Simon Šubic: ... še naprej prostovoljna
Ob Dnevu gorskih reševalcev, ki je prejšnjo soboto potekal v Kranju, smo na kratek pogovor povabili novega predsednika Gorske reševalne zveze Slovenije dr. Gregorja Dolinarja, sicer člana Gorske reševalne službe Kranj.
Gregor Dolinar, predsednik GRZS. Foto: Simon Šubic
V preteklosti ste Dan gorskih reševalcev prirejali na območju Jezerskega, zdaj ste prireditev preselili v mesto. Zakaj?
Uprava RS za zaščito in reševanje ima objekt na Virnikovi planini, gre za nekdanjo karavlo, ki jo ima za določeno obdobje v upravljanju GRZS. Tam je zdaj naš učni center in prva leta je Dan gorskih reševalcev potekal tam. Ker pa smo bili, tako kot na večini pravih intervencij, zelo daleč od oči, smo se odločili, da te dogodke organiziramo bližje ljudem. Dan gorskih reševalcev je ne nazadnje tudi namenjen predstavitvi našega delovanja, da ljudem pokažemo, kaj znamo, kaj počnemo.
Letos je Dan gorskih reševalcev potekal v Kranju, ki je še posebej privlačen zaradi kanjona Kokre, kjer ste meščanom prikazali klasično in helikoptersko reševanje …
Kanjon Kokre je res zelo zanimiva lokacija za prikaz vaje gorskega reševanja. V kanjonu pa moramo gorski reševalci tudi dejansko znati reševati. Ravno pred kratkim se je v njem zgodila zelo težka nesreča, za katero je bila potrebna naša intervencija.
Koliko je sicer v Sloveniji gorskih reševalcev?
Članov GRZS je približno osemsto, med njimi so tudi veterani. Med 550 in 600 pa je tistih članov, ki dejansko posredujejo v nesrečah.
Kako uspešni ste s privabljanjem novih članov?
Privabljanje novih članov je delno odvisno od okolja, v katerem deluje posamezno društvo GRS. Če ima društvo širše zaledje v alpinističnih odsekih, v planinskih društvih, lažje pridobiva nove člane. Precej drugače je v dolinah, kot je npr. Soška dolina, kjer je izredno veliko nesreč, a manj prebivalcev, manj zaledja, tam je pridobivanje članov kar velik problem.
Imajo tudi ta društva dovolj članov ali potrebujejo pomoč drugih društev pri svojih intervencijah?
Društva GRS tako ali tako sodelujejo med sabo, lep primer je Zgornjesavska dolina, kjer društva dobro sodelujejo ne samo pri intervencijah, ampak tudi na drugih področjih.
Kako ste zadovoljni s trenutnim statusom gorskih reševalcev, z opremljenostjo, financiranjem?
Število nesreč se je v zadnjih nekaj letih povečalo za več kot štirideset odstotkov in obremenjenost članstva, ki je prostovoljno, je postalo že tako veliko, da se moramo nujno pogovarjati, kako naprej. To že intenzivno počnemo z URSZR, del katere sistema smo. Pripravili in potrdili smo tudi strategijo gorskega reševanja v Sloveniji za naslednjih deset let. Tukaj je kar nekaj odprtih vprašanj, ki jih je treba nasloviti, a dejstvo je, da si tudi v naslednjih desetih letih Gorsko reševalno službo predstavljamo kot prostovoljno organizacijo z dovolj velikim številom članov, ki bodo lahko pomagali v prvi vrsti v gorah, a tudi širše. Smo namreč izjemno pomemben člen Civilne zaščite.