Polet.si - Nada Kozjek Rotovnik: Kampanja proti sladkorju nenehno poudarja, da je ta »beli strup«, ki mimogrede ni nič manjši, če je rjave barve, kriv za številne zdravstvene težave.
Zato išče rešitev težav v prepovedi »sladke« hrane, še posebno sladkih pijač.
Če bi bil problem tako enostaven, bi bila zmaga hitra in dokaj lahka. Kot si preprosto predstavljamo, da bi prepoved »starih« strank nenadoma rešila vse probleme naše sedanjosti. Od gospodarskih do medčloveških.
Hrana, ki vsebuje sladkor
Problema vnosa sladkorja se je vsekakor treba lotiti na nekaj ključnih ravneh. Prvi in osnovni korak je dnevni vnos vseh sladkorjev v naše telo. Pri tem je spet treba pomisliti na opredelitev besede sladkor v slovarju slovenskega knjižnega jezika. Zapisi pod besedo sladkor natančno prikazujejo, da spada med sladkorje veliko živilskih virov ali še bolj po ljudsko »hrane«, s katerimi v telo vnašamo različne sladkorje. Sladkor, ki je v pretirani količini nevaren, torej ni samo eden in ni vedno bele barve. V prejšnjem zapisu smo se seznanili z nevarnostjo pretiranega vnosa fruktoze, kar nakazuje popolnoma novo razsežnost v razmišljanju o toksičnem vplivu sladkorjev. Navsezadnje je škrobna hrana (živila iz zrn) sestavljena iz tisočih molekul glukoze. Molekule škroba v prebavilih prebavni encimi razgradijo na maltodekstrine in bolj ali manj enostavne oblike molekul, ki vsebujejo čisto glukozo. Molekule glukoze se nato prek črevesnih celic vsrkajo v kri in porazdelijo po telesu. Skratka, večina ogljikohidratne hrane konča kot glukoza. Res je, da so bolj kompleksno sestavljene molekule glukoze dragoceni vir drugih hranil in tudi vlaknin, a vseeno tudi z njimi v telo vnašamo »sladkor«. Zato je pri oceni dnevnega vnosa sladkorjev vedno treba oceniti dnevni vnos vseh sladkorjev, ne samo tistih v »sladki« hrani. Ta vnos nato prilagodimo nujnemu dnevnemu vnosu vseh sladkorjev (enostavnih in sestavljenih ali ogljikovih hidratov) za določenega posameznika. Glede na spoznanja o delovanju človeškega telesa je to od tri do pet gramov na kilogram telesne mase. Ker je za osnovno dnevno porabo sladkorjev pomembna tudi sestava te mase, nam ta podatek pomaga pri oceni, koliko sladkorjev kdo potrebuje že v osnovi. Nekdo, ki je na primer zelo koščen ali zelo zalit ter brez mišic, potrebuje približno tri grame na kilogram telesne mase. Drugi, ki je mišičast, pa verjetno pet gramov na kilogram telesne mase. V prevodu to pomeni, da si ženska, ki redno hodi na telovadbo, lahko privošči pol krožnika več špagetov kakor moški, čigar dnevna aktivnost je sedenje v avtu. Ko začnemo na vnos sladkorjev gledati z vidika porabe, se zelo hitro srečamo z drugim obrazom sladke nevarnosti, ki se imenuje energijska poraba.
Aktivnosti, ki porabljajo sladkorje
V človeškem telesu je kar nekaj fizioloških funkcij, ki potekajo najbolje takrat, ko je oskrba z glukozo nemotena. Mednje vsekakor spada delovanje naših možganov in trezno razmišljanje je v današnjih časih še kako pomembno. Prav tako je glukoza nujna za dobro delovanje celic imunskega sistema, rdečih krvnih celic, celic sredice ledvice in še bi lahko naštevali. Pa še do mišic nismo prišli. Te so zaradi velike mase največji potrošnik glukoze in pojmi močneje, hitreje, pa tudi dlje so precej povezani z zadostno preskrbo telesa s sladkorji. Vseh vrst. Kompleksne ali sestavljene oblike naj bodo na vašem krožniku pri vseh glavnih obrokih. Vaša skrb naj bo, da so ti viri sladkorjev kakovostni in bogati z mikrohranili, skratka, da ne boste kot osnovno hrano uživali preveč »junk« hrane. Ko pa boste drveli na kolesu, grizli kolena na Triglav ali še više, navijali jadra vse do obzorja, se ne ustrašite kakšne žlice sladkorja ali drugih hitrih virov sladkorja. Na jadrnici vam bo verjetno bolj kot nesladkan čaj prav prišel ledeni čaj in podobno. To logiko skušajmo vcepiti tudi otrokom. Da sladke pijače niso dobre ob gledanju televizije, si jih pa mirno lahko privoščijo, če se eno uro podijo za nogometno žogo. Skratka, ne prepoved, ampak razlaga, da ima lahko tudi velik »greh« sodobnega časa kakšno koristno funkcijo. Še posebno če se bomo zaradi tega več gibali.
Potem smo ubili dve muhi na mah, mar ne?
dr. Nada Kozjek Rotovnik, dr. med.
15.07.2014
Kaj je sladki greh?
Polet.si - dr. Nada Kozjek Rotovnik, dr. med.
V razvitem svetu danes zaužijemo veliko (enostavnega) sladkorja. Od leta 1800, ko je bila poraba okoli pet kilogramov na prebivalca na leto, se je številka na začetku drugega tisočletja povečala na 70 kilogramov na prebivalca na leto. Kriteriji za razviti svet verjetno niso bili enaki pred 200 leti, a ocena, kako je sladkor prodrl v vsakdanje življenje, je vsekakor zanimiva.
Bolj sladek svet
Pri porabi sladkorja v sodobnem svetu ne moremo mimo ameriških podatkov. V ZDA so ugotovili, da se je v zadnjih 40 letih za 15 odstotkov povečala poraba enostavnih sladkorjev, še posebno se je močno povečala poraba visoko koncentriranega koruznega fruktoznega sirupa (high fructose corn syrup – HFCS), zmanjšala pa se je poraba saharoze.
Vnos fruktoze se je s 15 g/dan (štiri odstotke vseh kalorij) izpred leta 1900 povečal na 73 g/dan (12 odstotkov vseh kalorij) leta 2010. Od problema sladkorja smo torej prišli do fruktoze. Ki naj bi bila zdrav sladkor, kajneda! Še nedolgo tega smo namreč diabetikom svetovali, da naj za slajenje uporabljajo fruktozo. Nekateri ta nasvet uporabljajo še vedno. Ob tem vam verjetno ni ušla tudi zgornja informacija, da je ob povečani porabi koruznega fruktoznega sirupa upadla poraba saharoze. Ker je fruktoza v koruznem sirupu zastopana v veliko večjem deležu kakor glukoza (> 60 %), saharoza pa je disaharid iz dveh monosaharidov, glukoze in fruktoze, in je razmerje tako 50 : 50, lahko že z enostavno matematično logiko ugotovimo, da je velik problem pretiravanja s sladkorji pravzaprav pretiran vnos fruktoze ali sadnega sladkorja!
Fruktoza
Razumevanje presnovnih poti fruktoze in njene vloge v regulaciji telesnih procesov je v zadnjih letih fruktozo prikazalo dokaj čudno.
Predvsem naj bi se telesni odziv na vnos fruktoze neposredno vpletal v mehanizme sitosti, ki naj bi jih narava uredila tako, da ko pojemo dovolj, ne jemo več. V praksi naj bi torej takrat, ko pojemo poln krožnik za kosilo, prek mehanizmov zaznave v prebavilih in drugih delih telesa začutili, da naj prenehamo jesti in naj na krožnik ne naložimo še ene porcije. Razen če smo poprej pokurili toliko energije, da je za pokritje te porabe potreben še en krožnik. Energijska hranila v tem obroku naj bi nato prek drugih mehanizmov sporočala, kdaj nam je energije zmanjkalo in je potreben njen novi pritok s hrano. Te mehanizme v laičnem jeziku marsikdo opredeli kot pojav, ko mu telo nekako »sporoča«, kaj naj poje. Mogoče je ta trenutek tudi pravi, da si vzamete nekaj časa (in šele nato berete naprej), da premislite, kako ti mehanizmi delujejo pri vas in ali sploh delujejo. Ali odrinete krožnik, ko imate občutek, da ste dovolj pojedli? Ali je vseeno, kaj je na krožniku? Kaj se zgodi, če je hrana sladkana? In ali sploh veste, da je hrana, ki jo jeste, sladkana? Vprašanja so vsekakor zanimiva in pomembna za vaše zdravje, zato si poskušajte na njih odgovoriti.
Fruktoza je v tem odnosu pomembna negativna igralka. Telo namreč ne more ugotoviti, kdaj je pretiravalo z njenim vnosom. Možganske strukture, ki so pomembne za regulacijo teka, pri pretiranem vnosu fruktoze niso sposobne zaznati, da je energijski vnos že presežen, in regulacija teka je na več ravneh onesposobljena. Celo nasprotno, vnos fruktoze v obliki sladkorjev pripomore k povečanemu teku.
Pretiran vnos fruktoze (več kot 50 g/dan) pa ima poleg razvoja svojevrstne odvisnosti od sladkorjev dobesedno strupene učinke na jetra, srčno-žilni sistem, ledvice ter slabo vpliva na regulacijo krvnega sladkorja in pripomore k čezmernemu kopičenju maščob. Fruktozo nekateri povezujejo tudi z razvojem metabolnega sindroma, arterijske hipertenzije in seveda z nastankom debelosti.
Prva pomoč
Kako torej ukrotite nevarnost pretiranega vnosa sladkorjev, gre namreč za resno grožnjo vašemu zdravju? Najprej si še enkrat preberite definicijo besede sladkor po slovarju slovenskega knjižnega jezika, ki je bila objavljena v prejšnjem zapisu. Nato premislite, kaj pomeni pretiran vnos sladkorjev za vas. Če boste uživali tri normalne sestavljene obroke hrane na dan, bo za pretiran vnos sladkorjev manj možnosti.
Poglejmo primer vnosa sladkorjev pri zajtrku. Kozarec mleka in kos polnozrnatega kruha, namazanega z marmelado in maslom, je klasičen primer sestavljenega zajtrka. Tudi če temu obroku dodate sladkano kavo z žličko sladkorja (pet gramov), ker se vam zdi sladka kava okusna, boste še daleč od pretiranega vnosa sladkorjev in tudi fruktoze. In če ne boste šli kmalu na tek, ni nobene posebne potrebe, da bi kruhu z marmelado dodali še sladkorje iz »zdravih« kosmičev. Te boste zajtrku dodali kot dodaten vir energije za telesno aktivnost, če se boste kmalu nato odpravili na športno aktivnost. Kajti ko preberete deklaracijo izdelka na škatli kosmičev, vam bo kmalu jasno, da so to dodatni sladkorji. Če na njej piše, da vsebuje na 100 gramov 66 gramov ogljikovih hidratov in od tega 24 gramov sladkorjev, je to pravzaprav 90 gramov sladkorjev. Ogljikovi hidrati so namreč lepo po slovensko povedano v tem primeru sestavljeni sladkorji (večinoma škrob), tistih 24 gramov pa je enostavnih sladkorjev (v tem primeru glukozno-fruktozni sirup). Ko boste popili še sveže stisnjen sadni sok, tudi če je sveže stisnjen, bo vaša kapaciteta za fruktozo ta dan že presežena.
Kakor koli obračamo, je ključ za rešitev problema s sladkorji verjetno v zavedanju, kaj sploh je vnos sladkorjev in da njihov presežek z lahkoto porabimo s telesno aktivnostjo.