Dnevnik, 13.08.05 – Mitja Košir: V zgodbi z gore Nanga Parbat gre za motiv
Zelena pika
Pogled alpinista
Hoja na vrh sveta
V zgodbi z gore Nanga Parbat gre za motiv. Brez njega ni nič. Zato je sleherni dvom o pravilnosti Humarjeve odločitve, ki njegovega motiva ne jemlje v obzir, ničev, ker ni poslan na pravi naslov. Kdor je toliko pogumen, da alpinistu odreka pravico vrhunskega preizkusa v imenu varnosti in stroškov, ki sledijo, ko varnost postane ne-varnost, tvega, da postane razsodnik nad človekovo samostojno (ne vsiljeno) odločitvijo. Kaj takega pa v demokratičnem svetu nima posebne odlike. Sploh se je tej odliki v svoji zgodovini človeški rod zlahka in brez posebej slabe vesti zelo rad odrekal. Naj bo na področju znanosti, umetniških praks in tudi športa. Tisti, ki je kakor koli odstopal od povprečja, se dvignil nadenj, je imel priložnost spoznati resničnost starega pregovora, ki pravi, da le v najvišje vrhove strele treskajo.
A bodi dovolj o teh zoprnostih. Naj obvelja, da ni nemogočih poti (po Humarju), vprašljivi so le cilji, in pravzaprav manj pomembni, ker je pomembna le pot (po Zaplotniku). Resnično pomemben, najpomembnejši pa je motiv. Iskanje meja lastnih zmožnosti, potrjevanje volje, to je filozofija, ker drugega biti ne more; iskanje globoko v lastno osebnost, v soočanje s samim seboj, to pa je razumnemu človeku imanentno stanje, ki ga dela ne le razmišljajoče, ampak tudi raziskujoče bitje. Kot takšno bitje je človek težje prilagodljiv občemu, občestvu.
In to v zvrhani meri velja za alpiniste (slovensko športno novinarstvo le stežka priznava »športnost« njihovega početja, ki se ga ne da meriti ne na čas, ne na daljino ali višino in mu še manj šteti golov ali košev). Tudi zaradi tega prihaja do nesporazumov in se dogodki, kakršen je Humarjev objavljajo kot ekskluzivne novice na izpostavljenih straneh časnikov, v športne rubrike pa le stežka najdejo, posledično pa postajajo odmevne šele kot ekscesne. Takrat, ko gre kaj hudo narobe. Z zanimanjem za nesrečo drugega pa se vedno pojavijo tudi odklonilna mnenja, češ, le kaj je tega treba bilo.
Dogajanje, ki smo mu bili pretekli teden priča (tudi v medijskem prostoru) spet, kot že tolikokrat doslej, pripoveduje znano zgodbo. Kar je očem javnosti prikrito ostaja skrivnostno in zato še toliko bolj zanimivo, v Humarjevem primeru pa je javnost končno prišla na svoj račun. Bila je posvečena v vse »intimnosti« dogajanja na gori in s spektakularnim reševanjem glavnega junaka doživela katarzo. Nihče doslej, vsaj od tistih, ki so se in se še javno oglašajo, pa se ni vprašal, kako je bilo ves ta »teater« videti z ozke poličke, izdolbene v ledeno rebro ogromne himalajske stene.
Kdor ve, kaj pomeni biti sam, je blizu, a še zdaleč ne tako bližnji, da bi razumel stisko tistega, ki ve, da je »na koncu sveta«. Kajti biti sam je včasih lahko celo očiščujoče. Kaj bi dal, denimo, za šest dni samote in tišine frustrirani prebivalec nekega velemesta. Vendar si ga, pomehkuženega, pač ne moremo predstavljati kot samotnega skavta že v kakšnem nedolžnem gozdu, kaj šele v kilometre visoki steni, popolnega ujetnika razbesnelih naravnih elementov. Zato zasluži tisti, ki je tem divjim silam dorasel vsaj toliko, da jim kljubuje, ker jih premagati ne more, spoštovanje, če je že občudovanje preveč za naše revne duše. Kajti biti odvisen zgolj od samega sebe v absolutno sovražnem okolju pomeni temeljit razgovor s samim seboj. Tega dialoga ne učijo na nobeni šoli, on raste z nami in takrat ko se soočimo v njem, šele vemo kdo smo in ali sploh smo. Zunanji dejavniki so izjemnega pomena, vendar moramo vsak hip računati le nase. Najmanjša trohica obupa je nekaj takega kot podpisana smrtna obsodba. So potem tisti, ki to zmorejo zanikovalci lastnega življenja ali junaki?
Z izkušnjo nekoga, ki že več kot štiri desetletja z veliko žlico zajema iz bogastva gorskih zakladov, upam trditi, da med gorniki, še posebej alpinisti, ni ne enih ne drugih. Gora je izziv, stena je »športno prizorišče«, in nič več. Kar je več presega športne izzive in že sega na širno eksistencialno področje, ki mu najraje rečemo – način življenja. Ko pa postanejo gorska prostranstva potreba, in to se zgodi sleherniku, ki resno zastavi svoj odnos do gora, je edina »bolezen«, s kakršno se mora spopasti tista, ki jo je legendarni Tine Mihelič duhovito poimenoval »nostalgia alpina acuta«. A je ozdravljiva, le v gore je spet treba stopiti.
Tistemu, ki mi bo očital nakladanje, naj povem, da ga ni vrhunskega, vsem medijskim spektaklom izpostavljenega alpinista, ki bi ne šel skozi to prepotrebno šolo. In ko jo absolviraš, si zastrupljen. Ta strup je temeljit, zato tisti, ki so zoper njega imuni, ne morejo razumeti, da je lahko tudi še tako visoka, tako okrutna in tako gola gora nekaj, kar moraš prijeti s svojimi rokami, objeti, poskusiti osvojiti, nekaj, kar je srcu in duši bolj blizu kot razumu, pa čeprav le-ta svari pred morebitnimi zapleti. Bi sploh imeli nekaj takega, čemur pravimo gorniška literatura, slikarstvo, fotografija in celo film (kar vse hvala bogu imamo), ko bi ne bilo tega erotičnega naboja. Zato iščimo vrhunske, javni sodbi najbolj izpostavljene alpiniste najprej znotraj teh razsežnosti.
Ko pa se zgodi tisto, kar sega prek meja običajnega in postane »tema dneva«, se velja spomniti, da ljudje nismo bogovi in se nam lahko pri najboljši volji in najčistejših namenih zgodi nepredvidljivo. Ko nas ljudje okrog nas razumejo, nam je lepo, očitki pa streljajo v prazno. Predvsem pri vrhunskih alpinistih (ne le pri Humarju), kajti večina njih svoja alpinistična znanja še kako koristno razdaja v eni takšnih služb, kakršna je bila ta, ki je Tomažu Humarju pomagala iz pasti v steni Nanga Parbata.
Mitja Košir