Radio Dur, 12.10.04 - Miha Pavšek: Radi bi začeli tale prispevek s tisto znano, "Vremena bodo Krancem se zjasnila,…", a je žal stvarnost povsem drugačna.
Oddaja "Kdor gre gor ni nor" je poslej na sporedu Radia Dur ob torkih med 10. in 12.uro, GP/Gorniška popotnica v okviru nje pa je prebrana med 11. in 11.30
Gorniška popotnica
Oktobrski sneg v visokogorju seveda že ni več muha enodnevnica in na taki višini ponavadi že počaka na še obilnejšo poznojesensko pošiljko, ki je še kako pomembna za kasnejšo spomladansko turno smuko. Vseeno pa še ne smemo obupati, saj se mesec šele počasi preveša v drugo polovico. Za trenutno pokrajinsko sliko je zelo pomembna prva jesenska zmrzal, ki lahko pokvari pravo jesensko podobo gozdov, zaradi prezgodaj odpadlega listja. Po drugi strani pa je glavni čar narave ravno njena stalna spremenljivost, pa čeprav včasih le v odtenkih. Opazujmo jih in primerjajmo med seboj in morda bomo na ta način našli trenutek za sprostitev in svoj notranji mir.
V dolini se zaključila glavna gobarska sezona, saj je prejšnji, nenavadno topel teden še marsikdo gobaril po gozdovih za »domačo hišo«. Uradno lahko "prigobarite" le dva kilograma gob, užitnih seveda, da ne bo pomote! Ta omejitev v bistvu sploh ni slaba, saj moramo gobe jemati bolj kot začimbo in ne kot glavno jed, česar pa nekateri ne upoštevajo. "Gobarjenje" se mora končati za mizo ob dišečih loncih, ne pa v kakšni od zdravstvenih ustanov. Sicer pa, kdor ne pozna gob, naj raje seže po kostanju. Tega je letos res spet v izobilju in na vetrnih legah, ki so se zbudile tudi včeraj čez dan, ko je zapihal hladen severozahodnik, boste že našli kakšno drevo, s katerega so popadali dozoreli kostanjevi ježki ali pa kar same »rjave slaščice«. Sicer pa velja tako za gobe kot za kostanj, da je morda včasih prijetnejše samo nabiranje, kot pa nadaljnja "predelava".
Pa naj še kdo reče, da to ni res, saj je nabiranje kostanja prav posebne vrste rekreacija. Morda ne poznate pravih najdišč? Nič zato, če vam jih ne zaupajo prijatelji, jih boste pač prej ali slej našli kar sami. V nekaterih delih Slovenije se vam lahko zgodi, da vas bodo "turbokapitalisti" ali pa »domorodci« z nič kaj lepimi besedami napodili, drugod pa vas bodo celo povabili prek domačega praga na kaj bolj prijetnega. Je pač tak čas, da so noge in še kaj hitro mokre in je treba pregnati mraz in vlago iz telesa tudi na drug način. Tudi to upoštevajte, ko se boste odločali za tokratni cilj vašega izleta. V splošnem velja pri nas pravilo, da manj, kot je obljuden svet, bolj kot so skromne kmetije in bolj kot so proč od velikih mest, prijaznejši in izletnikom bolj naklonjeni so domačini. Na vaših pohodniških in kolesarskih potepanjih ste gotovo že prišli do ugotovitve o različnosti ljudi in njihovega obnašanja med posameznimi slovenskimi pokrajinami.
Glede na vreme bi bilo morda zanimivo zopet obiskati eno od naših hidrološki znamenitosti. Zato se bomo tokrat odpravili kar pod Savico, našega vodnega mogočneža v koncu Bohinjske doline, v utesnjeno globel pod ostenjem Komarče. Morda kdo poreče, saj so nas tja "gnali" že v osnovni šoli in že vse poznamo, pa vendar temu ni tako. V slabem vremenu tam zagotovo ne bo množice obiskovalcev, verjetno pa ne bo več tudi parkirnine in vstopnine (če bi se dalo, bi jo Bohinjci ljubljančanom zaračunali dvakratno...). Grmenje silnih vodnih količin bo očaralo še zadnjega skeptika, ki mu ni do obiskovanja širšim množicam dostopnih turističnih točk. Dež, ki je v preteklih dneh padal po gorah in potem skozi prevotlene, zakrasele pode Spodnje, Zgornje in Lepe Komne prispel do kraških izvirov tik nad dnom dolinskega zatrepa, bo zagotovo kar bruhal na plano in neposredno ob slapu se zaradi hrupa zagotovo ne boste mogli pogovarjati. Če vreme ne bo preslabo, se lahko odpravite kar peš, od hotela Zlatorog v Ukancu (kakšen zagrizen slovenist bi rekel V Koncu, kar pomeni isto!), sicer pa s parkirišča ob koči pri Savici. In ne pozabite na dežnik, če ne drugje, ga boste rabili tik pod slapom, saj si ga v nasprotnem primeru ne boste mogli ogledati prav od blizu.
Gorniški pozdrav, Miha