državne meje z Italijo je bil ukinjen leta 1956, 1. aprila 1966 pa je bil ukinjen tudi promet na odseku Jesenice-Planica, proga pa razdrta. Na delu trase so kasneje uredili kolesarsko pot.
Odločim se prehoditi Gorenjsko progo iz Ljubljane na Jesenice in začnem 05. septembra 2018 ob 05:40 iz železniške postaje Ljubljana po in ob trasi železniške proge do železniške postaje Jesenice (64 km in 200 m) v smeri železniških postaj Šiška, Ljubljana - Litostroj, Ljubljana - Stegne, Ljubljana - Vižmarje, Medno, Medvode, Reteče, Škofja Loka, Kranj, Podnart, Otoče, Globoko, Radovljica, Lesce - Bled, Žirovnica, Slovenski Javornik in prispem na Jesenice ob 19:51 (čas: 14 ur in 11 minut).
Vir: Zgodovina železnice v Sloveniji
Janez Pikon