Franci Savenc
Gorskim reševalcem je okoli ušes brila burja
Delo, sreda, 14. marca 2007KRONIKA
Zimsko reševanje v gorah
Gorskim reševalcem je okoli ušes brila burja
Reševalci so na Sviščakih pod Snežnikom vadili reševalni spust v strmi grapi – S sondiranjem ponavadi ne iščejo več živega ponesrečenca
Sviščaki – Tik pod vrhom Snežnika bi morala te dni potekati vaja zimske reševalne tehnike. A jo je preprečil veter, ki je po pobočjih primorske gore bril tudi s sto kilometri na uro. Ekipa gorske reševalne službe se je zato morala zadovoljiti kar z delom na smučišču na Sviščakih, siceršnjem najbolj pogostem izhodišču pohodnikov na Snežnik.
Na vaji so ljubljanski gorski reševalci in člani reševalne skupine Ilirska Bistrica in Postojna preverjali in utrjevali tehnično znanje ter preskusili svojo telesno in psihično pripravljenost na intervencije, ki zahtevajo zimsko tehnično reševanje in reševanje iz plazov. Čeprav se niso povzpeli na Snežnik, so z vajo zadovoljni, le količina snega jim ni dopuščala, da bi naredili tudi prerez snežne odeje in ugotavljali njeno trdnost.
»Reševalna vaja nauči reševalca, kako naj se obnaša na plazu,« je dejal vodja vaje Brane Žorž ter pojasnil, da sodijo med te veščine označevanje plazu, sondiranje in iskanje s plazno žolno. Gorski reševalec mora vedeti, kako se naredi prerez snežne odeje, in ugotovi njeno trdnost, pri nesreči, ki se zgodi v strmi grapi, pa morajo znati varno priti do ponesrečenca, ga oskrbeti in prenesti v dolino.
Takšno vajo je dvajset gorskih reševalcev, med njimi so bili aktivni inštruktorji, dva kandidata za inštruktorja in novi pripravniki iz Postojne, Ilirske Bistrice in Ljubljane, po smučišču na Sviščakih začelo s tako imenovanim štafetnim spustom.
Ekipe so se v hudem vetru dobro odrezale. Na enem koncu so označevali plaz ter s pomočjo plazne žolne in sondiranja iskali planinca, ki ga je zajel snežni plaz. »Žal je ponavadi tako, da s sondiranjem ne iščemo več živega ponesrečenca oziroma so takšni primeri, da bi ponesrečenec toliko časa preživel v plazu, zelo redki. Na prste ene roke jih lahko preštejemo,« je pojasnil Žorž, ko je v vrsto postavljena ekipa reševalcev s posebno kovinsko palico, sondo, prebadala snežno odejo in iskala ponesrečenca.
»A kako naj vem, kaj čutim pod palico – ali je to kamen, led ali človek?« je vprašala edina reševalka na zimski vaji. »Za to je treba imeti občutek, ki pride s prakso, potem pa v prstih hitro začutiš razliko, ali si naletel na skalo, zemljo, drevo ali človeka,« je odvrnil Žorž.
Reševalci so simulirali tudi nesrečo, v kateri se je planinec med hojo po grebenu zataknil z derezo in padel po zelo strmem terenu. Ujel se je s cepinom, a si pri tem poškodoval nogo in roko. Zato so morali reševalci pripraviti reševalni čoln aki, sidrišča s pomočjo smuči in cepinov ter se spustiti v grapo. »Vse to je nujni sestavni del znanja gorskega reševalca,« je razlagal Žorž, medtem ko so reševalci pripravljali vse potrebno za spust ponesrečenca v dolino.
Gorska reševalna služba, postaja Ljubljana, ima vsako leto od 15 do 20 reševalnih intervencij. »Nekomu se zdi to veliko, drugim spet malo, a je vsaka, še zlasti če se je slabo končala, preveč,« je še dejal Žorž.
Besedilo in fotografije: Klara Škrinjar
