Slovenske novice - Mihael Korsika: V Kranju je razstava ob 30. obletnici smrti vrhunskega alpinista Nejca Zaplotnika.
KRANJ – Kdor je zamudil na vlak in bi ga hotel ujeti, mora teči hitreje, kot pelje lokomotiva, je okoli leta 1960 večkrat poudaril tiste čase eden od najboljših slovenskih alpinistov Aleš Kunaver. Takrat se je seveda vedelo, da premore Slovenija vrsto odličnih alpinistov, ki pa se tako iz denarnih kot političnih razlogov niso mogli preizkusiti v svetovni alpinistični areni. Šele leta 1960 je iz Slovenije odpotovala prva, sedemčlanska himalajska odprava, namenjena na Trisule, ki je Slovencem odprla pot v najvišje gorstvo sveta.
Polnih 15 let je trajala slovenska dirka za svetovnim alpinističnim vlakom, dokler slovenski plezalci leta 1975 niso poskakali nanj. Tega leta je kar sedem alpinistov s sončne strani Alp pod Kunaverjevim vodstvom opravilo prvenstveni vzpon po južni steni 8463 metrov visokega Makaluja in stopilo na vrh gore, Marjan Manfreda celo brez uporabe dodatnega kisika, s čimer je postal prvi človek na svetu, ki je stopil na vrh osemtisočmetrske gore brez kisikove maske na obrazu.
Pet zlatih cepinov
O največjih dosežkih slovenskih alpinistov v Himalaji pripoveduje razstava v mestni hiši sredi Kranja, ki sta jo ob 30. obletnici smrti vrhunskega kranjskega alpinista Nejca Zaplotnika pod plazom na himalajskem Manasluju pripravili kustodinji Gorenjskega muzeja Jelena Justin in Monika Rogelj. Na razstavi, ki bo odprta do prvih septembrskih dni, sta se omejili na 21 najimenitnejših in najodmevnejših slovenskih dosežkov v teh gorah od Makaluja leta 1975 do vzpona ženske naveze v grozeči Diamirski steni Nanga Parbata leta 2011. »Predstavljene smeri so postavile slovenski himalajizem na svetovni prestol,« je ob odpiranju razstave dejala Jelena Justin, »kar priznava v svoji knjigi Velike stene celo legendarni južnotirolski plezalec Reinhold Messner.«
Južna stena Makaluja, ki so jo leta 1975 preplezali slovenski alpinisti, je bila šele tretja preplezana stena v Himalaji, s tem dejanjem pa je Slovenija stopila ob bok državam z razvito himalajsko tradicijo. Tudi vse druge na razstavi predstavljene odprave so bile vrhunski svetovni plezalski dosežki: njihovi junaki so dobili kar pet zlatih cepinov, prestižnih mednarodnih nagrad za najboljši alpinistični vzpon leta.
Dve leti po Makaluju so se Slovenci odpravili na 8068 metrov visoki Gašerbrum, na vrh drugega slovenskega osemtisočaka sta takrat priplezala Zaplotnik in Štremfelj. Gora je takrat vzela svoj kruti davek – na njej je za vse večne čase ostal Drago Bregar. Dve leti zatem so na najvišjo goro sveta, 8848 metrov visoki Mount Everest, po prvenstveni smeri v Zahodnem grebenu priplezali Zaplotnik, Štremfelj in Stane Belak ter ob njih še Splitčan Stipe Božić in šerpa Ang Phu, ki pa se je med sestopom smrtno ponesrečil. Dve leti pozneje je močna slovenska odprava nameravala splezati po južni steni na vrh Everestovega soseda, 8516 metrov visokega Lotseja, kar pa ji zaradi vremenskih razmer ni uspelo, Franček Knez in Vanja Matijevec sta vendarle priplezala na vrh stene 8100 metrov visoko. Lotsejevo južno steno je leta 1990 po 45 urah plezanja in z dvema bivakoma na višini 7500 in 8200 metrov v solo vzponu zmogel Tomo Česen, a so mu po vrnitvi domov nekateri oporekali ta dosežek, češ da ni bil dovolj dokumentiran.
Karničar na smučkah
Še vrsto dotlej nepreplezanih himalajskih sten so zmogli slovenski plezalci. Po severni steni 8505 metrov visokega Jalung Kanga sta leta 1985 priplezala na vrh gore Tomo Česen in Borut Bergant; slednji je med sestopom pred soplezalčevimi očmi zaradi izčrpanosti zgrmel v globino in ga niso nikoli našli, prvi pa je na višini 8300 metrov sam preživel peklensko noč in naslednji dan prišel do kolegov. Leta 1988 so se Slovenci lotili dva kilometra visoke in štiri kilometre široke severne stene 8201 meter visoke gore Čo Oju. Zdravnik Iztok Tomazin je bil prvi iz odprave, ki je stopil na vrh gore, in sploh prvi človek na svetu, ki je priplezal na vrh s severne, tibetanske strani, naslednje dni pa so prišli na vrh še Viki Grošelj, Janez Rozman, Marko Prezelj, Rado Nadvešnik, Blaž Jereb in vodja odprave Roman Robas. Člana močne odprave na 8586 metrov visoko Kangčendzengo Prezelj in Štremfelj sta leta 1991 v petih dneh na alpski način priplezala po južnem stebru na južni vrh gore, za Štremflja, ki je gorah izkusil marsikaj, pa je, kot je dejal, ta vzpon doslej najtežavnejši in najnevarnejši. Takrat sta za vse večne čase ostala na gori Marija Frantar in Jože Rozman. Seveda sta na kranjski razstavi predstavljena tudi prvenstveno smučanje z vrha 8091 metrov visoke Anapurne leta 1995, ki sta ga opravila brata Drejc in Davo Karničar, in skoraj pet ur trajajoče smučanje z vrha Everesta v bazni tabor, s katerim se je Davo Karničar zapisal v alpinistično zgodovino kot prvi človek na svetu, ki mu je to uspelo.
Mihael Korsika