O vzrokih in spremembah bodoče organiziranosti - Gradivo je bilo pripravljeno že za zadnjo sejo UO

GORSKA REŠEVALNA SLUŽBA SLOVENIJE
pri Planinski zvezi Slovenije
4101 Kranj (Bleiweisova 34), p.p. 245
(04) 201 06 70, grs@pzs.si

Številka: GRS/0361
Kranj, 2004-09-27

Skupščini Planinske zveze Slovenije
Upravnemu odboru Planinske zveze Slovenije
Dvoržakova 9, 1000 Ljubljana

Zadeva

Informacija za sestanek UO PZS
in zasedanje Skupščine PZS

Na osnovi sklepov sestankov med predstavniki UO PZS in GRS S, ki sta bila sklicana na pobudo UO PZS dne 16. avgusta in 15. septembra t. l. v prostorih PZS v Ljubljani, vam za razpravo na navedenih organih podajamo kratko informacijo o vzrokih in spremembah bodoče organiziranosti GRS S.

V uvodu je potrebno povedati, da nam naša prostovoljna odločitev, da bomo delovali na prostovoljnih in humanitarnih osnovah na področju gorskega reševanja, daje pravico, da se svobodno odločamo o oblikah delovanja in povezovanja, kar je tudi v interesu širše družbeno politične skupnosti. To je ena izmed temeljnih človeških pravic, ki jih mora upoštevati vsaka demokratična družba. Tako kot so druge klasične temeljne pravice (pravica do mirnega zbiranja in javnih zborovanj, svoboda izražanja misli, govora in javnega nastopanja, ki je prisotna v temeljnih mednarodnopravnih aktih, Splošna deklaracija o človekovih pravicah, Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin) neizpodbiten člen vsake demokratične države, tudi slovenske, je tudi v 42. členu Ustave navedena pravica: »Vsakdo ima pravico, da se svobodno združuje z drugimi…«

Človek je namreč družbeno bitje in skozi pravico do svobodnega organiziranja, povezovanja in združevanja, zadovoljuje svoje potrebe po druženju, sodelovanju, uveljavitvi itd. Tako kot potrebujemo zrak, da dihamo in živimo, je za posameznika nujno tudi družbeno udejstvovanje brez kalupov in prisil.

Če se ozremo v zgodovino Gorsko reševalne dejavnosti, je potrebno povedati, da je v sklopu SPD pričela z organiziranim delovanjem leta 1912. V okviru tuje planinske organizacije, so slovenski reševalci organizirano reševali že nekaj let prej (vir III Zbornik GRS). Do druge svetovne vojne so reševali predvsem gorski vodniki, kot svoj znak pa so uporabljali znak gorskih vodnikov. Leta 1946 so se v gostilni pri Kobalu na Jesenicah sestali reševalci in alpinisti iz Mojstrane in Jesenic ter zastavili oblike organiziranega reševalnega dela, oblikovali prvi pravilnik GRS S in dali pobudo za izdelavo znaka GRS (takoj po vojni je imela reševalna služba naziv Gorska reševalna služba Slovenije). Znak, ki ga je zasnoval g. Vlasto Kopač in dokončal reševalec Marjan Keršič Belač, je tako vsaj moralno lastnina slovenskih reševalcev, in ne PZS, kot se sporoča vsem institucijam slovenske države. Resnici na ljubo je potrebno tudi navesti, da danes tako proklamirana prostovoljnost, takrat ni bila tako trdna kot sedaj, saj so takratni pravilniki dopuščali tudi posebne nagrade reševalcem.

Financiranje je res kar nekaj let potekalo preko organov takratne planinske organizacije (PDS), a je bilo urejeno tudi z zbiranjem prispevkov od obiskovalcev po planinskih kočah, predvsem so to plačevali nečlani planinske organizacije. To tesno povezano sodelovanje vseh planinskih struktur je bilo v tistem času nujnost. S časom se je ta vez rahljala. PZS, ki se je ukvarjala predvsem z gospodarsko dejavnostjo, je bila vse manj prisotna pri delovanju GRS S. To nakazujejo že pravilniki GRS S, ki so vse bolj nakazovali odgovornost in samostojnost GRS S. Veljavni Pravilnik GRS S samo v 2. členu omenja PZS kjer piše, da je GRS S samostojna, prostovoljna in humanitarna organizacija javnega pomena v sestavi PZS. Temu je botroval dvig strokovnosti in zahtevnosti reševanja, ki mu ostali del planinske organizacije, ki se ukvarja predvsem z drugo planinsko dejavnostjo in izgradnjo infrastrukture, ni bil več kos. Enako se je dogajalo z financiranjem, ki je že pred letom 1980 prešlo na GRS S, z zbiranjem sredstev od različnih ministrstev, športnih zvez in zdravstvenih skupnosti. Enako so si pridobivale sredstva tudi postaje GRS S. Tako smo počasi prišli do samostojno delujoče službe, ki posluje v okviru PZS, kot pravne osebe. GRS S je služila in še služi samo še za promocijske potrebe, ko je potrebno uveljaviti vlogo PZS.
V letu 1992 je bilo z vključevanjem in opredeljevanjem nalog GRS S na področju zaščite in reševanja, zakonsko opredeljeno področje delovanja GRS S in s tem tudi urejeno osnovno financiranje. GRS je dobila status društva javnega pomena, kar je še utrdilo njen ugled in pomen. Z urejenim financiranjem s strani države in fundacije FIHO, je lahko GRS pričela uvajati sodobno opremo v klasično in helikoptersko reševalno delo.

Po tem letu, so se zaradi nerazumevanja vodstvenih struktur v nekaterih PD, pojavila prva razmišljanja, da bi se postaje GRS oblikovale kot samostojna društva. Danes je tako organiziranih šest (6) postaj GRS, ki delujejo na področju gorskega reševanja in so enakopravno vključene v Komisijo za GRS S ter kvalitetno opravljajo svoje poslanstvo. Poudarjanje, da gre za obrobne postaje GRS S, je skrajno tendenciozno z namenom vnašanja razdora v času, ko se odločamo o novih oblikah organiziranega delovanja.

Nekako prelomni sta bili za GRS S leti 1997 in 1998.
Leto 1997 kot tragično leto za gorske reševalce in celotno službo, zaradi hude nesreče reševalcev na Okrešlju Vsakoletne spominske komemoracije se žal v glavnem udeležujemo le reševalci. Nekako pa poskušamo pozabiti, kako smo znotraj krovne organizacije, ostali sami pri sanaciji posledic te nesreče. V današnjem času bi dogodki na področju sprejemanja objektivne odgovornosti, potekali drugače.

V letu 1998 je bil na zboru reševalcev v Žalcu izvoljen prvi načelnik GRS, ki ni bil iz ožje strukture PZS, kar je pomenilo zmanjševanje vpliva PZS in s tem prve negativne reakcije na pojave prvih predlogov in zahtev po reorganizaciji GRS S. Čeprav je v anketi dve tretjini postaj odgovorilo, da so za spremembe, se to zaradi različnih pritiskov ni zgodilo. Pritiski so samo upočasnili težnje po samostojnem upravljanju s svojim delom, ponovne zahteve pa so se pojavile v letu 2003. Zakaj?

• Zato, ker se je strokovni in organizacijski vidik delovanja GRS v zadnjih letih tako spremenil, da mu PZS kot zveza društev z različno dejavnostjo na področju planinstva organizacijsko ne more več slediti. Področje reševanja GRS S se je tako razširilo tudi izven planinske dejavnosti, da tega PZS ne obvladuje več, se kaže v njihovi nervozi in vedno tršemu poudarjanju idej preteklega časa, namesto da bi skupaj iskali stične točke in na njih poglabljali sodelovanje. Razvoja ni mogoče ustaviti! Naloge reševanja na smučiščih so postale sporne, ker reševalci od upravljavcev smučišč, prejmejo skromno nadomestilo za opravljeno delo.
  
• Zato, ker je bila do uvedbe dodatnega transakcijskega računa PZS, za prilive in odlive GRS S, prisotna stalna finančna nelikvidnost GRS, čeprav smo formalno imeli na svojem kontu zadostna denarna sredstva. Posledično smo plačevali zamudne obresti, brez lastne krivde.
  
• Zato, ker so se težave delovanja in poslovanja znotraj organizacije in strokovne službe stalno stopnjevale, čemur so botrovale pogoste zamenjave strokovnih sodelavcev in nedorečeni računalniški programi. Prekinjeni zbor reševalcev na Jezerskem ni dal nobenih rezultatov. Naivno se je obsojalo delovanje vodstva GRS S pri poslovanju z materialom, v resnici je bila in je še velika šlamparija strokovne službe PZS, ki ni vodila nikakršnega materialnega knjigovodstva. V dobri veri, da se bo situacija popravila, smo pri razčiščevanju pristajali na različne kompromise, tudi finančne narave. Sedaj situacijo razčiščujemo sami brez strokovne službe.
  
• Zato, ker sta nam takratna v.d. generalna sekretarja, hotela za leto 2003 naprtiti prispevek za pokrivanje materialnih stroškov in plač strokovnih delavcev PZS, glede na prihodek preteklega leta. To je pomenilo, da bi morali plačati preko 22 mio sit za finančno knjigovodstvo in materialne stroške upravne stavbe. Strošek za strokovno službo je rasel iz leta v leto. V letu 2000 je znašal 5,2 mio sit, v letu 2001 7,8 mio sit, v letu 2002 10 mio sit, plan za leto 2003 pa že navedeno 22 mio sit. Šele z državno intervencijo, je bil znesek usklajen približno na raven iz leta 2002.
  
• Zato, ker tudi naš predlog izhodišč za ureditev finančnega poslovanja GRS v okviru PZS (v letu 2002) ni bil sprejet v nobeni točki, razen uvedba transakcijskega računa. Želeli smo urediti bolj samostojno (kot poslovna enota) in pregledno finančno poslovanje v okviru PZS. Problematično je bilo zasledovanje trenutnega stanja financ, izpiski salda na kontu GRS niso bili ažurni itd Od sedmih predlogov je bil na P UO PZS potrjen samo eden.
  
• Zaradi tega, ker se je brez vednosti vodstva GRS S, na raznih nivojih razpravljalo o problematiki GRS S, o čemer GRS S tudi posledično ni bila obveščena. Tak primer je razgovor 16.04.2003 pri direktorju Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, vezano na "razreševanje stroškov reševanja in projekta sofinanciranja teh stroškov" in uvedbe obveznega zavarovanja za primer reševanja. V zapisu ni nikjer navedena GRS S, čeprav je osnovni nosilec dejavnosti, omenjeno pa je, da se bi iz sredstev pridobljenih iz zavarovalnih premij, uredilo sofinanciranje sanacij poškodovanih poti, preventiva dejavnost itd. Drug primer je slavnostna seja UO PZS v Vratih, ko so člani UO, brez vednosti GRS S, soglasno "sprejeli predlog GRS S", da se smiselno z navedbo "humanitarna dejavnost" spremenijo členi Statuta PZS 2003, kjer je to potrebno. Potrebno je še ugotoviti,da navedeni predlog ni bil uvrščen na dopisno skupščino PZS.
  
• Zaradi nastale problematike, ob sprejetju zakona o humanitarnih organizacijah. Ob finančnem pregledu poslovanja GRS s sredstvi, ki jih prejema od Fundacije FIHO, je bilo v letih 2002 in 2003 opozorjeno, da si mora GRS urediti status, ker bo le tako lahko kandidirala za sredstva humanitarne organizacije. Ta trmoglavost, ko se hoče razširiti humanitarni status na še nekaj komisij PZS, lahko stane GRS cca 1/3 vseh finančnih sredstev, potrebnih za redno poslovanje. Kdo bo prevzel odgovornost, če se to zgodi?
  
• Zato ker smo morali po že opisani nesreči, ko smo izgubili pet reševalcev, sami urejati vso problematiko glede tožb sorodnikov. Zelo smo si morali prizadevati, da so nam bile sploh dostavljene kopije tožb, pri tem je prihajalo do zamud s strani pooblaščenega predstavnika PZS, posledično pa do plačila obresti za iztožene zneske. Pri tem nam vodstvo PZS ni stalo ob strani, sami smo plačevali velike iztožene zneske z obrestmi, iz lastnih sredstev namenjenih za redno dejavnost

Na osnovi opisane problematike in širših spoznanj, da je potrebno zagotavljati čim višjo stopnjo operativne pripravljenosti za izvajanje reševalnega dela in v skrbi za ponesrečenca ter za varnost reševalcev pri reševalnem delu in ob upoštevanju problematike na področju pridobivanje statusa humanitarnosti, je pet postaj GRS podalo predlog, naj postane GRS S samostojna, prostovoljna humanitarna organizacija, katera bo izvajala svojo dejavnost na osnovi Zakona o društvih, zakonodaje s področja zaščite in reševanja in na osnovi svojih internih pravil, v tesni povezavi s PZS.

Na osnovi teh predlogov in razprav so člani Komisije za GRS S sprejeli 8.12.2003 na Igu naslednja sklepa:

1. Sklep12-12 »Komisija soglasno sprejme sklep, da se v dnevni red Zbora reševalcev vključi dodatna točka, ki se glasi: Urejanje statusa GRS S.«
   
2. Sklep 12-14 »Komisija GRS S je izglasovala komisijo za pripravo predloga organiziranosti statusa GRS S. V komisijo je bilo imenovanih pet članov.«

Na osnovi tega sklepa, je delovna komisija na treh sestankih in po razgovoru s predsednikom PZS, ki je imel negativno stališče do nameravanih sprememb, po vsestranski obravnavi in z upoštevanjem sprejetega programa dela na zboru reševalcev 27. maja 2002 na Bledu, ki za obdobje 2002-2004 predvideva ureditev statusa GRS S, sprejela sklep, da predstavi Zboru reševalcev vse možne variante bodočega organiziranja GRS STako so bili na osnovi veljavne zakonodaje predlagani štirje variantni predlogi možne bodoče organiziranosti GRS S .Po vsestranski razpravi, je bila sprejeta varianta,, ki ne spreminja zatečenega stanja po Postajah GRS S.

Sprejet je bil sledeči sklep:.
»Zbor reševalcev pooblašča Komisijo za GRS S , da uredi samostojni pravni status GRS S pri PZS«
S tem sklepom je Zbor reševalcev pooblastil Komisijo za GRS S, da izvede postopek pravnega preoblikovanja GRS S.

Na osnovi sprejetega sklepa, se je izoblikoval predlog o organiziranosti GRS S kot Zveze društev GRS S, v katero se vključijo samostojna društva GRS in planinska društva, v katerih so organizirane ostale postaje GRS. S tem nismo posegali v ureditev in delovanje na lokalnem nivoju delovanja GRS S. Postaje GRS S normalno poslujejo kot doslej, temeljna sprememba je na "državnem nivoju", saj se dosedanja Komisija za GRS S, reorganizira v Zvezo GRS S, ki vodi, organizira in predstavlja slovensko gorsko reševalno organizacijo. S tem odpadejo formalni pomisleki nekaterih predsednikov PD, ki pravijo, da ne vidijo potreb po spremembah Po našem predlogu bi se Zveza GRS S vključila v PZS, s katero želimo s posebnim aktom uskladiti področja skupnega delovanja in nastopanja v slovenski javnosti. To so predvsem področja kadrov, usposabljanja in preventive.

Na vse pripravljene in poslane akte o ustanovitvi Zveze GRS S, predloge za preoblikovanje Statuta PZS zaradi prenosa pooblastil pri izvajanju gorsko reševalne dejavnosti iz PZS na Zvezo GRS S in spremembe, ki bi na osnovi dosedanjih členov ali dopolnil Statuta PZS omogočale vključevanje Zveze GRS S v PZS, s strani PZS nismo dobili nobenega konstruktivnega odgovora. Vse dosedanje razprave na kar nekaj sestankih z ožjim vodstvom PZS, so se končale s trditvami, da naš predlog preoblikovanja ni pravno izvedljiv (to so jim ustrezni organi že demantirali), da je to izvirna naloga PZS ,ki je ni možno izločiti iz PZS, da je GRS S ustanovilo SPD, da se ne moremo organizirati kot skupina privatnikov, saj so si gorski reševalci prostovoljno zadali pomembno humanitarno nalogo ipd. V glavnem sama nasprotovanja in diskvalifikacije brez namena, da se poišče vsaj minimalni konsenz. Vse trditve, da bo to način organiziranja, ki ga druge evropske države ne poznajo, ne drži in je zavajajoč. Lahko trdimo, da ni enotnega koncepta, koncepti organiziranja in delovanja so prilagojeni njihovim potrebam, z različnimi oblikami sodelovanja z drugimi državnimi organi. Sicer pa nam v privatnih razgovorih, potrjujejo pravilnost naše usmeritve.

Zgraditi želimo trdno hierarhično organizirano GRS S, ki bo na osnovah prostovoljnosti in humanitarnosti hitro in strokovno opravljala svoje naloge na področju reševanja ljudi, skrbela tudi za varnost reševalcev.in kot pravna oseba prevzemala zakonske odgovornosti pri izvajanju gorsko reševalnega dela.
To bomo dosegali predvsem z:

• Zagotavljanjem čim višje stopnje operativne pripravljenosti
  
• Skrbi za usposobljenost reševalcev in njihovo varnost pri reševanju
  
• Ureditvijo konkretne odgovornosti na vseh nivojih
  
• Aktivnim sodelovanjem s PZS in PD
  
• Razbremenitvijo postaj GRS z odvečnim birokratskim delom
  
• Zmanjšanjem stroškov poslovanja in z njihovo pregledno porabo
  
• Organizacijo delovanja GRS S, ki bo zanimiva tudi za bodoče kadre in njeno stalno prilagajanje novim zahtevam reševalnega dela.
  
• Direktno prepoznavnostjo GRS S v javnosti
  
• Organizacijsko in finančno samostojnost poslovanja

Komisija za GRS S in vodstvo GRS S je že do sedaj opravljalo vso organizacijsko in strokovno delo v GRS S. .Z ustanovitvijo Zveze GRS S prevzemamo le še finančno poslovanje, kot edino opravilo, ki so ga opravljale strokovne službe za GRS S. To pomeni, da lahko zelo hitro preidemo na samostojno poslovanje brez vsakršne zaskrbljenosti PZS, glede bodočega opravljanja in delovanja gorske reševalne dejavnosti Glede očitkov, da smo glede reorganizacije neenotni pa sledeče: " Dovolite nam, da to sami uredimo brez zunanjih vplivov.

Spoštovani člani UO PZS in delegati skupščine PZS
Obračamo se na vas, da nam prisluhnete, premislite in nas na osnovi argumentov podprete pri ustanavljanju Zveze GRS S . Mi se ne izdvajamo iz področja planinskega delovanja, kot večkrat poudarjajo nekateri planinski funkcionarji. Gorski reševalci, ki na terenu aktivno delujejo v PD, bodo to še naprej počeli. Reševalci, ki sodelujejo kot inštruktorji planinske vzgoje, bodo še naprej sodelovali pri vzgoji. Tako bo tudi pri vseh ostalih ne naštetih aktivnostih.

Lep planinski pozdrav!

Toni Smolej
Načelnik KGRS Slovenije