Bohinjske novice: deluje v okviru PD Srednja vas - Občinsko priznanje
Glasilo občine Bohinj
Leto VIII - 2. september 2005 – številka 7
Gorska reševalna služba Bohinj
"Vam in vašim kolegom se iz srca zahvaljujem za vse, kar ste storili ob reševanju mojega sina. Z besedami se ne da opisati, kaj preživljajo svojci ob tako težkih trenutkih. Laže jih je prestajati, če nam stojijo ob strani taki ljudje, kot ste vi in vaši kolegi. Mene je vaša požrtvovalnost in srčnost potrdila v veri, da je vredno zaupati v človeka in njegovo dobroto,"je pred leti oče rešenega sina pisal Robertu Klančarju, načelniku Gorske reševalne službe Bohinj, ki je ob občinskem prazniku prejela zlato plaketo Občine Bohinj.
GRS Bohinj deluje v okviru Planinskega društva Srednja vas za ves Bohinj. Uradno je bila ustanovljena leta 1947. Od ustanoviteljev ne živi nihče več, že od leta 1948 pa je njen član in dolgo obdobje tudi načelnik Alojz Arh in Stare Fužine. Po besedah 40-letnega Roberta Klančarja, inženirja gozdarstva iz Srednje vasi, ki je načelnik od leta 2000, so reševalne skupine v okviru PD omenjene že leta 1939. Veliko dokumentov o zgodovini gorskega reševanja v Bohinju, ki jih je hranila PZS v Ljubljani, je zaradi požara izgubljenih. Podatki o akcijah so zbrani od leta 1969. Prvi reševalci so bili gorski vodniki, lovci, planšarji in drugi domačini, ki so se zadrževali po gorah. Oprema je bila seveda veliko slabša kot danes, posluževali pa so se tistega, kar so imeli doma.
V GRS Bohinj je 43 članov, od teh 29 aktivnih. Aktiven član je tisti, ki v okviru postaje vsaki dve leti naredi obnavljalne izpite iz letne in zimske tehnike ter prve pomoči. Med njimi je tudi pet reševalcev letalcev, zdravnica reševalka letalka, štirje inštruktorji ter vodnika reševalnih psov iz plazov. Povprečna starost aktivnih članov je bila lani 37 let, s čimer so bili najmlajša GRS v Sloveniji. Robert Klančar pa opozarja, da se v nekaj letih to lahko spremeni. Med mladimi je premalo zanimanja za alpinizem, kar je pogoj za sprejem v GRS. To je sicer problem vseh manjših krajev. V Bohinju v sezoni ob koncih tedna stalno dežura sedem reševalcev. "Dopoldne so zmeraj problemi zaradi služb. Med tednom iščemo take, za katere vemo, da so doma. To so ponavadi samozaposleni privatniki, ki imajo že tako problem z delom. Ampak gredo," je povedal Robert Klančar. Edino materialno "plačilo", ki ga reševalci dobijo za svoje delo, je nadomestilo za prehrano in potne stroške.
Stroške reševalnih akcij plača GRS Slovenije, ki jo financira Uprava za reševanje in zaščito pri Ministrstvu za obrambo. Izredne dopuste reševalcem dajejo le še nekatera podjetja.
V zadnjih desetih letih imajo povprečno 30 reševanj na leto, največ med vsemi postajami v Sloveniji. Večina je v kopnem času, Največ, 42, jih je bilo leta 2002. ko sta se januarja in marca na Črni prsti na istem mestu ubila dva planinca. Glavni vzroki za nesreče so zdrsi in padci, pa tudi nepiimer-no zdravstveno stanje. Na vprašanje. ali jih razjezijo slabo opremljeni in slabo pripravljeni, morda celo alkoholizirani planinci, Robert Klančar odgovor: "To m naša stvar. Sami smo se odločili. da bomo pomagali v kakršnihkoli primerih. Je pa na drugih, da to uredijo, od zavarovalnic do države." V akcijah tvegajo tudi svoja življenja. "Naj ne bi tvegali. ampak te zanese. Naredil boš še pet korakov. da prideš do ponesrečenca ali da zveš, kakšen je položaj. Ko smo lani pred novim letom reševali nekega planinca na Zadnjem Voglu, je bilo na nekaterih mestih res nevarno, noč... Ampak ko so fantje prišli v njegovo smučino, jih je potegnilo naprej... Takrat kar nekako pozabiš, greš, da rešiš življenje," reče Robert Klančar. njegov namestnik, 54-letni Franc Štros iz Stare Fužine, ki je reševalec že 30 let. pa doda: "Ko prideš nazaj, pomisliš, da si bil morebiti preveč korajžen," Robert Klančar nadaljuje: "Če je nevihta ali kaj drugega, pa veš, da je človek v zavetju, da se da prebivakirati, boš počakal, da gre najhujše mimo. Vse je odvisno od informacije o nesreči, o poškodbah. Če kot vodja akcije oceniš, da boš tvegal življenje reševalcev, boš počakal. Nikakor pa na izboljšanje razmer ne čakamo doma." Pred leti se je med reševanjem v Žagarjevem grabnu eden od policistov ubil, dva reševalca sta bila poškodovana. Eno od najzahtevnejših reševanj je bilo ponoči v zamrznjenem slapu v Vojah, nevarno je bilo tudi pozimi v Toscu, ko je plaz odnesel neko dekle. Kakšni so odzivi rešenih? "Nekateri ne rečejo niti mu, večina pa se zahvali. Pri težjih poškodbah niti ne moreš komunicirati, večina pa se zahvali s pismom. Tujci ne morejo verjeti, da smo tako hitro pri njih, najbolj pa so presenečeni, ker jim ni treba plačati," je povedal Robert Klančar. Zaradi gora sta v razmaku desetih dni leta 1999 umrla tudi dva člana njihove postaje. Voranc Cvetek, star 30 let, v plezalnem vrtcu, 33-letna zdravnica Andreja Svete pa na Kukovi špici med pripravami za Himalajo. V njun spomin bodo letos izvedli peti spominski pohod. Zahtevna reševanja gotovo prinašajo strah svojcem reševalcev. Kako gledajo na to? Franc Štros je o tem dejal: "Naša pravi, da je najprej GRS, potem Vogel (Franc Štros dela v podjetju Žičnice Vogel), potlej šele ona. Ko vpraša, kdaj bom prišel, rečem, takrat, ko se bomo videli." Za vsakim reševalcem je od devet do 20 reševanj na leto, za nekaterimi, ki so dosegljivi tudi dopoldne, še več.
Letos so do druge polovice avgusta imeli 22 reševanj (lani v enakem času 30, a letos prave planinske sezone še ni bilo), največ zaradi tujcev. Doslej še noben od njihovih reševalcev ni rekel, da ne gre reševat. In kako se mlad človek odloči, da gre za gorskega reševalca? Danes 26-letni Gabrijel Rožič z Broda se je ob koncu študija leta 2000 za GRS odločil tudi zato, da bi se čutil bolj koristnega. Robert Klančar, sicer silno skop v besedah, ki bi morda dišale po hvali njihovega dela, pravi, da mora gorski reševalec imeti čut do sočloveka, pa hribe mora imeti rad. GRS Bohinj je dobro opremljena. Finančno jih podpirata Občina in Planinsko društvo Srednja vas ter manjši donatorji, del denarja dobijo s prodajo nalepk Podporni član GRS. Pred nekaj leti so v Stari Fužini ob gasilskem domu z lastnim delom in podporo bohinjskih podjetij na svetu, ki so jim ga odstopili gasilci, zgradili prizidek, v katerem imajo dvojno garažo s skladiščem, zaključujejo pa urejanje pisarniškega dela.
Vlasta Felc,
foto Robert Klančar
Reševanje Korošca začetek slovenske GRS
Franc Malešič v letos izdani knjigi Spomin in opomin gora Kronika smrtnih nesreč v slovenskih gorah piše: "5. julija 1822 se je stotnik Antonio von Bosio z vodniki in težkim zemljemerskim merilnim orodjem povzpel na vrh Triglava. Poverjena mu je bila naloga, naj sestavi trigonometrično omrežje Kranjske. Zato je bil dal na vrhu že pred vzponom postaviti triangulacijsko piramido. Priprave in merjenje so bili zamudni. Že tako slabo vreme se je pred večerom še poslabšalo. Bližala se je nevihta in vodniki so Bosiu svetovali, naj gredo nazaj. Odločil pa se je, da bo prespal na vrhu, ker ni hotel pustiti merilnega aparata brez varstva, ali pa se mu je zdel sestop še nevarnejši in si je želel prihraniti ponoven težaven vzpon. Vodniki in nosači so odšli; z njim in njegovim slugo, korporalom Johannom Rothemmelom, je ostal le 35-letni vodnik Anton Korošec, po domače Cerkovnikov Tonej s Koprivnika. Veter se je spremenil v orkan s številnimi bliski. Ko se je Bosio končno odločil za vrnitev, je Korošec presodil. da je v I takem vetru sestop po grebenu nemogoč in je morda bolje počakati, da se neurje umiri. Občepeli so ob piramidi, kjer jih je večkrat oplazila strela, dokler niso omotični poiskali skalno kotanjo nekoliko nižje in se spet pokrili s šotorskim platnom. Tudi tam niso bili varni pred strelo, zato je vodnik začel priganjati. naj bi vseeno poskusili sestopiti. Druga dva ga nista poslušala, zato se je vrnil k piramidi. Sključenega pod njo je okrog 11. ure zvečer ubila strela.
Naslednji dan so prišli na vrh vodniki Anton Kos iz Jereke, Simon Stare, po domače Orjakov Šimen iz Podjelja, in še pet po imenih neznanih nosačev. Truplo Antona Korošca so z velikimi težavami prinesli v dolino. To je bilo prvo znano gorsko reševalno delo vodnikov in nosačev." Za Tineta Miheliča je reševanje Korošca pravi začetek slovenske GRS.
S prve strani