Slovenske novice - Dejan Ogrinec: Slovenci tudi tu držimo korak kljub – no, ja – pomanjkanju...
Gre gor po kosu skale
Vsepovsod se trend plezanja izjemno zahtevnih smeri preusmerja v balvaniranje – plezanje v balvanih, velikanskih kosih skal. Slovenci tudi tu držimo korak kljub – no, ja – pomanjkanju balvanov. Eden izmed boljših, če ne najboljši je 29-letni Gregor Šeliga, ki živi v Ljubljani.
Dober teden nazaj je premagal smer Glista z oceno 8B+ na plezališču Vipava. Težavnostno njegov vzpon ni najzahtevnejši v Sloveniji, a Gregor je smer presoliral, plezal brez varovanja, kar je najzahtevnejša oblika takšnega plezanja do zdaj pri nas. Če bi padel ali bi mu spodrsnilo, bi treščil na tla. Smer je visoka 15 metrov, zato bi bilo lahko tudi usodno.
Pomagal si je z blazinami, tako imenovanimi crash padi (blazine debeline od deset do petnajst centimetrov, velike kvadratni meter). Z njimi si balvanski plezalci pomagajo predvsem zato, da si ne zdrobijo gležnjev. »Bistvene razlike glede težav, če plezaš z vrvjo ali brez nje, v tej smeri ni. Težave oziroma zaporedje težkih gibov je v prvi polovici, kar pomeni, da se možnost padca v zgornjem delu precej zmanjša. V bistvu zadostuje za zaključek smeri samo trezna glava. Je pa velika razlika v občutkih, ko si več kot deset metrov nad tlemi in se držiš na majhnih oprimkih ter stojiš na položnih in majhnih stopih,« je bil njegov komentar.
Gregor pleza že dolgo. Sprva je poskusil veliko športov, a ga je plezanje popolnoma prevzelo: ko se je prvič bojeval kot lev, da je premagal šestico (smer z oceno 6a). Po skoraj petnajstih letih mu je plezanje postalo način življenja. »V srednji šoli sem okusil slast zmage na tekmah za državna prvenstva, po maturi sem odkril lepote plezanja v skali, sploh pa me je v ta šport potegnilo prvo daljše potovanje, posvečeno le plezanju.« Rad ima avanture in odročne kraje. Vedno spi in se prehranjuje na prostem, v bližini sten ali balvanov. To ga osrečuje in utrjuje. »Glava postane eno z okoljem, ni odvečnih skrbi, šele takrat lahko iztisnem najboljše iz sebe.«
Do leta 2000 je premagoval športnoplezalne smeri, potem se je čez noč preusmeril v balvane. Med vzponi se snema s kamero, tudi podvig v Glisti bo v njegovem celovečernem filmu o plezanju; film mu je druga največja zabava v življenju.
Mogoče je bil najboljši letošnji trening za njegovo trdno psiho, ki jo je potreboval za smer Glista, jesenski obisk Majorce, kjer je plezal deep water soloing smeri. Gre za plezanje nad vodo, najpogosteje nad morjem, ker je dovolj toplo, po izjemno previsnih stropovih votlin. Če plezalec stori napako ali omaga, se odrine od stene, otrdi v svečo in tudi z več kot 20 metrov višine dokaj nenevarno prileti v vodo. Slaba stran tega plezanja je, da potrebuješ več vrečk magnezija in plezalnih copat, saj je oprema pri padcu mokra.
A za lepoto, tudi plezanja, je pač treba (po)trpeti.
Dejan Ogrinec